Dobiček z vidika družbene odgovornosti

Dobiček je eden najpogosteje uporabljenih, a tudi najpogosteje napačno razumljenih pojmov v ekonomiji in financah. Lahko ga opredelimo z več vidikov – od računovodskega do ekonomskega in družbenega.

Po osnovni opredelitvi je dobiček pozitivni poslovni izid, in sicer razlika med vsemi prihodki in vsemi odhodki v določenem obdobju. Taka opredelitev pa ni enopomenska, dovoljuje številna različna razumevanja v odvisnosti od opredelitev vsebine prihodkov in odhodkov. Tako poznamo različne vrste dobička, na primer računovodski dobiček, ekonomski dobiček, dobiček iz poslovanja, dobiček iz rednega delovanja, čisti dobiček.

Krka letos načrtuje 405 milijonov čistega dobička

Iz osnovne opredelitve lahko sklepamo, da z njim želimo opredeliti tudi novoustvarjeno vrednost v poslovanju podjetja. Zato ga pogosto opredeljujejo kot cilj podjetja, pri čemer nekateri vztrajajo še v novejšem času. Tako razumevanje je podlaga tudi našemu pravnemu redu in slovenskim računovodskim standardom.

Drugi avtorji pa poudarjajo pomen deležnikov in njihovih legitimnih interesov. Poudarjajo načela družbene odgovornosti podjetij, ki jih je treba urediti in institucionalizirati v običajno poslovno prakso, da bi presegli altruistično naravo družbene odgovornosti podjetij, in menijo, da je določanje pravil igre »politični problem prvega reda«.

Opredelitev dobička in razumevanje njegove vloge je pomembna tudi z družbenega vidika, saj se pojavlja vprašanje, ali pripada dobiček samo lastnikom kapitala (kapitalistom). To vprašanje vse bolj zaostruje sodobno razumevanje deležnikov v povezavi z družbeno odgovornostjo.

V bistvu je to problem delitve novoustvarjene vrednosti pri poslovanju podjetja. Reševanja tega problema se je treba lotiti postopno, saj sta to dva vidika: merjenje te vrednosti in njeno razporejanje oziroma delitev.

V nadaljevanju se bomo ukvarjali predvsem z razumevanjem novoustvarjene vrednosti in izhodišči za njeno merjenje. To daje namreč podlago za drugo fazo, to je njeno usmerjanje in delitev.

Z novoustvarjeno vrednostjo po vsebini razumemo tisto ustvarjeno vrednost v podjetju, ki ne zmanjšuje vrednosti njegovega premoženja (oziroma blaginje celotne družbe), čeprav jo v celoti porabimo oziroma potrošimo.

Opredelitev dobička in razumevanje njegove vloge je pomembna tudi z družbenega vidika, saj se pojavlja vprašanje, ali pripada dobiček samo lastnikom kapitala. FOTO: Leon Vidic

Ugotovili smo že, da je za oceno te vrednosti pomembna opredelitev prihodkov in odhodkov. Zdaj to opredelitev podajajo slovenski računovodski standardi, ki upoštevajo mednarodne standarde računovodskega poročanja. Z vidika družbene odgovornosti pa je treba drugače obravnavati tako prihodke kot tudi odhodke podjetja.

Prihodke podjetja je treba razširiti še z neračunovodskimi informacijami, ki vključujejo še okoljsko in socialno vrednost, ki jo podjetje ustvari (ali pa tudi uniči) hkrati z ustvarjanjem nove vrednosti. To omogoča EVAS – model razširjene dodane vrednosti, ki je bil razvit že leta 2007.

