Dobili smo šele prvi polčas s koronavirusom
Z omejitvijo širjenja koronavirusa smo na dobri poti, vendar ne smemo dolgo vztrajati pri omejevanju gospodarstva, sicer bomo umrli od zdravila in ne od bolezni.
Odpri galerijo
Jure Knez FOTO: Uroš Hočevar
Ko se je koronavirus začela širiti po Italiji, smo se v Dewesoftu posvetovali z našimi kolegi na Kitajskem. Presenečeno sem ugotovil, da so Kitajci širjenje bolezni omejili z zelo rigoroznimi ukrepi, ki veljajo še danes. Začele so se pojavljati simulacije širjenja okužbe, nekatere so za Slovenijo predvidele celo več kot 30.000 smrtnih žrtev.
Nenadoma se je slika sestavila in postalo je jasno, da bodo države, ki ignorirajo to težavo, trpele. Zelo trpele … Ko govorim z našim direktorjem Dewesofta v Italiji, je drugačen. Prej vesel in vedno nasmejan se zdaj zdi utrujen, izmučen, naveličan zgodb, kako starejši ljudje umirajo doma. Začel sem se zavedati, da se bo poslovni svet ter tudi zasebno življenje precej spremenilo.
S predanim delom in veliko iznajdljivosti naše nabave nam je že pred dobrim mesecem uspelo dobiti zaščitno opremo. Prve pošiljke so naši kitajski kolegi kupili iz osebnih kvot, poslali na zasebne naslove, nato pa smo pri vsakem naročilu količine povečali in postopno prišli do odličnih dobaviteljev. Podjetje se je spremenilo tako rekoč čez noč. Ko smo se opremili in prilagodili postopke dela, sem se začel zavedati, da je nujno, da nekaj naredimo za širšo okolico, v kateri živimo. Podjetniki vedno poudarjamo, da smo družbeno odgovorni. Zelo preprosto je dati donacijo gasilcem ali nogometnemu klubu, a se družbena odgovornost resnično pokaže šele v času krize.
V kriznih časih, ko je povpraševanja veliko več kot ponudbe, je treba biti iznajdljiv in kupovati tam, kjer so zaloge. Zasavski podjetniki in občine smo se zelo hitro povezali in na Kitajskem naročili dva kakovostna respiratorja za našo bolnišnico. V tistem času jih je bilo pri dobavitelju na voljo sedemdeset, a so vladne službe želele informacijo o dobavljivosti rezervnih delov. Nekaj dni pozneje je isti dobavitelj vse svoje zaloge in proizvodnjo razprodal, kupec je bil Bank Of China.
Tudi nabava zaščitnih mask je bila posebno poglavje, mislim, da ga ni podjetnika, ki se v tem času ni ukvarjal s tem. Mi smo bili, na primer, s še nekaj podjetji udeleženi pri večjem projektu za šest milijonov mask. To je bil nakup prek švicarskega podjetja, katerega direktor s turškim potnim listom naj bi dobavil maske iz Poljske. Vplačali smo že denar na banko kot akreditiv, maske naj bi bile naložene na avion, potem pa se je začela zgodba zapletati. Izkazalo se je, da gre za stare blagovne rezerve iz Ukrajine in posel smo preklicali. Verjamem, da je bilo veliko zgodb, ki so se končale tudi precej slabše za državo, še bolj pa za podjetnike.
