Dobiček pred varnostjo ljudi

Grozljivih prizorov iz stolpnice Grenfell v Londonu, v kateri je končalo najmanj 79 življenj, ko so otroci v smrtnem strahu klicali svoje starše, ni mogoče pozabiti. Prav tako ne elektronskih sporočil, ki so jih nesrečniki pošiljali najbližjim družinskim članom ali prijateljem, ko so izgubili sleherno upanje za rešitev. Je čas za empatijo in jezo, vendar tudi čas za postavljanje pravih vprašanj o odgovornosti države, ki so ji žrtve zaupale svoje življenje.

Vladajoči britanski politiki pred njo bežijo, pri čemer z depolitizacijo diskurza preračunljivo svarijo pred »nespodobno« politizacijo žrtev. Seveda je tudi tako stališče politično motivirano. Namesto o zločinu, za katerega sta odgovorna politika deregulacije in »varčevanja« (austerity), govorijo o »tragediji«, s čimer se poskuša zabrisati odgovornost za njena kompleksna ekonomska, socialna, kulturna in tudi rasna ozadja. Ob tem se sprenevedajo, da gre v resnici za žrtve »sistema«, ki prizadene predvsem revne sloje, kar bi lahko in morala oblast v enem od najbolj bogatih mest in držav na svetu preprečiti. Zgodovinsko gledano so nasprotno ustrezni politični odzivi na nepotrebne smrti in trpljenje ljudi prispevali k bolj humanim bivanjskim razmeram socialno ranljivih državljanov.

Je čas za empatijo in jezo, vendar tudi čas za postavljanje pravih vprašanj o odgovornosti države, ki so ji žrtve zaupale svoje življenje. Foto: AFP

Kako »izstradati zver« (državo)?

Naj spomnim na požar v tekstilni tovarni Triangle Shirtwaist v New Yorku leta 1911, v katerem se je zadušilo ali skočilo iz višjih nadstropij tovarne v smrt 146 zaposlenih, po večini judovskih in italijanskih priseljenk. Že pred dobrimi stosedemdesetimi leti je Friedrich Engels uporabil besedno zvezo socialni zločin, ko je popisoval socialno nasilje, na primer še ne polnoletne otroke v Manchestru, ki so jim tovarniški stroji pohabili ude ali jih obsodili na sirote, ker so njihovi starši prezgodaj umirali zaradi zdravju nevarnih stanovanjskih razmer in sploh revščine.

Sodobni regulatorni režimi na področjih varnosti pri delu, delovnem okolju in zdravju, ki so se, zahvaljujoč uporom javnosti, delavskega gibanja in naprednih strank, začeli uveljavljati proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja, so sicer znatno omejili, vendar ne tudi dokončno odpravili različne oblike socialnega nasilja. Pri tem je svojo vlogo odigrala tudi literatura, če ob Charlesu Dickensu posebej izpostavimo Uptona Sinclairja iz leta 1906, ki je v knjigi z naslovom Džungla razgalil ameriško mesno industrijo.

Najmanj od nastopa vladavine neoliberalne politike, ki jo poosebljata Margaret Thatcher in Ronald Reagan, ni nobena skrivnost, da je ta z izrecnim namenom »izstradati zver«, mišljena je država, z izvajanjem rigidne politike deregulacije in »varčevanja« za vsako ceno še bolj (o)siromašila ne le revni, temveč tudi srednji razred. Seme te politike je pognalo v smrt stanovalce v stolpnici Grenfell Tower. Glavna odgovornost države, kot zapoveduje neoliberalna dogma, ni to, da z ustrezno regulacijo (pravili in zakoni) zagotavlja njenim državljanom varnost, temveč da finančne in druge korporacije račune za njihove po(ne)srečene špekulacije in destrukcijo okolja prenašajo na družbo. Neoliberalna politika, ki javni interes in skupno dobro ljudi žrtvuje v imenu deregulacije, »varčevanja« in neomejene privatizacije, zasleduje enega od svojih glavnih smotrov, to je, da se premožni sloj (en odstotek) skupaj z dominantno politično elito zavarujeta pred zanju ogrožajočo demokracijo.

