Dober predlog ukrepov megazakona
Radikalnejši ekonomski stimulativni ukrepi povečajo intenzivnost okrevanja ter pospešijo gospodarsko rast in zmanjšajo socialno škodo.
Odpri galerijo
Dr. Franjo Štiblar, pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, vodja Centra za pravne in ekonomske študije. FOTO: Jure Eržen/Delo
Bolezen covid-19 je neznana neznanka (»črni labod« po Nasimu Talebu), o kateri obstaja negotovost razvoja in zaključka. Ne gre za klasično tveganje, pri katerem lahko izračunamo verjetnost kot relativno frekvenco glede na pretekle podatke. Do zdaj je prizadela predvsem razviti svet, v njem tiste s slabšo odpornostjo, nerazvitega bo šele doletela. Prvi center je bil Wuhan, sledi EU, naslednji center so ZDA, potem se lahko razširi v nerazviti svet. Pandemija koronavirusa bi lahko trajala vsaj pol leta.
Osnovno pravilo je, da radikalnejši ukrepi zaščite pred širitvijo virusa zmanjšajo njihovo trajanje, kar pomeni krajše obdobje padca gospodarske aktivnosti in manjšo skupno škodo. Radikalnejši ekonomski stimulativni ukrepi pa povečajo intenzivnost okrevanja ter pospešijo gospodarsko rast in zmanjšajo socialno škodo.
Že pred pojavom koronavirusa so bile napovedi gospodarske rasti za leto 2020 v svetu in pri nas preveč optimistične; bolj so izražale želje kot realno upoštevanje negativnih zunanjih učinkov političnih zaostritev v svetu in trgovinskih vojn in tečajnih vojn na rast BDP. Za svetovno gospodarstvo je bila še konec 2019 za leto 2020 napovedana rast BDP za štiri odstotke, za EU dva, za Slovenijo tri. Vse navedene stopnje bodo negativne, torej bo letos padec, ne rast, saj niso upoštevani zunanji neekonomski dejavniki. Več o njih v filmu Heterodoks (FSF, september 2019, Portorož) in v dokumentarni seriji Boljša Slovenija (2018).
Kriza zaradi koronavirusa bo povzročila padec BDP Slovenije leta 2020 po napovedih od 2,4 odstotka, če ukrepamo v enem mesecu hitro in intenzivno, oziroma 7,8 odstotka, če bodo izredne razmere trajale tri mesece (Bole, Gospodarska gibanja, EIPF, 1/2020). Urad za markoekonomske analize in razvoj, ki je še pred tremi meseci napovedoval triodstotno rast BDP, je napoved na začetku leta 2020 znižal na 1,5 odstotka, v drugi polovici marca pa pričakuje padec minus pet odstotkov. Prehitre spremembe, da bi bile koristne za načrtovanje gospodarstva, kažejo na preozko usmerjenost vladnih načrtovalcev zgolj na ekonomske spremenljivke.
Kratkoročno lahko sedanjo krizo zdravijo proticiklični stimulativni ukrepi ekonomske politike, njene fiskalne in monetarne komponente (o čemer več v mojem članku Damaging Austerity Policies, 2018 v P. Pauly ed., Global Economic Modeling, Volume in Honor of L. R. Klein, 2018, že prej pa pri nas v biltenu Gospodarska gibanja). Na kritičen kratek rok gre predvsem za izdatke države (ob fiskalnem multiplikatorju, večjem od 1), kar bo nadomestilo v krizi padajoči izvoz: investicije, ki jih v kratkem roku ne bo, ker jih nismo pripravili, in potrošnjo prebivalstva, ki v razmerah negotovosti in tesnobe ter brez socialne podpore varčuje za še hujše čase.
V ukrepanju proti krizi so cilji enaki tako za prebivalce kot podjetja in finančne institucije. Prvi je ohraniti likvidnost (poenostavljeno, imeti denar za tekoče plačevanje in poslovanje), drugi solventnost (imeti premoženje, večje od dolgov) in tretji profitnost (dobički, ne izgube).
Razlike so v smeri kavzalnosti obeh kriz. Virus finančne krize se je pojavil v finančnem sektorju, ga napihnil in kolapsiral, to pa je zavrlo realni sektor, gospodarski padec. Sedanja kriza je spočeta eksterno zdravstveno s korona virusom z negativnim vplivom na realni sektor (katerega velikosti se še ne zavedajo nosilci odločanja), vendar bo padec realnega sektorja v naslednjem koraku vplival tudi na krizo finančnega sektorja (bank), s povratnim vplivom na gospodarstvo.