Vedno smo vzdrževali stalen dotok mask iz Kitajske, v nekem trenutku smo tako imeli več mask kot celotna civilna zaščita skupaj. V prvih dneh po razglasitvi epidemije je bilo vsakih sto ali petsto mask vrednih zlata. Bolnišnica Trbovlje, zdravstveni domovi, domovi upokojencev, vsi so bili goli in bosi, zato smo naše male začetne zaloge ob tesnem sodelovanju z lokalno civilno zaščito delili z organizacijami, ki so na prvi bojni črti. Maske smo razdelili, zaloge smo imeli za nekaj dni, potem je prišla nova pošiljka in tako smo bili z vsakim tednom vse boljši. V sodelovanju s SBC smo na začetku aprila dobavili pet tisoč kakovostnih KN95 mask domovom upokojencev z okužbami v Metliki, Šmarju, Horjulu, na Viču v Ljubljani, v Ljutomeru. Občutki so bili zelo mešani – veselje zaposlenih, da bodo varnejši, se je mešalo s tesnobo, ki jo je bilo čutiti v domovih. Grobna tišina, nobene televizije, radia, pogovora, nobenega stanovalca ni bilo videti, kot da so stavbe popolnoma prazne. Šele takrat sem se začel zavedati, kako grozne so lahko posledice virusa, če ne zaščitimo starejših.
Ko smo ocenili, da v kratkem ne bo mogoče zagotoviti dovolj mask, da bi jih dobila tudi gospodinjstva, smo na pobudo podjetja MoreThanBeauty, ki pod vodstvom Jelke Verk ustvarja modna oblačila v našem podjetniškem pospeševalniku Katapult, začeli akcijo Maske za vse in zagotovili kakovosten polipropilenski material in elastiko ter na socialnih omrežjih objavili, da lahko pošljemo material za izdelavo obraznih mask. Odziv je bil neverjeten, povpraševanje pa nas je popolnoma presenetilo. V dveh tednih od konca marca smo z ekipo prostovoljcev poslali material za izdelavo več kot 250.000 mask. Odziv je bil izjemen, najbolj všeč pa je mi je bil tale: »Kljub visoki starosti Mimica še vedno dobro šiva, je zelo natančna in varčna. Zadovoljstvo, ki jo je prevevalo ob izdelovanju mask, je bilo izredno veliko. To je tisti občutek, ki ga starejši pogrešajo, saj se velikokrat počutijo odrinjene in nekoristne. Ko smo ob koncu malo nazdravili, je Mimica rekla: 'No pa stari nismo še čist za odpis, rizična skupina pomaga mlajšim' in ob tem smo se vsi nasmejali.«
S takimi in podobnimi akcijami je Slovenija počasi, a gotovo pridobila nujna zaščitna sredstva. Zdaj smo zaradi nakupov in donacij, ki so jih v sodelovanju z vlado izvedli podjetniki, dobro preskrbljeni in prav je, da ostanemo doma, nosimo zaščitno opremo in upoštevamo varnostno razdaljo. Mnogi se sprašujejo, ali so bili ti ukrepi potrebni. Verjamem, da je naši vladi bolj preprosto poslušati takšne očitke, kot pa Johnsonu ali Trumpu preštevati mrtve ali zdravnikom kot v Italiji odločati, komu bodo namenili respirator in komu ne.
Za zdaj si moramo čestitati. Slovenija je ta test življenja in smrti prestala z odliko. Spomnimo se napovedi dr. Trampuža, ki je za začetek aprila napovedal 15.000 okuženih, a jih je bilo takrat manj kot 1000. Do zdaj smo ostali pod vsemi, še tako optimističnimi napovedmi.
Še vedno je nujno upoštevati vsa pravila nošenja mask in skrbeti, da ne prenašamo okužbe. Pravilo je zelo preprosto – vesti se moramo, kot da smo mi okuženi, drugi pa niso, in narediti vse, da svoje bolezni ne širimo. Ti ukrepi so vsekakor nujni, verjamem pa, da je zdaj čas za spremembe.
Vstopamo v drugi polčas tekme s časom, ki je popolnoma drugačen od prvega. V prvem smo morali poskrbeti, da se virus ne širi prehitro in da zdravstveni sistem vzdrži.
V drugem polčasu se bodo pravila igre spremenila. Ko pacientu, ki je na smrtni postelji, vbrizgajo morfij za lajšanje bolečin, velikokrat ni jasno, ali umre zaradi bolezni ali zaradi droge. Z omejitvijo širjenja koronavirusa smo na dobri poti, vendar pri omejevanju gospodarstva ne smemo dolgo vztrajati, sicer bomo umrli od zdravila, ne od bolezni.
