Deset let razgrajevanja sistema

Politične elite morajo sprejeti tudi odgovornost za nestrokovne odločitve in pomanjkanje vizije razvoja slovenske uprave.

Objavljeno
01. junij 2014 22.14
Gostujoče pero
Gostujoče pero

»Brez visoko strokovne uprave, predvsem njenega vrhunsko usposobljenega strokovnega aparata, je upravljanje sodobne države vnaprej obsojeno početje.« France Bučar


Slovenske politične elite so predvsem pod pritiskom priključevanja Evropski uniji leta 2002 sprejele ključne reforme uradniške zakonodaje (zakon o javnih uslužbencih, zakon o državni upravi in zakon o sistemu plač v javnem sektorju), s katerimi so bila v sistem javne uprave uvedena nekatera sodobna načela, ki poudarjajo odprtost, preglednost, kakovost in usmerjenost k uporabnikom. Reforme so vključevale uvedbo sistema »rednega« napredovanja in variabilnega nagrajevanja na podlagi delovne uspešnosti, uvedbo zaposlovanja na podlagi (transparentnih) javnih razpisov, drastično zmanjšanje števila političnih funkcionarjev v sistemu državne uprave itd.

Varčevanje predvsem na račun mladih

Razvoj javne uprave bi se v desetih letih po vstopu v Evropsko unijo lahko razdelilo na tri obdobja, in sicer na:

• obdobje reforme javne uprave, ki seže v dve leti pred in v prvo leto po vključitvijo v EU (2002–2005),

• obdobje postopnega povečevanja politizacije javne uprave, ki se začne leta 2005 s posegi prve Janševe vlade v uradniško zakonodajo (2005–2010)

• sedanje obdobje, ki se je začelo z nastopom ekonomske krize in uvedbo številnih varčevalnih ukrepov ter se ga lahko imenuje obdobje razgrajevanja sistema javne uprave (2010–).

Zaradi posledic ekonomske krize in izpraznjene državne blagajne je bilo od leta 2010 sprejetih več (intervencijskih) zakonskih ukrepov, ki so nesistemsko posegli v sistem javne uprave (zakon o interventnih ukrepih, zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012, zakon za uravnoteženje javnih financ, zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 ter zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2014 in 2015).

Od leta 2010 si je vsaka nova vlada kot enega glavnih ciljev postavila zmanjšanje mase za plače v javnem sektorju, ki se ji v javnosti vedno znova zmotno pojavlja kot grešni kozel za stanje v državi, pri čemer se pozablja, da javna uprava nosi posledice varčevanja že od leta 2010. Da bi dosegle zmanjšanje na ravni plač, so vlade vedno znova začenjale pogajanja s sindikati. Ti se bojujejo za ohranitev sedanjega stanja oziroma predvsem za pravice (privilegije) svojega vse starejšega članstva, ki tako rekoč niti ne more več napredovati. Vsako novo varčevanje se tako vedno znova prevali na račun mlajših zaposlenih, ki se jim že več let odvzema možnost »rednega« napredovanja (mnogim je bilo tako odvzetih tudi več kot 20 odstotkov plače). Da bi se zmanjšala masa plač, je cilj vseh vlad tudi zmanjšanje števila zaposlenih v javni upravi.

Ker je bila v pogajanjih s sindikati sprejeta odločitev, da se že zaposlenih ne bo odpuščalo (tudi nesposobnih ne), je zaposlovanje tako rekoč zamrznjeno (izjemoma se zaposluje za določen čas, za redno razmerje pa predvsem po osebnih ali političnih povezavah). Tako se varčuje tudi na račun številnih sposobnih mladih, ki bi lahko bili zaposleni v javni upravi ter prinesli dodano vrednost in nova znanja.

Volja političnih funkcionarjev

Od leta 2010 so vse vlade v javni upravi varčevale na politično zelo oportun (»mehak«) način. Z drastično omejitvijo zaposlovanja se že več let zapored sistematično onemogoča pomlajevanje organizacij oziroma zaposlovanje večinoma mladih uslužbencev, ki v vsaki organizaciji s svojimi novimi idejami in energijo izvajajo nujno potreben pozitivni pritisk, hkrati pa pomenijo njeno prihodnost.

Ustavitev kadrovskega obnavljanja vsake organizacije neizogibno vodi v njen razkroj. Javne uslužbence (predvsem mlade, ki jim še ni uspelo napredovati) se s prekinitvijo rednega napredovanja čezmerno podreja vplivom politike, ki za nagrado lahko ponudi »izredno« napredovanje oziroma premestitev na zahtevnejšo delavno mesto, ki še ostaja kot edina možnost napredovanja.

Dejstvo je, da politične elite (tako tiste na desnici kot na levici) ob iskanju preprostih prihrankov z več nesistemskimi zakoni že več let sistematično razgrajujejo uradniški sistem, ki je bil pripravljen pred vstopom v Evropsko unijo leta 2002.

Breme varčevanja v javni upravi se je zelo nepravično porazdelilo, zaposlovanje je popolnoma zamrznjeno (razen za redke izjeme, ki so povezane s politiko ali imajo osebne povezave), razgrajen je sistem »rednega« napredovanja, vsakršno napredovanje pa se je podredilo pretežno volji političnih funkcionarjev.

Ponovna vzpostavitev sistema

Temeljiti posegi v javnem sektorju so sicer nujni, vendar morajo biti premišljeni, pravični in sistemski ter ne smejo pretirano posegati v ustavno samostojnost javne uprave v razmerju do politične oblasti (120. člen ustave). Če se res ni mogoče izogniti zniževanju mase plač v javni upravi, bi bilo veliko bolj pravično linearno znižati plače vsem zaposlenim za več odstotkov, saj bi se breme varčevanja pravičneje porazdelilo. Treba pa bi bilo začeti tudi odpuščati zaposlene na podlagi nesposobnosti, ki odvzemajo delavna mesta mladim in uničujejo motivacijo drugim zaposlenim. Hkrati bi se moralo ohraniti redni sistem napredovanja in zaposlovanja.

Potrebujemo novo reformo uradniške zakonodaje, ki bo vzpostavila takšen sistem javnih uslužbencev, ki bo pravičen, karierni, profesionalni in visoko etični, ki bo zmogel tako politiki kot državljanom zagotoviti najvišjo mogočo raven storitev ter bo ustvarjal takšne uradnike, ki bodo sposobni morebitnim slabim predlogom in rešitvam reči jasen in odločen ne. In v takšnem sistemu mora imeti politika strogo omejen vpliv, če sploh kakšnega. Politične elite pa morajo sprejeti tudi odgovornost za več nestrokovnih odločitev in pomanjkanje vizije razvoja slovenske uprave.


***

Mag. Marko Čehovin, politolog, magister znanosti iz menedžmenta neprofitnih organizacij in državni uradnik.

Dr. Miro Haček, redni profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva