Demokratični minimum pred volitvami

Živimo v času, ko se prihodnost zdi negotova, polna nejasnosti in izzivov, ki zahtevajo odločne in premišljene odgovore. Od zelenega prehoda, digitalne transformacije, demografskih sprememb do ohranjanja socialne države – vse to so vprašanja, ki zahtevajo ne le politično voljo in spretnost, ampak tudi nov družbeni dogovor. A preden se lotimo razmisleka o družbenem dogovoru, je nujno, da si odgovorimo na tri temeljna vprašanja, ki zadevajo samo srce demokracije.

Kaj si posamezne politične stranke sploh zamišljajo kot demokratični minimum? Na katerih temeljih nameravajo graditi proces demokratičnega odločanja? In – od vsega morda najpomembneje – kako razumejo vlogo javnosti v tem procesu? Odgovori na ta vprašanja so lakmusov papir, ki razkriva, kako zelena, kako trajnostna in kako demokratična je v resnici določena politična opcija. To še posebno velja za tiste stranke, ki svojo politično identiteto gradijo na viziji nove politike, zelenega prehoda in demokratične prenove ter vodijo spremembe v tem prelomnem obdobju.

Stari vzorci v novih časih

Analiza slovenskega političnega prostora kaže, da večina strank deluje znotraj zastarelega, a udobnega miselnega okvira 20. stoletja. Demokratični minimum je v tej paradigmi razumljen precej ozko: kot zagotavljanje transparentnosti in zakonitosti volilnih postopkov, kot zunanji nadzor, kot kontinuirano informiranje in kot svoboda govora. Temeljni stebri, na katerih temelji oblikovanje rešitev, so trije: gospodarstvo kot motor finančnega razvoja, znanost kot strokovna opora odločevalcem in nevladne organizacije kot korektiv za področja, ki ostajajo zunaj dosega (in interesa) prvih dveh.

Dajmo Evropi prednost

Javnost je v tej enačbi reducirana na tiste organizirane akterje – torej na omenjene tri stebre – ki imajo interes in kapacitete za nadzorovanje posameznih sektorskih politik. Ta model, ki ga je čas že zdavnaj povozil, temelji na dveh globoko problematičnih predpostavkah: odkriti – namreč, da ljudje nimajo ne časa ne energije za aktivno politično participacijo, in prikriti, cinični – namreč, da za odločanje nimajo niti ustreznih intelektualnih, niti strokovnih, niti izkustvenih danosti.

Posledica tovrstnega razmišljanja je, da stranke državljane vidijo kot relevantne sogovornike zgolj v kratkem, cikličnem obdobju volilne kampanje, medtem ko politike, ki usodno vplivajo na življenje vseh, odločevalci legitimirajo zgolj pred ozkim krogom interesnih skupin, ne pred ljudstvom, ki naj bi ga zastopale.

Ta zastareli pristop sam po sebi ustvarja veliko problemov, ki jih čutimo vsi. Zaupanje v demokratične institucije in politiko strmo upada. Državljani se čutijo odrinjene, neslišane in prezrte, kar jih iz apatije vse pogosteje vodi v upor, v zagovarjanje partikularnih interesov in nezaupanje do vseh sistemskih rešitev.

Minimalna plača in cena dobrih namenov

Izkušnje iz Slovenije in razvitih demokracij, kot sta Irska in Nizozemska, pa tudi ZDA jasno kažejo, da ima široka, neorganizirana javnost vedno možnost, da z legitimnimi sredstvi upočasni ali celo zaustavi velike državne razvojne projekte, če ni pravočasno in pravilno vključena kot enakopraven sogovornik. To spoznanje je kritičnega pomena prav v kontekstu zelenega prehoda. Zeleni prehod namreč ni zgolj tehnološki ali ekonomski projekt; je predvsem kompleksen družbeni razmislek, ki na novo zastavlja odnos do posameznikove odgovornosti, do dialoga med družbenimi akterji in načina življenja, dela in razmišljanja.