Edini privilegirani deležnik v takšni postdemokratični deliberaciji so v resnici lobisti, ki zagovarjajo interese finančnih in drugih korporacij. S tem, ko neoliberalni politiki razumejo varovanje skupnih koristi kot birokratsko oviro (red tape) in strošek za biznis, prevlada plenilska logika nad zasledovanjem dobre družbe. Z brexitom, ki ga je denarno podprl finančni kompleks, je bil poleg drugega dosežen poglavitni namen – znebiti se evropske regulative, ki na eni strani ogroža njegove profite in na drugi zagotavlja določeno varnost za vse.

Moralni kolaps neoliberalnega družbenega reda

V primeru Grenfell Tower, ki najbolje ponazarja moralni kolaps in dezintegracijo neoliberalnega družbenega reda, je to pomenilo, da je lastnik stolpnice (landlord), ki mu je politična oblast zaupala upravljanje (outsourcing), prihranil pet tisoč angleških funtov (!), ker je namesto požarno varnega materiala vgradil cenejšega – vnetljivega.

Konservativna političarka Judith Bakeman je tako sprevrženo prakso upravičevala s tem, da morajo biti v težkih časih revni ljudje »hvaležni za tisto, kar dobijo«. Dodajmo: ali pa tudi ne dobijo, pri čemer se opiram na podatek Unicefa, da v tej bogati državi en od treh britanskih otrok trpi »multidimenzionalno revščino«, se pravi, da živi v neustreznih stanovanjskih razmerah, pomanjkanju hrane in oblačil ter socialnih aktivnosti. Pri tem, kot je pripomnil neki komentator, ni škandal zgolj to, da dominantna politika in država dopuščata bedno življenje njihovih državljanov, temveč tudi to, da od njih pričakujeta, da tako tudi živijo.

Kljub temu da so stanovalci večkrat opozarjali na realna tveganja, da se utegne njihova 24-nadstropna stolpnica spremeniti v krematorij, njihovih opozoril niso vzeli resno najmanj štirje resorni ministri, skoraj dve leti pa si zanje ni vzela časa nobena inšpekcija. Eden od ministrov za stanovanjsko politiko Brandon Lewis je leta 2014 nasprotoval obveznemu nameščanju sprinklerjev (aktivnih stabilnih gasilnih naprav) v večjih zgradbah, češ da je to treba prepustiti »trgu«.

Požar v Londonu seveda še zdaleč ni »naravna nesreča«, marveč se je zgodil napovedano. Zato moramo v tem primeru govoriti o zločinu, in ne zgolj o tragediji, saj ta beseda ne izpostavlja odgovornosti za to, da ima brezobzirno pehanje za profiti nedoumljivo prednost pred življenjem ljudi.

To se zdi politično »logično«, če spomnimo, da so lani v parlamentu konservativci zavrnili zakon, ki je od lastnikov (landlordov) zahteval oddajanje stanovanj, varnih za bivanje. Njihova zavrnitev ne preseneča, če vemo, da so v času volilne kampanje leta 2015 družbe, ki se ukvarjajo z gradbeništvom in najemanjem stanovanj, konservativni stranki namenile več kot milijon funtov. Ko je leta 2009 v južnem predelu Londona (Lakanal House) požar zahteval šest življenj, se je ena od parlamentarnih komisij šele po štirih letih dokopala do priporočil o požarnih tveganjih, ki pa jih je takratni minister Gavin Barwell, danes vodja kabineta predsednice vlade, enostavno pometel pod preprogo. Poznavalci s tega področja zato upravičeno ugotavljajo, da bi lahko njihovo upoštevanje preprečilo zadnji pomor v Londonu.

Politično logiko grobega socialnega (razrednega) nasilja iz časov, za katero je kazalo, da sta se ji tako desni kot levi politični mainstream v preteklosti odrekla, danes odkrito zagovarjajo vladajoče neoliberalne politične in ekonomske elite. Vzemimo primer dveh vodilnih britanskih politikov, prejšnjega predsednika vlade Davida Camerona in današnjega zunanjega ministra Borisa Johnsona. Cameron je zakone in sploh regulativo, ki varuje delavce in potrošnike, označil s »prekletstvom okoli vratu britanske industrije in biznisa«. Johnson je šel še korak dlje s tem, ko je imel ljudi, ki se zavzemajo za regulacijo na področju zdravstvene in socialne varnosti, za slaboumne.

