Demos v tridesetletni vojni
Vojna za Slovenijo je sicer trajala samo deset dni, vendar ne bi bilo čisto narobe trditi, da vojna okrog Demosove politike traja trideset let.
Odpri galerijo
DOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Ob letošnjih slovenskih obletnicah (v znamenju številke 30) sem se spomnil francoskega pisatelja Alexandra Dumasa, ki je opisoval prelomne čase in mogočne osebnosti: vladavini Ludvika XIII. in Ludvika XIV., kardinala Richelieuja in Mazarina (1622–1661), tridesetletno vojno in vestfalski mir (1618–1648), eksekucijo angleškega kralja Karla I. (1649), prevratna dejanja Oliverja Cromwella (1653–1658) … Si licet parva componere magnis (če je dovoljeno majhne reči primerjati z velikimi), povejmo, da smo imeli tudi Slovenci svoje – morda (ali pa ne) manj dolgotrajne – prelomne čase.
Prelomne reči so se godile v času od preboja berlinskega zidu in praške žametne revolucije do razpada Sovjetske zveze, kar je bil čas Demokratične opozicije Slovenije – Demosa. Vojna za Slovenijo je – proti koncu tega časa – sicer trajala samo deset dni, vendar ne bi bilo čisto narobe trditi, da vojna okrog Demosove politike traja trideset let.
Demos je bil kot nekakšen protestantovski krožek sredi fanatičnega rimskokatoliškega cesarstva. Na začetku se je sestajal v katakombah (to je v zanikrni kletni sobi v neki šišenski stranski ulici, po zmagi pa v ne dosti boljših pritličnih dvoriščnih prostorih uredništva Nove revije). Z nekoliko (prizanesljive, dobrodušne) fantazije bi lahko rekli, da so slovenski komunisti leta 1990 posnemali katoliškega kardinala Richelieuja, ki je v času tridesetletne (!) vojne – ne oziraje se na katoliško Sveto rimsko cesarstvo – morda nerad dal prednost francoskim nacionalnim interesom in se povezal s protestanti.
Če dobro razmislimo, je komuniste za skoraj leto dni prehitela Školčeva Zveza socialistične mladine Slovenije. In ko smo že pri tridesetletni vojni, se lahko poigramo z naslovi Dumasovih del (Trije mušketirji, Dvajset let pozneje, Deset let pozneje), ki povzdigujejo bojevanje za trajne vrednote v času njihovega zanemarjanja in negotovosti. Katere so te vrednote in kdo so trije (pravzaprav štirje) mušketirji, naj bo prepuščeno svobodi interpretacije.
Od začetka Demosa je minilo približno trideset let. V dveh letih svoje heretične dejavnosti je dosegel neodvisnost od Jugoslavije in zagotovil mednarodno priznanje slovenske države. Če nadaljujemo z zmerno dozo fantazije, lahko rečemo, da so naslednje (Drnovškove) vlade z vključevanjem v Evropsko unijo in Nato nadaljevale po tiru, ki ga je projektiral Demos (in ne po »drugem tiru«). Da bi kaj podobnega rekli za demokracijo, bi – glede fantazije – potrebovali predoziranje. V primeru predoziranja bi si drznili reči, da že trideset let traja slovenska vojna za evropsko oziroma evroatlantsko demokracijo.
O »Demokratični opoziciji Slovenije« (Demos) je treba po vsej priliki pisati – kot bi rekel France Bučar – s tresočo roko, saj gre za prelomno ustanovo prelomnega časa, ki so ji uspela prelomna dejanja. Na začetku je bil Demos »dogovor o sodelovanju«, nato je postal »predvolilna koalicija«, na koncu pa »združena opozicija«.