Proces, ki je pred nami, bo zahteval težke odločitve in kompromise, ki bodo zadevali vsakogar. Njegov uspeh pa ni odvisen od genialnosti peščice politikov in strokovnjakov, temveč od sposobnosti taistih politikov in predstavnikov državne uprave, da ustvarijo prostor za odgovoren in vključujoč dialog, v katerem so vsi glasovi slišani in upoštevani. Brez širokega družbenega konsenza se vsak, še tako ambiciozen načrt, sesuje kot hišica iz kart.

Razlike med besedami in dejanji

In prav tu se skriva ključni problem sodobne politike. Številne stranke, še posebno tiste, ki se predstavljajo kot nosilke sprememb in napredka, v svojih programih in javnih nastopih poudarjajo vrednote, kot so »vključenost«, »sodelovanje« in »odprta družba«. V praksi pa pogosto vidimo presenetljiv, skoraj shizofren razkorak med vzvišeno retoriko in konkretnimi dejanji. Obljube o »vladanju v koaliciji s civilno družbo« in »širokem vključevanju« zvenijo votlo, ko se soočijo s trdimi podatki.

Analize krovne mreže nevladnih organizacij CNVOS že leta kažejo, da vse vlade, ne glede na politično barvo, sistematično kršijo minimalne standarde za vključevanje javnosti. Resolucija o normativni dejavnosti se pogosto krši v več kot dveh tretjinah primerov, kar pomeni, da se ključni predpisi sprejemajo brez ustrezne javne razprave, s prekratkimi roki ali pa sploh za zaprtimi vrati. Paradoksalno je, da so med največjimi kršitelji pogosto prav tista ministrstva, ki bi morala biti zgled transparentnosti in odprtosti.

Sodobna, preizkušena orodja participativne demokracije, kot so na žrebu temelječi državljanski zbori in drugi deliberativni procesi, v današnjem času niso več zgolj utopična fantazija. FOTO: Blaz Samec/Delo

Ta praksa ni zgolj nekakšna tehnična pomanjkljivost; je simptom globljega, strukturnega problema. Kaže na fundamentalno nerazumevanje ali celo nezaupanje v sposobnost državljanov, da bi bili enakopraven, kompetenten partner v dialogu o prihodnosti.

V času, ko se spopadamo z izzivi, ki zahtevajo mobilizacijo celotne družbe, si preprosto ne moremo privoščiti, da bi ignorirali kolektivno inteligenco, izkušnje in kreativnost državljanov. Vztrajanje pri zaprtih modelih odločanja ni znak moči, ampak šibkosti in strahu pred izgubo nadzora. To je politika, ki ni prepričana, ali bi angažirala ljudi, ki so ji mandat sploh podali. Namesto da bi gradila mostove zaupanja in sodelovanja, se zdi, da odločevalci pogosto raje gradijo zidove, za katere upajo, da jih bodo zaščitili pred kritično presojo. Je pa dejstvo, da takšni zidovi nikoli ne zdržijo dolgo.

Ne gre zgolj za vprašanje demokratičnega bontona, temveč za vprašanje preživetja in razvoja. Družba, ki ne zna ali noče prisluhniti sama sebi, je obsojena na stagnacijo in notranje konflikte. Vsak prezrti glas, vsaka neupoštevana skrb, vsak poskus utišanja kritike je kamen v mozaiku vse večjega nezadovoljstva, ki prej ali slej pripelje do točke preloma. In ko se to zgodi, so posledice precej hujše in dražje, kot bi bila pravočasna in iskrena razprava. Politična aroganca, ki se kaže v ignoriranju lastnih državljanov, ni le etično sporna, ampak je tudi zelo kratkovidna in strateško zgrešena. Dolgoročno spodkopava temelje legitimnosti, na kateri stoji celoten demokratični sistem.