Postopno je nujno treba odpirati panoge gospodarstva. Številne države so v tem pogumnejše, menim, da moramo glede na število okužb slediti tem državam. Seveda še precej dolgo ne bomo mogli na nogometne tekme ali koncerte, kjer bo več tisoč ljudi, moramo pa odpreti vse trgovine, storitve in dejavnosti, kjerkoli lahko zagotavljamo potrebno razdaljo in varnostne ukrepe.
Imam čast, da sodelujem v strokovni skupini za pripravo predlogov PKP-zakonov (zakonski paketi za blažitev posledic epidemije). Skupina se je oblikovala neverjetno hitro. Poklical me je Matej Lahovnik in me vprašal, ali bi sodeloval v skupini. Z uporabo modernih metod komunikacije – Google Docs, Viber in Zoom – smo v nekaj dneh pripravili ukrepe, o katerih so potem razpravljali na vladi. PKP1 je dokaz, da se stvari tudi v politiki lahko naredijo zelo hitro, če je za to volja. Zelo redko se tudi zgodi, da je javnost seznanjena s tem, da zakon ni popoln, ampak da se bo še dopolnjeval. Varovalke in pogoji, ki so bile dodani naknadno, niso življenjski in močno upam, da se popravijo. Podjetja bi morali, na primer, spodbujati, da imajo po koncu krize čim večji promet, zdaj pa se jih v tem omejuje.
Z dopolnitvami mora PKP1 poskrbeti, da vsak državljan lahko varno preživi nekaj časa v izolaciji – torej zagotavlja denar. Podobno bodo naredile vse države na svetu.
Zdaj je v pripravi PKP2, ki bo po nemškem modelu poskrbel za likvidnost podjetij, da bodo preživela to obdobje in da ne bomo postali lahka tarča tujega kapitala, torej zagotavlja premostitve.
Zame je najpomembneje, da premagamo birokratske ovire. Ključno je, da bodo postopki vsaj za mikro in mala podjetja zelo enostavni in da bo nujno potreben denar čim prej na računu podjetij. V Švici, na primer, se za male kredite odda obrazec na eni strani. Obrazec je avtomatsko odobren, denar pa je na računu podjetja še isti dan. Saj hočemo tudi mi postati Švica, kajne?
PKPx pa bo moral v prihodnosti poskrbeti za projekte, ki bodo spet hitreje zagnala gospodarstvo, torej mora zagotoviti delo.
Slovenija bo morala tako kot druge države najti inovativne načine, kako dati čim več panogam v prihodnosti možnosti za ponoven zagon. Podjetja se bomo po svojem naravnem nagonu preživetja hitro prilagodila, nekaterim panogam bo treba zagotoviti javna dela, ki bodo omogočala preživetje, politika pa ima pri tem zelo pomembno vlogo.
Zelo velike rezerve so predvsem v fleksibilnem trgu dela. Poznamo veliko tako imenovanih inverznih efektov. Če izdelamo masko in jo poskušamo prodati za sto evrov, kljub visoki teoretični dodani vrednosti ne bomo zaslužili nič. Če zvišamo davke za sto odstotkov, jih prav tako na koncu ne bomo pobrali nič, saj noben ne bo imel interesa delati za druge. Podobno je s trgom dela. Če bi želeli, da se podjetniki obvežejo, da zaposlijo sodelavce, dokler se ti ne upokojijo, bo dela precej manj, kot če uredimo trg dela na fleksibilen način.
Ena največjih pripomb na PKP1 je, da je treba podjetjem omogočiti, da sodelavce uporabijo fleksibilno v zmanjšanem obsegu. Po čem pa se zavod za zaposlovanje razlikuje od drugih podjetij? Zakaj ne bi mogla podjetja prijavljene na zavodu tudi uporabiti na isti fleksibilen način? Stroški bodo manjši, dela bo več, na koncu pa verjamem, da bodo mnogi, ki se bodo v teh kriznih časih izkazali, dobili redno zaposlitev. Fleksibilni trg dela je gotovo mogoče urediti tako, da bo pošten do vseh in da bo redno delovno razmerje še vedno za podjetja ugodnejše. Resnici na ljubo je v resnih podjetjih nujna čim večja stabilnost kadrov, zato je redna zaposlitev najbolj zaželena oblika dela.