Slovenska tiskovna agencija je 4. decembra 2014 objavila naslednje besedilo: »Pred 25 leti so Slovenska demokratična zveza, Slovenski krščanski demokrati in Socialdemokratska zveza Slovenije podpisali dogovor o sodelovanju, ki je hkrati pomenil tudi ustanovitev Demokratične opozicije Slovenije – Demos. Kdaj je prišlo do formalnega podpisa dogovora, je bilo dolgo nekakšna neznanka, dokler ni leta 2012 originalno podpisanega dogovora v svojem osebnem arhivu našel član NSi Anton Tomažič. Nekateri sicer kot dan ustanovitve Demosa obeležujejo tudi 27. november 1989, ko je bil na domačiji predsednika takratne Slovenske kmečke zveze Ivana Omana dosežen ustni dogovor o ustanovitvi Demosa, in 8. januar, ko so se Demosu pridružili Omanova stranka in Zeleni Slovenije.«
Tako kot Jože Pučnik (v pismu Lovru Šturmu 19. oktobra 2001) tudi pisec teh vrstic mislim, da se je povezovanje novih strank, ki so se takrat imenovale »zveze«, začelo že prej, vsaj pri Majniški deklaraciji (8. maj 1989), če ne že pri Zboru za ustavo, ki je bil ustanovljen 22. februarja 1989 in ga Peter Jambrek imenuje »skupni forum opozicijskih organizacij«. Seveda je Zbor za ustavo nastal na podlagi Pisateljske ustave, ki sta jo aprila 1988 objavila Društvo slovenskih pisateljev in skupina za ustavni razvoj pri Slovenskem sociološkem društvu.
Na portalu Slovenska pomlad, ki sta ga 5. januarja 2008 javnosti predstavila Igor Bavčar in Ali Žerdin, nastopa Demos kot »predvolilna koalicija«:
»Demos, predvolilna koalicija Slovenske demokratične zveze, Socialdemokratske stranke Slovenije, Slovenskih krščanskih demokratov, Slovenske kmečke zveze in Zelenih Slovenije, je bil ustanovljen 8. januarja 1990. Sporazum o ustanovitvi je predvideval koordiniran nastop na volitvah. Pred volitvami se je Demosu pridružila še Slovenska obrtniška stranka. Osebe: Katja Boh, Andrej Capuder, Franc Golija, Vitomir Gros, Radoslav Hočevar, Peter Jamnikar, Janez Janša, Andrej Magajna, France Miklavčič, Ivan Oman, Lojze Peterle, Rajko Pirnat, Silvester Plahutnik, Dušan Plut, Marjan Podobnik, Jože Pučnik, Dimitrij Rupel, Leo Šešerko, Lovro Šturm, Peter Tancig.«
17. januarja 1990 je bilo v Cankarjevem domu veliko zborovanje »DEMOS – združene opozicije« z naslovom Prihodnost Slovenije. Ta se je začela po zmagovitih volitvah. Nekaj let pozneje, leta 2004, je bil ustanovljen Zbor za republiko, ki ni bil nič drugega kot obuditev Demosa iz leta 1989. Njegova luč je ugasnila nekako »dvajset let pozneje«, danes pa je še »deset let pozneje«. Skrajni čas, da pridejo na pomoč mušketirji.
--------------------------------------------------------------------
Dr. Dimitrij Rupel je nekdanji zunanji minister
Prelomne reči so se godile v času od preboja berlinskega zidu in praške žametne revolucije do razpada Sovjetske zveze, kar je bil čas Demokratične opozicije Slovenije – Demosa. Vojna za Slovenijo je – proti koncu tega časa – sicer trajala samo deset dni, vendar ne bi bilo čisto narobe trditi, da vojna okrog Demosove politike traja trideset let.
Demos je bil kot nekakšen protestantovski krožek sredi fanatičnega rimskokatoliškega cesarstva. Na začetku se je sestajal v katakombah (to je v zanikrni kletni sobi v neki šišenski stranski ulici, po zmagi pa v ne dosti boljših pritličnih dvoriščnih prostorih uredništva Nove revije). Z nekoliko (prizanesljive, dobrodušne) fantazije bi lahko rekli, da so slovenski komunisti leta 1990 posnemali katoliškega kardinala Richelieuja, ki je v času tridesetletne (!) vojne – ne oziraje se na katoliško Sveto rimsko cesarstvo – morda nerad dal prednost francoskim nacionalnim interesom in se povezal s protestanti.
Če dobro razmislimo, je komuniste za skoraj leto dni prehitela Školčeva Zveza socialistične mladine Slovenije. In ko smo že pri tridesetletni vojni, se lahko poigramo z naslovi Dumasovih del (Trije mušketirji, Dvajset let pozneje, Deset let pozneje), ki povzdigujejo bojevanje za trajne vrednote v času njihovega zanemarjanja in negotovosti. Katere so te vrednote in kdo so trije (pravzaprav štirje) mušketirji, naj bo prepuščeno svobodi interpretacije.