Skupna odgovornost našega časa in zagovarjanje pravičnosti

Sodobna, preizkušena orodja participativne demokracije, kot so na žrebu temelječi državljanski zbori in drugi deliberativni procesi, v današnjem času niso več zgolj utopična fantazija. So učinkovita metoda za reševanje kompleksnih družbenih vprašanj, ki omogočajo, da se teme, kot je zeleni prehod, obravnavajo celostno, z upoštevanjem različnih, pogosto nasprotujočih si perspektiv, vrednot in skrbi. Omogočajo informirano razpravo, ki presega strankarsko politiko in ozke interese, ter vodijo k rešitvam, ki uživajo široko javno podporo. Zakaj jih torej ne uporabljamo? Zakaj politične stranke vztrajajo pri zaprtem, elitističnem modelu vladanja iz preteklega stoletja?

Vsem političnim strankam kot kritični glas razuma sredi Agore postavljam nekaj vprašanj, ki niso ne aktivistična ne sovražna, temveč izhajajo iz skrbi za prihodnost naše demokracije in uspešnost projektov, ki so ključni za naš razvoj. Kako lahko vizionarji, ki si za izhodišče jemljejo sodelovanje in vključenost, v praksi nadaljujejo ignoriranje formalnih postopkov za vključevanje javnosti? Kako nameravajo stranke izvesti pravičen in učinkovit zeleni prehod, če državljane, ki jih bo ta prehod najbolj prizadel, v ključnih fazah odločanja obravnavajo kot objekt politike, ne kot njen enakovredni subjekt znotraj razprave? Kdaj bodo v slovenski demokratični prostor končno vpeljana sodobna, mednarodno preizkušena orodja participativne demokracije, ki omogočajo strukturirano in enakopravno sodelovanje državljanov? Kaj za vse, ki bodo nastopili v volilni kampanji, pomeni pojem »odprta družba« in kdaj bodo z dejanji, ne le z besedami, dokazali, da v to družbo in v sposobnost njenih državljanov resnično in brezpogojno zaupajo?

Ali bo Slovenija tretji člen verige Orbán-Fico?

Šele jasni odgovori na ta vprašanja bodo razkrili, ali so slovenske politične stranke resnično pripravljene na izzive 21. stoletja ali pa se preprosto bojijo odprte družbe in moči lastnih državljanov.

Državljani kot del rešitve,
ne problema

Čas je, da politika državljane preneha obravnavati kot problem in jih začne videti kot del rešitve. Le tako bomo lahko skupaj zgradili prihodnost, ki bo resnično zelena, pravična in demokratična za vse. Brez tega ostajajo vse obljube le prazne besede, demokracija pa nevarno izpostavljena prepihu nezaupanja in populizma. Vprašanje ni, ali si lahko privoščimo več demokracije.

Vprašanje je, ali si lahko privoščimo, da je ne bi imeli več, kot je imamo. Kajti v svetu, polnem kompleksnih izzivov, je kolektivna modrost, ki izhaja iz odprte in iskrene javne razprave, naš najdragocenejši, morda celo edini resnični vir za preživetje in napredek. Vsak dan, ko odlašamo z njeno polno uporabo, je izgubljen dan za našo skupno prihodnost. Politična elita, ki tega ne razume, ne tvega le lastne politične prihodnosti, temveč tvega prihodnost celotne družbe.

Ignoriranje volje in modrosti ljudi ni več mogoča opcija; je pot v propad. Demokracija ni privilegij, ki ga politika podeli ljudstvu, ampak je pravica in nujnost, ki jo morajo nosilci oblasti brezpogojno spoštovati. V nasprotnem primeru spodkopavajo temelje hiše, v kateri vsi živimo. To je odgovornost, ki se ji ne sme izogniti nihče, ki vstopa v politično areno.

***

Dr. Črt Poglajen, proučevalec zelenega razvoja.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.