Druga pomembna točka je debirokratizacija. O tem govorimo že trideset let, pa so se v tem času nekateri postopki celo podaljšali in otežili. Ta kriza je idealna priložnost, da se naredi bistveni korak naprej, saj so hitri in jasni uradni postopki nujna podlaga za učinkovito oživitev gospodarstva.
Z dobro voljo in predanim delom je mogoče vse. Do zdaj smo v Sloveniji lahko zelo ponosni na to, kar smo dosegli skupaj. Vsaj za Zasavje lahko po lastnih izkušnjah trdim, da delujemo kot enotna ekipa, kot da bi sodelovali že več let. Zelo veliko ljudi je v teh kriznih časih brez pomisleka po svojih močeh stopilo v prve bojne vrste ter naredilo vse, da bi premagali krizo. Seveda so nekateri, ki dogajanje samo opazujejo, in so nekateri, ki kritizirajo, vendar naj ostanejo v nepomembni manjšini.
Gospe Mimici bi želel napisati: »Spoštovani, najpomembnejši ste v tem trenutku vi. Hvala vam za maske, ki ste jih izdelali za vašo vas, rešili ste življenja. Zdaj moramo mlajše generacije poskrbeti za to, da ne bomo obstali in da oživimo stare poslovne priložnosti, najdemo nove tržne niše in čim prej zaženemo gospodarstvo ter s tem zagotovimo lepo prihodnost naše dežele. Pomembno pa je, da se zavedate, da tega virusa še nismo premagali, da boste zaradi ponovnega zagona gospodarstva bolj izpostavljeni in da morate biti še naprej zelo previdni, da ostanete zdravi.«
Zdi se mi, da se zgodovina ponavlja in da je na zemljo spet padel meteor. V trenutku se je okolje tako spremenilo, da se dinozavrom ni uspelo prilagoditi in so izumrli. Ne bodimo med njimi.
***
Dr. Jure Knez je predsednik družbe Dewesoft, član strokovne posvetovalne skupine PKP.
_ _ _ _
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Nenadoma se je slika sestavila in postalo je jasno, da bodo države, ki ignorirajo to težavo, trpele. Zelo trpele … Ko govorim z našim direktorjem Dewesofta v Italiji, je drugačen. Prej vesel in vedno nasmejan se zdaj zdi utrujen, izmučen, naveličan zgodb, kako starejši ljudje umirajo doma. Začel sem se zavedati, da se bo poslovni svet ter tudi zasebno življenje precej spremenilo.
S predanim delom in veliko iznajdljivosti naše nabave nam je že pred dobrim mesecem uspelo dobiti zaščitno opremo. Prve pošiljke so naši kitajski kolegi kupili iz osebnih kvot, poslali na zasebne naslove, nato pa smo pri vsakem naročilu količine povečali in postopno prišli do odličnih dobaviteljev. Podjetje se je spremenilo tako rekoč čez noč. Ko smo se opremili in prilagodili postopke dela, sem se začel zavedati, da je nujno, da nekaj naredimo za širšo okolico, v kateri živimo. Podjetniki vedno poudarjamo, da smo družbeno odgovorni. Zelo preprosto je dati donacijo gasilcem ali nogometnemu klubu, a se družbena odgovornost resnično pokaže šele v času krize.
V kriznih časih, ko je povpraševanja veliko več kot ponudbe, je treba biti iznajdljiv in kupovati tam, kjer so zaloge. Zasavski podjetniki in občine smo se zelo hitro povezali in na Kitajskem naročili dva kakovostna respiratorja za našo bolnišnico. V tistem času jih je bilo pri dobavitelju na voljo sedemdeset, a so vladne službe želele informacijo o dobavljivosti rezervnih delov. Nekaj dni pozneje je isti dobavitelj vse svoje zaloge in proizvodnjo razprodal, kupec je bil Bank Of China.