Individualni naložbeni računi za mnoge prvi korak na trg kapitala

Razširiti pa je treba tudi pojem odhodkov, kar podrobneje ni predvideno v trenutnem računovodskem okviru. To so zlasti odhodki, ki upoštevajo uporabo naravnih dobrin v smislu ohranjanja okolja v trajnostni usmeritvi podjetja, načelno pa jih je kljub temu mogoče evidentirati v ustreznih analitičnih računovodskih kontih. Poleg njih je treba upoštevati še tri nove vrste odhodkov, ki so opredeljeni na snovi uporabe načel družbene odgovornosti, in sicer:

• Delovna sila se v procesu poslovanja troši, saj človek ni nesmrten. Ovrednoteni potrošek delovne sile lahko primerjamo z amortizacijo osnovnih sredstev, ki že zdaj pomeni materialni strošek podjetja. Potrošek delovne sile vsebinsko pomeni biološko trošenje zaposlencev kot stalni strošek poslovanja in je za vse zaposlence enak, ne glede na njihova delovna opravila. Ocenjujemo ga z minimalno plačo ali minimalnimi življenjskimi stroški, sorazmerno porabljenemu času. Določen bi moral biti z ustreznim predpisom. Zaposlenci bi pridobivali plačo kot dodatni prejemek, in sicer iz udeležbe v novoustvarjeni vrednosti.

• Stalni strošek poslovanja bi moralo biti tudi nadomestilo za uporabo trajno vloženih sredstev (kapitala) podjetja, ki se kaže kot oportunitetni strošek investitorjev. Višina nadomestila bi lahko bila opredeljena v višini temeljne obrestne mere ali obrestne mere na depozite fizičnih oseb. Lastniki kapitalskih vložkov bi imeli tudi pravico do udeležbe v novoustvarjeni vrednosti.

• Podobno naj bi tudi nadomestilo uporabo izposojenih sredstev pomenilo stalni strošek, saj ta posojila nadomeščajo kapital. Posojilodajalci naj bi bili prav tako upravičeni tudi do udeležbe v novoustvarjeni vrednosti.

Očitno je, da pri delitvi novoustvarjene vrednosti sodelujejo pomembnejši deležniki podjetja, ki nosijo tudi pretežni del tveganja v poslovanju. To jim daje tudi pravico in dolžnost do sodelovanja v upravljanju podjetja.

Ob upoštevanju dopolnjenih prihodkov in odhodkov podjetja na zgoraj obravnavani način njihova razlika (skladno z osnovno opredelitvijo dobička v uvodu) ne ustreza več niti tradicionalnemu razumevanju dobička niti klasični opredelitvi dodane vrednosti. Potreben je torej bistveno boljši približek novoustvarjeni vrednosti. Lahko ga imenujemo presežna dodana vrednost.

dr. Živko Bergant. FOTO: Osebni Arhiv

Z upoštevanjem načel družbene odgovornosti se pomembno spremenijo osnove tradicionalne ekonomike podjetja. Ta ne temelji več na dobičku, ki izgubi vlogo ocene novoustvarjene vrednosti, s tem pa tudi svojo izrazno moč. Zato izgubi vlogo cilja poslovanja in uspešnosti, kar zahteva nov pristop k informacijskemu sistemu podjetja, predvsem k računovodskemu sistemu.

Olajšave pri delitvi dobička ne bodo dostopne za vse

Kategorija dobička je zdaj čisti računovodski konstrukt, ki samo še zavaja. Uporaba dobička, kot bi se sodilo pri poslovnih odločitvah po neoliberalističnih načelih, je škodljiva, saj zaradi neenakopravne udeležbe deležnikov v dobičku povzroča nezadovoljstvo med upravičenci, s tem pa povečuje tudi entropijo v celotni družbi. To lahko vidimo v številnih negativnih trendih in gibanjih v svetu. Pri tem je samo vprašanje, ali gre za našo namerno ali prostovoljno slepoto. Žal je ta slepota lahko tudi »priučena« v izobraževalnem sistemu.

Iz povedanega je razvidno, da so vsa prizadevanja za spremembe pri delitvi dobička (na primer udeležba zaposlencev) po svoji vsebini brez ustrezne strokovne podlage in samo potrjujejo njegovo napačno razumevanje. Ohranjanje dobička v informacijskem sistemu torej v celoti negira osnovna načela družbene odgovornosti. Zato vsako razpravljanje o družbeni odgovornosti in trajnostnem razvoju ob predpostavki ohranjanja tega pojma v informacijskem sistemu ostaja na ravni praznega besedičenja.

***

Dr. Živko Bergant, Visoka šola za računovodstvo in finance, Ljubljana.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.