Za pravo rešitev je v obeh primerih ključna »nuklearna opcija« (Kenichi Osmae v Svetovna kriza in Slovenci, 2008), državna fiskalna in centralnobančna monetarna likvidnostna intervencija, ki pomeni »kolikor bo potrebno« pomagati prebivalstvu, gospodarstvu in nazadnje tudi finančnemu sektorju.
EU tokrat prehiteva ZDA v nastanku krize zaradi koronavirusa in glede zdravstvene zaščite, vendar z ekonomskimi ukrepi spet časovno in po intenzivnosti zaostaja za ZDA. Na fiskalnem področju so se v ZDA 24. marca dogovorili za tako imenovani koronastimulus paket za več kot dva bilijona dolarjev (več kot 10 odstotkov BDP), v EU pa se še pogajajo o reševalnem skladu, prvi znesek 40 milijard evrov pa je le četrt odstotka BDP. Na monetarnem področju je Evropska centralna banka določila 750 milijard evrov za likvidnostno intervencijo z odkupom obveznic (dobre štiri odstotke BDP EU), v FED pa zneska intervencije navzgor sploh niso omejili. EU vsaj ne vztraja več pri upoštevanju fiskalnega pravila, obljublja pa še uporabo 500 milijard evrov Evropskega stabilnostnega mehanizma, večjo intervencijo Evropske investicijske banke, odpira pa se spet vprašanje uvedbe evro obveznic, čemur se upira Nemčija.
Pri reševanju iz krize je nevarnost, da se ne ponovi napaka pri reševanju iz globalne finančne krize pred desetletjem, ko je Evropa padla globlje in se vrnila šibkejša kot preostali svet, Slovenija pa je z neustreznimi restrikcijami fiskalne in monetarne politike padla še globlje kot Evropa in postala nebogljen krizni raček sveta. Po koncu zadnje recesije sem se s sodelavci zavzel za pripravo infrastrukturnih izdatkov kot ukrepa za čas nove krize (knjigi: Infrastruktura Slovenije, 2016, in Slovenski infrastrukturni projekti za prihodnost, 2019). Že konec 2019 sem napisal predlog ukrepov za blažitev posledic prihajajoče krize in z njimi seznanil vladne odločevalce (moja spletna stran, december 2019) – brez učinka. Na dodaten negativen učinek koronavirusa na slovensko gospodarstvo (mednarodnih političnih napetosti plus trgovinske vojne ZDA-EU, in EU-UK) sem opozoril na letnem pogovoru z vodstvom Banke Slovenije na začetku februarja letos, poudaril pa tudi v zadnji knjigi Regulation of the EU for Nonmember States, Citizens and Companies, ki je izšla 10. marca.
Prav je, da ne ponovimo napak iz restriktivnega reševanja globalne recesije pred desetletjem. Ob krizi leta 2008 je proračun vložil pet milijard evrov za zaščito bank, zato pa zmanjšal socialne in druge dajatve. Prvo se ni poznalo v rasti potrošnje prebivalstva, drugo pa jo je radikalno zmanjšalo. Banka Slovenije je zahtevala uveljavitev višjih kapitalskih zahtev za banke v enem letu, čeprav je bil rok deset let, kar je ugasnilo bančno kreditiranje, kreditni krč pa je zatrl gospodarstvo.
Ukrepi jeseni leta 2019 so šli v podobni smeri. Najprej je vlada odpravila družinske dodatke za ločeno življenje in zavirala socialne transferje, da bi dosegala abstrakten cilj »črno ničlo«, torej proračunski presežek, in to v času krize (!). Istočasno pa je Banka Slovenije zavrla dajanje kreditov kreditno manj sposobnim »revežem«, ki jim je vlada pred tem odvzela del prihodkov, da so res postali reveži. Kot da bi obe politiki delali z roko v roki v smeri restriktivnosti. Rezultat je bil ustvarjanje neenakosti in socialne napetosti.