Milijoni za stare maske iz Ukrajine
Tudi nabava zaščitnih mask je bila posebno poglavje, mislim, da ga ni podjetnika, ki se v tem času ni ukvarjal s tem. Mi smo bili, na primer, s še nekaj podjetji udeleženi pri večjem projektu za šest milijonov mask. To je bil nakup prek švicarskega podjetja, katerega direktor s turškim potnim listom naj bi dobavil maske iz Poljske. Vplačali smo že denar na banko kot akreditiv, maske naj bi bile naložene na avion, potem pa se je začela zgodba zapletati. Izkazalo se je, da gre za stare blagovne rezerve iz Ukrajine in posel smo preklicali. Verjamem, da je bilo veliko zgodb, ki so se končale tudi precej slabše za državo, še bolj pa za podjetnike.
Vedno smo vzdrževali stalen dotok mask iz Kitajske, v nekem trenutku smo tako imeli več mask kot celotna civilna zaščita skupaj. V prvih dneh po razglasitvi epidemije je bilo vsakih sto ali petsto mask vrednih zlata. Bolnišnica Trbovlje, zdravstveni domovi, domovi upokojencev, vsi so bili goli in bosi, zato smo naše male začetne zaloge ob tesnem sodelovanju z lokalno civilno zaščito delili z organizacijami, ki so na prvi bojni črti. Maske smo razdelili, zaloge smo imeli za nekaj dni, potem je prišla nova pošiljka in tako smo bili z vsakim tednom vse boljši. V sodelovanju s SBC smo na začetku aprila dobavili pet tisoč kakovostnih KN95 mask domovom upokojencev z okužbami v Metliki, Šmarju, Horjulu, na Viču v Ljubljani, v Ljutomeru. Občutki so bili zelo mešani – veselje zaposlenih, da bodo varnejši, se je mešalo s tesnobo, ki jo je bilo čutiti v domovih. Grobna tišina, nobene televizije, radia, pogovora, nobenega stanovalca ni bilo videti, kot da so stavbe popolnoma prazne. Šele takrat sem se začel zavedati, kako grozne so lahko posledice virusa, če ne zaščitimo starejših.
Ko smo ocenili, da v kratkem ne bo mogoče zagotoviti dovolj mask, da bi jih dobila tudi gospodinjstva, smo na pobudo podjetja MoreThanBeauty, ki pod vodstvom Jelke Verk ustvarja modna oblačila v našem podjetniškem pospeševalniku Katapult, začeli akcijo Maske za vse in zagotovili kakovosten polipropilenski material in elastiko ter na socialnih omrežjih objavili, da lahko pošljemo material za izdelavo obraznih mask. Odziv je bil neverjeten, povpraševanje pa nas je popolnoma presenetilo. V dveh tednih od konca marca smo z ekipo prostovoljcev poslali material za izdelavo več kot 250.000 mask. Odziv je bil izjemen, najbolj všeč pa je mi je bil tale: »Kljub visoki starosti Mimica še vedno dobro šiva, je zelo natančna in varčna. Zadovoljstvo, ki jo je prevevalo ob izdelovanju mask, je bilo izredno veliko. To je tisti občutek, ki ga starejši pogrešajo, saj se velikokrat počutijo odrinjene in nekoristne. Ko smo ob koncu malo nazdravili, je Mimica rekla: 'No pa stari nismo še čist za odpis, rizična skupina pomaga mlajšim' in ob tem smo se vsi nasmejali.«
S takimi in podobnimi akcijami je Slovenija počasi, a gotovo pridobila nujna zaščitna sredstva. Zdaj smo zaradi nakupov in donacij, ki so jih v sodelovanju z vlado izvedli podjetniki, dobro preskrbljeni in prav je, da ostanemo doma, nosimo zaščitno opremo in upoštevamo varnostno razdaljo. Mnogi se sprašujejo, ali so bili ti ukrepi potrebni. Verjamem, da je naši vladi bolj preprosto poslušati takšne očitke, kot pa Johnsonu ali Trumpu preštevati mrtve ali zdravnikom kot v Italiji odločati, komu bodo namenili respirator in komu ne.