Posledično je pod pretvezo, da je treba »varčevati« in odpravljati birokratske ovire za biznis, izgubila delovna mesta ena tretjina zaposlenih na področju varovanja okolja in zdravja, za sedemdeset odstotkov se je zmanjšalo število delovnih inšpekcij, prav tako pa tudi finančna sredstva, namenjena delovanju na številnih drugih področjih inšpekcijskega nadzora. Eden od vplivnih politikov v konservativni stranki se je pohvalil, da so na ta način biznisu prihranili dobre štiri milijarde funtov.

Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj ostane civilizaciji, ko se država odreka svoji najpomembnejši vlogi, da socialno in fizično (za)varuje svoje državljane?

Manija deregulacije in »varčevanja« hujša od terorizma

Neoliberalna manija deregulacije in »varčevanja«, ne glede na njune posledice za družbo, spada med najbolj nevarne pojave sodobne zahodne (kapitalistične) civilizacije, ki uničujejo življenja več ljudi na svetu kot terorizem v vsej zgodovini. Spomnimo, da je odprava regulacije v osemdesetih in devetdesetih letih v prejšnjem stoletju predstavljala neprecenljivo darilo finančni in korporacijski plutokraciji, povrhu tega pa je odgovorna za izbruh globalne finančne krize leta 2008. V bistvu se je deregulacija postavila nad veljavne zakone, kar pove veliko o tem, kako se samodefinira vladavina neoliberalizma.

Kot piše referenčna revija British Journal of Psychiatry, je kriza dereguliranega bančnega sistema, ki se je zgledoval po igralnicah (»casino«), odgovorna za najmanj 10.000 samomorov. K tej številki pa je treba dodati še mnogo večje število »nevidnih« ljudi, ki so umrli zaradi neustreznih življenjskih razmer, zastrupljenega okolja, nevarne hrane, deregulirane industrije na področju pridobivanja energije, trpijo za depresijo in drugo. V The Violence of Austerity sta njena avtorja Vickie Cooper in David White navedla podatke, da si je samo v Angliji zaradi odvzetih socialnih pravic vzelo življenje 590 prizadetih oseb. Politika zategovanja pasu, ki jo neoliberalna politika ponuja kot »varčevanje«, ni po njunem nič drugega kot sistematično (razredno) nasilje nad ljudmi, ki postopoma razgrajuje socialni (družbeni) sistem.

Sociologi Saskia Sassen, Loic Wacquant in Pierre Bourdieu v svojih delih izpostavljajo, da v globalnih mestih, kot je London, prebiva armada delavcev, brez katerih si ni mogoče predstavljati običajnega življenja srednjih in višjih razredov ter sploh nemotenega funkcioniranja mest: vozniki taksijev, varuške otrok, medicinske sestre, čistilci, delavci v trgovini, restavracijah in barih ter številni drugi. Paradoks Londona je, da samo streljaj drug od drugega »sobivajo« najbolj bogati in najbolj revni državljani v Združenem kraljestvu. Neznosno povečevanje neenakosti, nalaganje bremen finančne krize na njih ter (pre)visoke najemnine za revnejše sloje po razprodaji (privatizaciji) socialnih stanovanj v zadnjih treh desetletjih, zahvaljujoč etabliranim političnim strankam v spregi z neoliberalno politiko, resno ogrožajo njihovo življenje.

V času, ko se jezni in nepredvidljivi volivci in državljani zaradi nakopičenih problemov in njenih nerešljivih protislovij vedno bolj odvračajo od neoliberalne vladavine, predstavlja to družbeno dejstvo priložnost in moralni imperativ za alternativno (novo) politiko. Ta je v tem, da se s socialno in ekonomsko radikalnimi rešitvami, kjer bosta družba in javno dobro pred trgom in profitom, spopade z omenjenimi problemi gmotne in državljanske neenakosti ter s povečevanjem revščine v njihovih družbah, ne nazadnje tudi v metropolah.

***

Ddr. Rudi Rizman, profesor sociologije in političnih ved na Univerzi v Ljubljani in Bologni.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.