Pozitivno presenečenje je zato simetričnost predlaganih ukrepov »prvega mega korona zakona«, ki so v korist tako prebivalcev kot podjetij. Ukrepi bi morali biti čim bolje preliti v čim hitreje sprejeti zakon. Med drugim prebivalstvu pomagajo ohraniti delovna mesta, izboljšati socialni položaj najbolj ogroženih (upokojenci), pomagajo samozaposlenim; nižanje sejnin nadzornim svetom in plač funkcionarjev za 30 odstotkov deluje izravnalno. Gospodarskim enotam kot ponudbi je treba pomagati neposredno, da preživijo letošnje leto s subvencijami, jamstvom kreditov, davčnimi razbremenitvami. Posebej je poudarjena podpora kmetijstvu v strategiji domače pridelave in samooskrbe, ki priznava skrb za domačo identiteto. Znesek ukrepov, ki naj bi veljali do 31. maja 2020, je ocenjen na dve milijardi evrov, za reševanje bank pa smo plačali pet milijard evrov, čeprav bodo posledice korona krize večje.
V drugi fazi bodo pri nas morali dobiti večjo pozornost tudi ukrepi v podporo finančnemu sektorju, da banke ne bi spet pristale v rdečih številkah. Tuji lastniki bi lahko odpeljali likvidnost za reševanje bank matic domov, če ne bo novega »dunajskega dogovora«, naj tega ne počno. Nekdanji premier in finančni minister Andrej Bajuk se pred desetletjema ni zaman upiral prodaji finančnih blue chipov tujcem, saj je želel ohranjati bančno suverenost in finančno stabilnost Slovenije.
Bankam bo šlo slabše: kreditni portfelj bo padel, denar na računih bodo bančni klienti neto dvigovali, delež slabih kreditov se bo povečal. Nevračanje kreditov s strani realnega sektorja v krizi bi morali upoštevati pri predpisovanju količnikov kapitalske ustreznosti bank. Obrestni dohodki bodo padli. Treba bi bilo ublažiti omejitev dajanja potrošniških kreditov, saj je zadolženost Slovencev pri bankah še vedno polovico manjša od povprečja EU.
Krizni čas, ki ga koronavirus soustvarja, Slovenija lahko prenese bolje, kot ga je pred desetletjem, in to tako, da z ustreznimi spodbudami, ki bodo močnejše in ne šibkejše kot v drugih državah, ublažili padec gospodarstva in standarda prebivalstva.
-------------------
Dr. Franjo Štiblar, pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, vodja Centra za pravne in ekonomske študije.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Osnovno pravilo je, da radikalnejši ukrepi zaščite pred širitvijo virusa zmanjšajo njihovo trajanje, kar pomeni krajše obdobje padca gospodarske aktivnosti in manjšo skupno škodo. Radikalnejši ekonomski stimulativni ukrepi pa povečajo intenzivnost okrevanja ter pospešijo gospodarsko rast in zmanjšajo socialno škodo.
Že pred pojavom koronavirusa so bile napovedi gospodarske rasti za leto 2020 v svetu in pri nas preveč optimistične; bolj so izražale želje kot realno upoštevanje negativnih zunanjih učinkov političnih zaostritev v svetu in trgovinskih vojn in tečajnih vojn na rast BDP. Za svetovno gospodarstvo je bila še konec 2019 za leto 2020 napovedana rast BDP za štiri odstotke, za EU dva, za Slovenijo tri. Vse navedene stopnje bodo negativne, torej bo letos padec, ne rast, saj niso upoštevani zunanji neekonomski dejavniki. Več o njih v filmu Heterodoks (FSF, september 2019, Portorož) in v dokumentarni seriji Boljša Slovenija (2018).
Kriza zaradi koronavirusa bo povzročila padec BDP Slovenije leta 2020 po napovedih od 2,4 odstotka, če ukrepamo v enem mesecu hitro in intenzivno, oziroma 7,8 odstotka, če bodo izredne razmere trajale tri mesece (Bole, Gospodarska gibanja, EIPF, 1/2020). Urad za markoekonomske analize in razvoj, ki je še pred tremi meseci napovedoval triodstotno rast BDP, je napoved na začetku leta 2020 znižal na 1,5 odstotka, v drugi polovici marca pa pričakuje padec minus pet odstotkov. Prehitre spremembe, da bi bile koristne za načrtovanje gospodarstva, kažejo na preozko usmerjenost vladnih načrtovalcev zgolj na ekonomske spremenljivke.