Od začetka Demosa je minilo približno trideset let. V dveh letih svoje heretične dejavnosti je dosegel neodvisnost od Jugoslavije in zagotovil mednarodno priznanje slovenske države. Če nadaljujemo z zmerno dozo fantazije, lahko rečemo, da so naslednje (Drnovškove) vlade z vključevanjem v Evropsko unijo in Nato nadaljevale po tiru, ki ga je projektiral Demos (in ne po »drugem tiru«). Da bi kaj podobnega rekli za demokracijo, bi – glede fantazije – potrebovali predoziranje. V primeru predoziranja bi si drznili reči, da že trideset let traja slovenska vojna za evropsko oziroma evroatlantsko demokracijo.
O »Demokratični opoziciji Slovenije« (Demos) je treba po vsej priliki pisati – kot bi rekel France Bučar – s tresočo roko, saj gre za prelomno ustanovo prelomnega časa, ki so ji uspela prelomna dejanja. Na začetku je bil Demos »dogovor o sodelovanju«, nato je postal »predvolilna koalicija«, na koncu pa »združena opozicija«.
Slovenska tiskovna agencija je 4. decembra 2014 objavila naslednje besedilo: »Pred 25 leti so Slovenska demokratična zveza, Slovenski krščanski demokrati in Socialdemokratska zveza Slovenije podpisali dogovor o sodelovanju, ki je hkrati pomenil tudi ustanovitev Demokratične opozicije Slovenije – Demos. Kdaj je prišlo do formalnega podpisa dogovora, je bilo dolgo nekakšna neznanka, dokler ni leta 2012 originalno podpisanega dogovora v svojem osebnem arhivu našel član NSi Anton Tomažič. Nekateri sicer kot dan ustanovitve Demosa obeležujejo tudi 27. november 1989, ko je bil na domačiji predsednika takratne Slovenske kmečke zveze Ivana Omana dosežen ustni dogovor o ustanovitvi Demosa, in 8. januar, ko so se Demosu pridružili Omanova stranka in Zeleni Slovenije.«
Tako kot Jože Pučnik (v pismu Lovru Šturmu 19. oktobra 2001) tudi pisec teh vrstic mislim, da se je povezovanje novih strank, ki so se takrat imenovale »zveze«, začelo že prej, vsaj pri Majniški deklaraciji (8. maj 1989), če ne že pri Zboru za ustavo, ki je bil ustanovljen 22. februarja 1989 in ga Peter Jambrek imenuje »skupni forum opozicijskih organizacij«. Seveda je Zbor za ustavo nastal na podlagi Pisateljske ustave, ki sta jo aprila 1988 objavila Društvo slovenskih pisateljev in skupina za ustavni razvoj pri Slovenskem sociološkem društvu.
Na portalu Slovenska pomlad, ki sta ga 5. januarja 2008 javnosti predstavila Igor Bavčar in Ali Žerdin, nastopa Demos kot »predvolilna koalicija«:
»Demos, predvolilna koalicija Slovenske demokratične zveze, Socialdemokratske stranke Slovenije, Slovenskih krščanskih demokratov, Slovenske kmečke zveze in Zelenih Slovenije, je bil ustanovljen 8. januarja 1990. Sporazum o ustanovitvi je predvideval koordiniran nastop na volitvah. Pred volitvami se je Demosu pridružila še Slovenska obrtniška stranka. Osebe: Katja Boh, Andrej Capuder, Franc Golija, Vitomir Gros, Radoslav Hočevar, Peter Jamnikar, Janez Janša, Andrej Magajna, France Miklavčič, Ivan Oman, Lojze Peterle, Rajko Pirnat, Silvester Plahutnik, Dušan Plut, Marjan Podobnik, Jože Pučnik, Dimitrij Rupel, Leo Šešerko, Lovro Šturm, Peter Tancig.«
17. januarja 1990 je bilo v Cankarjevem domu veliko zborovanje »DEMOS – združene opozicije« z naslovom Prihodnost Slovenije. Ta se je začela po zmagovitih volitvah. Nekaj let pozneje, leta 2004, je bil ustanovljen Zbor za republiko, ki ni bil nič drugega kot obuditev Demosa iz leta 1989. Njegova luč je ugasnila nekako »dvajset let pozneje«, danes pa je še »deset let pozneje«. Skrajni čas, da pridejo na pomoč mušketirji.
--------------------------------------------------------------------
Dr. Dimitrij Rupel je nekdanji zunanji minister