Za zdaj si moramo čestitati. Slovenija je ta test življenja in smrti prestala z odliko. Spomnimo se napovedi dr. Trampuža, ki je za začetek aprila napovedal 15.000 okuženih, a jih je bilo takrat manj kot 1000. Do zdaj smo ostali pod vsemi, še tako optimističnimi napovedmi.
Še vedno je nujno upoštevati vsa pravila nošenja mask in skrbeti, da ne prenašamo okužbe. Pravilo je zelo preprosto – vesti se moramo, kot da smo mi okuženi, drugi pa niso, in narediti vse, da svoje bolezni ne širimo. Ti ukrepi so vsekakor nujni, verjamem pa, da je zdaj čas za spremembe.
Nujni zagon gospodarstva
Vstopamo v drugi polčas tekme s časom, ki je popolnoma drugačen od prvega. V prvem smo morali poskrbeti, da se virus ne širi prehitro in da zdravstveni sistem vzdrži.
V drugem polčasu se bodo pravila igre spremenila. Ko pacientu, ki je na smrtni postelji, vbrizgajo morfij za lajšanje bolečin, velikokrat ni jasno, ali umre zaradi bolezni ali zaradi droge. Z omejitvijo širjenja koronavirusa smo na dobri poti, vendar pri omejevanju gospodarstva ne smemo dolgo vztrajati, sicer bomo umrli od zdravila, ne od bolezni.
Postopno je nujno treba odpirati panoge gospodarstva. Številne države so v tem pogumnejše, menim, da moramo glede na število okužb slediti tem državam. Seveda še precej dolgo ne bomo mogli na nogometne tekme ali koncerte, kjer bo več tisoč ljudi, moramo pa odpreti vse trgovine, storitve in dejavnosti, kjerkoli lahko zagotavljamo potrebno razdaljo in varnostne ukrepe.
Imam čast, da sodelujem v strokovni skupini za pripravo predlogov PKP-zakonov (zakonski paketi za blažitev posledic epidemije). Skupina se je oblikovala neverjetno hitro. Poklical me je Matej Lahovnik in me vprašal, ali bi sodeloval v skupini. Z uporabo modernih metod komunikacije – Google Docs, Viber in Zoom – smo v nekaj dneh pripravili ukrepe, o katerih so potem razpravljali na vladi. PKP1 je dokaz, da se stvari tudi v politiki lahko naredijo zelo hitro, če je za to volja. Zelo redko se tudi zgodi, da je javnost seznanjena s tem, da zakon ni popoln, ampak da se bo še dopolnjeval. Varovalke in pogoji, ki so bile dodani naknadno, niso življenjski in močno upam, da se popravijo. Podjetja bi morali, na primer, spodbujati, da imajo po koncu krize čim večji promet, zdaj pa se jih v tem omejuje.
Z dopolnitvami mora PKP1 poskrbeti, da vsak državljan lahko varno preživi nekaj časa v izolaciji – torej zagotavlja denar. Podobno bodo naredile vse države na svetu.
Zdaj je v pripravi PKP2, ki bo po nemškem modelu poskrbel za likvidnost podjetij, da bodo preživela to obdobje in da ne bomo postali lahka tarča tujega kapitala, torej zagotavlja premostitve.
Zame je najpomembneje, da premagamo birokratske ovire. Ključno je, da bodo postopki vsaj za mikro in mala podjetja zelo enostavni in da bo nujno potreben denar čim prej na računu podjetij. V Švici, na primer, se za male kredite odda obrazec na eni strani. Obrazec je avtomatsko odobren, denar pa je na računu podjetja še isti dan. Saj hočemo tudi mi postati Švica, kajne?
