Dejanska raba slovenščine v strokah?

Slovenščina v znanosti: živa je praktičnostrokovna slovenščina, vse bolj pa uhaja znanstvena.

Objavljeno
04. maj 2016 13.03
Andreja Žele
Andreja Žele
Do kod seže dejanska raba slovenščine v strokah?

To vprašanje se postavlja ob sprejemanju Predloga o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu. V zvezi s členi, ki obravnavajo učni jezik, moram pokomentirati aktualno rabo slovenščine v različnih strokah. Od te je namreč precej odvisno vzdrževanje in še posebno razvijanje večfunkcijskosti slovenščine, ki je osnovni pogoj za njen nemoten celovit nadaljnji razvoj.

Samoumevno bi moralo biti, da ima današnja predstavitvena vloga slovenščine kot družbeno polnofunkcijskega jezika najprej polno težo doma, kajti šele potem to predstavitveno vlogo lahko dovolj uspešno in enakopravno uveljavlja tudi v mednarodnem prostoru. In prav intenzivna vsakdanja vpetost v mednarodni prostor še bolj poudarja potrebo po vsestranski razgledanosti, to je funkcionalnosti in kompetentnosti, najprej v lastnem jeziku. Samoumevnost lastnega knjižnega jezika s prvenstveno in poudarjeno intelektualizacijsko vlogo pa je, da zaobseže vsa področja našega delovanja in tako sooblikuje naš način delovanja sploh.

Prvenstvena ubesedena izbira

In kako in koliko se zavestno krni intelektualizacija lastnega jezika? Zagotovo z nedopustnim enačenjem tako imenovane internacionalizacije visokega šolstva z uvajanjem tujega učnega jezika. Vsem je bolj ali manj že dolgo jasno, da se izobraževanje oziroma študijske programe lahko uspešno internacionalizira le z vsebinsko kakovostnimi in tudi sicer tako ali drugače izvirnimi in inovativnimi vsebinami, ki so rezultat dobre nacionalne raziskovalne politike in vrhunskih raziskovalcev, in nikakor ne z uvajanjem angleščine. Ali še drugače: naravno bi bilo, da naši raziskovalci svoje izvirne vsebine najprej ubesedijo in objavijo v svojem lastnem jeziku – samoumevno naj bi bila slovenščina prvenstvena ubesedena izbira našega intelektualnega in čustvenega delovanja, in to potem ne bi bil presežek samo za avtorja, ampak tudi za njegov lastni jezik. Če pa se tej samoumevni prvenstvenosti lastnega jezika odrekamo, se nekako odrekamo tudi internacionalizaciji, ker že a priori privolimo v globalno jezikovno poenotenje. Sami namreč ugotavljamo protislovje med spodbujanjem in širjenjem uporabe angleščine pri univerzitetnem poučevanju in hkratnim spodbujanjem in širjenjem večjezičnosti, ki naj bi bila vsaj pri nekaterih mednarodnih študentih zelo cenjena evropska značilnost. In glede na slednje, zakaj ne pri mednarodni študentski izmenjavi, kot je na primer Erasmus, izkoristili v zadnjih desetletjih že dovolj utrjeno in potrjeno prakso poučevanja slovenščine kot drugega/tujega jezika? Svojevrstni paradoks je, da je bilo to v skupni federalni državi že preseženo in se poskuša izničiti v času, ko ima slovenščina vse družbene in pravne možnosti za razvoj in bi posledično morala biti na vseh stopnjah izobraževanj obvezno prva in samoumevna izbira. Vendar odkar to ni več tako samoumevno, bi se končno morala začeti tudi uresničevati načrtovana predavanja strokovne slovenščine po fakultetah. Danes se namreč že več kot potrjuje, da razvoj slovenskega strokovnega in znanstvenega jezika še zdaleč ni nekaj samoumevnega, še manj samodejnega, in to potrjujejo tudi študije anket o stanju na slovenskih univerzah. Najprej je treba začeti uresničevati skrb za kontinuiran razvoj strokovne slovenščine v visokošolskem izobraževanju, in se šele potem v smislu vzporednih predavanj spraševati o kompetencah slovenskih predavateljev za strokovni angleški jezik.