Z ustreznimi spodbudami, ki bodo močnejše in ne šibkejše kot v drugih državah, lahko Slovenija krizni čas prenese bolje kot pred desetletjem.
Možni ukrepi
Kratkoročno lahko sedanjo krizo zdravijo proticiklični stimulativni ukrepi ekonomske politike, njene fiskalne in monetarne komponente (o čemer več v mojem članku Damaging Austerity Policies, 2018 v P. Pauly ed., Global Economic Modeling, Volume in Honor of L. R. Klein, 2018, že prej pa pri nas v biltenu Gospodarska gibanja). Na kritičen kratek rok gre predvsem za izdatke države (ob fiskalnem multiplikatorju, večjem od 1), kar bo nadomestilo v krizi padajoči izvoz: investicije, ki jih v kratkem roku ne bo, ker jih nismo pripravili, in potrošnjo prebivalstva, ki v razmerah negotovosti in tesnobe ter brez socialne podpore varčuje za še hujše čase.
V ukrepanju proti krizi so cilji enaki tako za prebivalce kot podjetja in finančne institucije. Prvi je ohraniti likvidnost (poenostavljeno, imeti denar za tekoče plačevanje in poslovanje), drugi solventnost (imeti premoženje, večje od dolgov) in tretji profitnost (dobički, ne izgube).
Razlike so v smeri kavzalnosti obeh kriz. Virus finančne krize se je pojavil v finančnem sektorju, ga napihnil in kolapsiral, to pa je zavrlo realni sektor, gospodarski padec. Sedanja kriza je spočeta eksterno zdravstveno s korona virusom z negativnim vplivom na realni sektor (katerega velikosti se še ne zavedajo nosilci odločanja), vendar bo padec realnega sektorja v naslednjem koraku vplival tudi na krizo finančnega sektorja (bank), s povratnim vplivom na gospodarstvo.
Za pravo rešitev je v obeh primerih ključna »nuklearna opcija« (Kenichi Osmae v Svetovna kriza in Slovenci, 2008), državna fiskalna in centralnobančna monetarna likvidnostna intervencija, ki pomeni »kolikor bo potrebno« pomagati prebivalstvu, gospodarstvu in nazadnje tudi finančnemu sektorju.
EU tokrat prehiteva ZDA v nastanku krize zaradi koronavirusa in glede zdravstvene zaščite, vendar z ekonomskimi ukrepi spet časovno in po intenzivnosti zaostaja za ZDA. Na fiskalnem področju so se v ZDA 24. marca dogovorili za tako imenovani koronastimulus paket za več kot dva bilijona dolarjev (več kot 10 odstotkov BDP), v EU pa se še pogajajo o reševalnem skladu, prvi znesek 40 milijard evrov pa je le četrt odstotka BDP. Na monetarnem področju je Evropska centralna banka določila 750 milijard evrov za likvidnostno intervencijo z odkupom obveznic (dobre štiri odstotke BDP EU), v FED pa zneska intervencije navzgor sploh niso omejili. EU vsaj ne vztraja več pri upoštevanju fiskalnega pravila, obljublja pa še uporabo 500 milijard evrov Evropskega stabilnostnega mehanizma, večjo intervencijo Evropske investicijske banke, odpira pa se spet vprašanje uvedbe evro obveznic, čemur se upira Nemčija.
Dr. Franjo Štiblar, pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, vodja Centra za pravne in ekonomske študije. FOTO: Jure Eržen/Delo
Ne ponavljajmo napak
Pri reševanju iz krize je nevarnost, da se ne ponovi napaka pri reševanju iz globalne finančne krize pred desetletjem, ko je Evropa padla globlje in se vrnila šibkejša kot preostali svet, Slovenija pa je z neustreznimi restrikcijami fiskalne in monetarne politike padla še globlje kot Evropa in postala nebogljen krizni raček sveta. Po koncu zadnje recesije sem se s sodelavci zavzel za pripravo infrastrukturnih izdatkov kot ukrepa za čas nove krize (knjigi: Infrastruktura Slovenije, 2016, in Slovenski infrastrukturni projekti za prihodnost, 2019). Že konec 2019 sem napisal predlog ukrepov za blažitev posledic prihajajoče krize in z njimi seznanil vladne odločevalce (moja spletna stran, december 2019) – brez učinka. Na dodaten negativen učinek koronavirusa na slovensko gospodarstvo (mednarodnih političnih napetosti plus trgovinske vojne ZDA-EU, in EU-UK) sem opozoril na letnem pogovoru z vodstvom Banke Slovenije na začetku februarja letos, poudaril pa tudi v zadnji knjigi Regulation of the EU for Nonmember States, Citizens and Companies, ki je izšla 10. marca.