PKPx pa bo moral v prihodnosti poskrbeti za projekte, ki bodo spet hitreje zagnala gospodarstvo, torej mora zagotoviti delo.
Slovenija bo morala tako kot druge države najti inovativne načine, kako dati čim več panogam v prihodnosti možnosti za ponoven zagon. Podjetja se bomo po svojem naravnem nagonu preživetja hitro prilagodila, nekaterim panogam bo treba zagotoviti javna dela, ki bodo omogočala preživetje, politika pa ima pri tem zelo pomembno vlogo.
Zelo velike rezerve so predvsem v fleksibilnem trgu dela. Poznamo veliko tako imenovanih inverznih efektov. Če izdelamo masko in jo poskušamo prodati za sto evrov, kljub visoki teoretični dodani vrednosti ne bomo zaslužili nič. Če zvišamo davke za sto odstotkov, jih prav tako na koncu ne bomo pobrali nič, saj noben ne bo imel interesa delati za druge. Podobno je s trgom dela. Če bi želeli, da se podjetniki obvežejo, da zaposlijo sodelavce, dokler se ti ne upokojijo, bo dela precej manj, kot če uredimo trg dela na fleksibilen način.
Ena največjih pripomb na PKP1 je, da je treba podjetjem omogočiti, da sodelavce uporabijo fleksibilno v zmanjšanem obsegu. Po čem pa se zavod za zaposlovanje razlikuje od drugih podjetij? Zakaj ne bi mogla podjetja prijavljene na zavodu tudi uporabiti na isti fleksibilen način? Stroški bodo manjši, dela bo več, na koncu pa verjamem, da bodo mnogi, ki se bodo v teh kriznih časih izkazali, dobili redno zaposlitev. Fleksibilni trg dela je gotovo mogoče urediti tako, da bo pošten do vseh in da bo redno delovno razmerje še vedno za podjetja ugodnejše. Resnici na ljubo je v resnih podjetjih nujna čim večja stabilnost kadrov, zato je redna zaposlitev najbolj zaželena oblika dela.
Debirokratizacija
Druga pomembna točka je debirokratizacija. O tem govorimo že trideset let, pa so se v tem času nekateri postopki celo podaljšali in otežili. Ta kriza je idealna priložnost, da se naredi bistveni korak naprej, saj so hitri in jasni uradni postopki nujna podlaga za učinkovito oživitev gospodarstva.
Z dobro voljo in predanim delom je mogoče vse. Do zdaj smo v Sloveniji lahko zelo ponosni na to, kar smo dosegli skupaj. Vsaj za Zasavje lahko po lastnih izkušnjah trdim, da delujemo kot enotna ekipa, kot da bi sodelovali že več let. Zelo veliko ljudi je v teh kriznih časih brez pomisleka po svojih močeh stopilo v prve bojne vrste ter naredilo vse, da bi premagali krizo. Seveda so nekateri, ki dogajanje samo opazujejo, in so nekateri, ki kritizirajo, vendar naj ostanejo v nepomembni manjšini.
Gospe Mimici bi želel napisati: »Spoštovani, najpomembnejši ste v tem trenutku vi. Hvala vam za maske, ki ste jih izdelali za vašo vas, rešili ste življenja. Zdaj moramo mlajše generacije poskrbeti za to, da ne bomo obstali in da oživimo stare poslovne priložnosti, najdemo nove tržne niše in čim prej zaženemo gospodarstvo ter s tem zagotovimo lepo prihodnost naše dežele. Pomembno pa je, da se zavedate, da tega virusa še nismo premagali, da boste zaradi ponovnega zagona gospodarstva bolj izpostavljeni in da morate biti še naprej zelo previdni, da ostanete zdravi.«
Zdi se mi, da se zgodovina ponavlja in da je na zemljo spet padel meteor. V trenutku se je okolje tako spremenilo, da se dinozavrom ni uspelo prilagoditi in so izumrli. Ne bodimo med njimi.
***
Dr. Jure Knez je predsednik družbe Dewesoft, član strokovne posvetovalne skupine PKP.
_ _ _ _
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