Pobude za vključevanje strokovne slovenščine na slovenske fakultete izhajajo že s konca 60. let prejšnjega stoletja, potreba po uvajanju visokošolskega predmeta, ki bo prihodnje znanstvenike in strokovnjake pripravljal na kompetentno in jezikovno kultivirano strokovno-znanstveno sporočanje, je torej v strokovni javnosti v obtoku skoraj pol stoletja. Če se na primer dotaknem naprej družbenih ved. Vemo, kaj pravniku pomeni jezik, in svojevrsten posmeh slovenščini je, da se kljub večdesetletnim pobudam slovenskih jezikoslovcev ni nič zgodilo in da je zares aktivnejše in intenzivnejše razmišljanje o boljšem jezikovnem ozaveščanju pravnikov spodbudila šele potreba EU, kjer je nuja boljšega znanja tudi lastnega jezika vključena zgolj posredno v druge potrebe medkulturnega komuniciranja; torej konkretna realna potreba je dober prevajalec z dobrim poznavanjem prava in pravniškega jezika. Pred izvajanjem magistrskega študija za t. i. pravnike lingviste bo torej treba še marsikaj narediti za vključitev slovenske pravne terminologije v že obstoječe učne načrte.

Kvečjemu prevodni jezik

Če je že pri družboslovju tako, kaj lahko pričakujemo na naravoslovnih in tehniških smereh študija? Če verjamem do sedaj popisanemu stanju (to je anketam z leta 2013) in dodam še opažanja oziroma ugotovitve, ki smo jih lahko s študenti povzeli v študijskem letu 2014/15 pri predmetu Slovnica znanstvenega in strokovnega jezika, se razmere ne odvijajo v prid kontinuiranemu razvoju strokovne in znanstvene slovenščine. Pri iskanju različnih tipov besedil (znanstvenih, poljudnoznanstvenih in praktičnostrokovnih) znotraj izbranega strokovnega področja so se pokazale določene težnje, in sicer: – Vse več znanstvenih, zlasti bolj specializiranih, vsebin s področij kot na primer strojništvo, računalništvo, farmacija, astronomija, arhitektura, fotografija je napisanih samo v tujem jeziku, in pri teh potem postane znanstvena slovenščina kvečjemu samo prevodni jezik; torej obseg znanstvenih besedil v izvirni strokovni slovenščini se opazno manjša na račun prvenstvenih angleških objav; – Zaradi tega določena pri nas mlajša oziroma še uveljavljajoča se strokovna področja, na primer biogoriva, robotika, fotografija, nimajo možnosti celovito razviti tipološke razčlenjenosti strokovnih besedil v smislu znanstvenosti, poljudnoznanstvenosti in praktične strokovnosti; – Živa je zlasti praktičnostrokovna slovenščina, vedno bolj pa uhaja znanstvena slovenščina in posledično se bo to dogajalo še s poljudnoznanstveno slovenščino. To lahko potrdijo tudi naši terminologi, in tudi stanje znanstvene periodike v Sloveniji. Stanovska društva še vzdržujejo periodiko z znanstvenimi prispevki tudi v slovenskem jeziku, na primer Elektrotehniški vestnik, Strojniški vestnik, Ventil, Zdravniški vestnik, Farmacevtski vestnik, do 1993 Vestnik slovenskega kemijskega društva (danes Acta Chimica Slovenica), vendar so vsebinsko tehtnejše raziskave večinsko najprej napisane v tujem jeziku in praviloma odhajajo v tiste tuje strokovne časopise, ki so v prestižnih mednarodnih bazah. Za začetek bi se slovenske strokovne revije, ki so v mednarodnih bazah, morale zavzemati za izvirne znanstvene razprave v slovenskem jeziku. Torej storiti bi morali vse oziroma kar največ, da bi bile naše izvirne raziskovalne vsebine ubesedene in objavljene najprej v slovenščini in da bi bilo to za naše raziskovalce samoumevno dejanje.

Torej, najprej je treba poskrbeti za večjezičnost znotraj lastnega jezika, to je usposobiti ljudi za polno jezikovno funkcionalnost v slovenščini. S povišano jezikovno kultiviranostjo in kulturo v lastnem jeziku bomo naredili tudi kakovostnejši korak k večjezičnosti – šele prek boljšega in celovitejšega poznavanja lastnega jezika si bomo privzgojili lastni kritičnejši odnos tudi do svojega znanja in poznavanja tujih jezikov. In pri lastnem jeziku je najbolj pomembna in potrebna skrb za nenehni razvoj in širjenje, in to še zlasti velja za vsa strokovna področja; šteje samoumevna raba slovenščine, medtem ko je zgolj sklicevanje na samoumevnost rabe slovenskega jezika le (samo)zavajanje in bežanje pred dejanskim stanjem; že iz izkušenj namreč lahko vemo, da je samoumevnost lahko zelo varljiva, ker jo prepogosto zlorabljamo kot izgovor za vsebine, s katerimi se nam ne ljubi posebej ukvarjati.

––––––
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.

Gostujoče pero
Prof. dr. Andreja Žele
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Predsednica Slavističnega društva Slovenije