Prav je, da ne ponovimo napak iz restriktivnega reševanja globalne recesije pred desetletjem. Ob krizi leta 2008 je proračun vložil pet milijard evrov za zaščito bank, zato pa zmanjšal socialne in druge dajatve. Prvo se ni poznalo v rasti potrošnje prebivalstva, drugo pa jo je radikalno zmanjšalo. Banka Slovenije je zahtevala uveljavitev višjih kapitalskih zahtev za banke v enem letu, čeprav je bil rok deset let, kar je ugasnilo bančno kreditiranje, kreditni krč pa je zatrl gospodarstvo.
Ukrepi jeseni leta 2019 so šli v podobni smeri. Najprej je vlada odpravila družinske dodatke za ločeno življenje in zavirala socialne transferje, da bi dosegala abstrakten cilj »črno ničlo«, torej proračunski presežek, in to v času krize (!). Istočasno pa je Banka Slovenije zavrla dajanje kreditov kreditno manj sposobnim »revežem«, ki jim je vlada pred tem odvzela del prihodkov, da so res postali reveži. Kot da bi obe politiki delali z roko v roki v smeri restriktivnosti. Rezultat je bil ustvarjanje neenakosti in socialne napetosti.
Megazakon v korist prebivalcem in podjetjem
Pozitivno presenečenje je zato simetričnost predlaganih ukrepov »prvega mega korona zakona«, ki so v korist tako prebivalcev kot podjetij. Ukrepi bi morali biti čim bolje preliti v čim hitreje sprejeti zakon. Med drugim prebivalstvu pomagajo ohraniti delovna mesta, izboljšati socialni položaj najbolj ogroženih (upokojenci), pomagajo samozaposlenim; nižanje sejnin nadzornim svetom in plač funkcionarjev za 30 odstotkov deluje izravnalno. Gospodarskim enotam kot ponudbi je treba pomagati neposredno, da preživijo letošnje leto s subvencijami, jamstvom kreditov, davčnimi razbremenitvami. Posebej je poudarjena podpora kmetijstvu v strategiji domače pridelave in samooskrbe, ki priznava skrb za domačo identiteto. Znesek ukrepov, ki naj bi veljali do 31. maja 2020, je ocenjen na dve milijardi evrov, za reševanje bank pa smo plačali pet milijard evrov, čeprav bodo posledice korona krize večje.
V drugi fazi bodo pri nas morali dobiti večjo pozornost tudi ukrepi v podporo finančnemu sektorju, da banke ne bi spet pristale v rdečih številkah. Tuji lastniki bi lahko odpeljali likvidnost za reševanje bank matic domov, če ne bo novega »dunajskega dogovora«, naj tega ne počno. Nekdanji premier in finančni minister Andrej Bajuk se pred desetletjema ni zaman upiral prodaji finančnih blue chipov tujcem, saj je želel ohranjati bančno suverenost in finančno stabilnost Slovenije.
Bankam bo šlo slabše: kreditni portfelj bo padel, denar na računih bodo bančni klienti neto dvigovali, delež slabih kreditov se bo povečal. Nevračanje kreditov s strani realnega sektorja v krizi bi morali upoštevati pri predpisovanju količnikov kapitalske ustreznosti bank. Obrestni dohodki bodo padli. Treba bi bilo ublažiti omejitev dajanja potrošniških kreditov, saj je zadolženost Slovencev pri bankah še vedno polovico manjša od povprečja EU.
Krizni čas, ki ga koronavirus soustvarja, Slovenija lahko prenese bolje, kot ga je pred desetletjem, in to tako, da z ustreznimi spodbudami, ki bodo močnejše in ne šibkejše kot v drugih državah, ublažili padec gospodarstva in standarda prebivalstva.
-------------------
Dr. Franjo Štiblar, pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, vodja Centra za pravne in ekonomske študije.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
