Dovolj je! Otroci rojevajo otroke, otroški dodatek pa za pijačo in orožje

V minulih dneh je celo vojna v Gazi, da ne govorim o tisti – žal že leta trajajoči – v Ukrajini, dobila slabšo pozicijo v medijih, kot jo imajo novice in posledično burne razprave o romski problematiki.

Imam velikansko prednost, saj sem bila dolgoletna državna tožilka, varuhinja človekovih pravic in svetovalka predsednika republike; na prav vseh položajih, saj jih sicer zagotovo ne bi omenjala, pa sem si nabrala ogromno izkušenj tudi s ta hip tako aktualno romsko tematiko. Spregovorila bom popolnoma brez dlake na jeziku, saj resnica ne bi smela premočno boleti. Bo to res?

Slišim namreč goreče zagovornice otrokovih pravic in na drugi strani ostre zagovornike represije, ki bo končno zagotovila pravico do varnosti večinskemu prebivalstvu jugovzhoda naše majhne deželice. Vsak ima vzroke, da zagovarja svojo plat človekovih pravic in je celo sveto prepričan, da ima prav. Kaj pa resnica? Ena in edina ali jih je več?

Začela bom pri mladoletniškem kriminalu, s katerim sem se najprej srečala. Brez izjeme sem bila vedno kritična do odvetnikov, ki so mladoletnikom z učenjem, kako »uspeti« (beri: hudo lagati), omogočili, da jim storjenih kaznivih dejanj nismo uspeli dokazati, pa čeprav je namen mladoletniških postopkov prav pomoč mladim, da se vrnejo na prava pota. O tem sem tudi predavala in pisala za Pravno prakso, pa ne zgolj enkrat.

Ko so mnogi začeli s »pravljico«, da tega ali teh dejanj nikakor niso storili, čeprav so dokazi kazali povsem drugače, sem včasih (mimo pravil) zagrozila, da bomo izpeljali cel postopek, pa če bo treba na več obravnavah, predlagan ukrep pa bo takrat veliko hujši. In nenadoma si je, običajno mladenič, premislil in kljub presenečenju zagovornika kar vse v hipu priznal. Danes bi temu rekli uspešna »pogajanja med tožilstvom in obrambo«, kar smo čez desetletja celo uzakonili. Vizionarka? Priznanje v zameno za milejše kaznovanje.

Se vam zdi, da krivdo morda kdaj priznavajo nedolžni? Naj vas pomirim; niti vsi krivi je ne. Ne bojte se, veliko več krivih je oproščenih, v zaporih pa ni nedolžnih. Razen res kakšna huda izjema, a resnica pride tudi tu prej ali slej na dan. In prav je tako!

Razlika med resnico in lažjo

Sodišče sodi po načelu: v dvomu v korist obdolženih in prav dvom se ustvari zelo hitro. Še veste, kaj ste jedli prejšnji petek in ali ste o tem res prepričani? Res brez kančka dvoma?

Naj nadaljujem, da so prav nekatere romske otroke, osumljene tatvin, vlomov, celo ropov, branili tudi zelo ugledni odvetniki, in to popolnoma brezplačno. In branili so jih z vso gorečnostjo. Kakšno sporočilo so dajali? Pri polnoletnikih pač narediš vse in še več za obdolžence, toda otroci?! Zanje je vendar pomembna razlika med resnico in lažjo.

Naj opišem zgolj primer, ki ga nikoli ne bom mogla pozabiti, tako krivičen je bil. In ni bil edini.

Bilo je v letih, ko 25. december še ni bil dela prost dan.

Sredi septembra je skupina šestih mladeničev v parku ob železniški postaji, tam bo zdaj Emonika, sredi belega dne napadla nekaj moških (trikotnik je bil znan kot kraj »posebnih« srečanj). Vsem so potrgali zlate verižice, izpulili telefone, pobrali denar, razbili očala, če so jih le imeli. Zbežali so proti Tivoliju ... Policija je bila zelo uspešna in kmalu zatem prav tam vse polovila. Jih je pa že pred tem čakala druga skupina in takoj odnesla bogat plen. O njih ne duha ne sluha.

Zato ni bilo pri prvih ničesar, kar bi jim iz grdih ropov lahko zasegli. A prav glede na veliko indicev in njihovo silno predobravnavanost je bil za vse odrejen pripor; stari so bili okoli 17 let. Po pripravljalnem postopku sem kljub izjemno trhlim dokazom vložila predlog na kaznovanje.

Glavna obravnava v začetku decembra je bila zame prava polomija. Šest odvetnikov, šest mladoletnikov, vsi oškodovanci, starši, predstavnik CSD. Vsi so prav vse zanikali. Tistega dne so se pač kar tako »sprehajali« po Tivoliju, se ustrašili policije in bežali. Kdo ne bi, če te lovijo, so rekli. Doma so bili vsaj 20 kilometrov stran, v romskem naselju, pripeljali so se seveda z avtomobili (brez izpita). Šok pa je bilo zaslišanje oškodovancev in njihova soočenja. V njihovih očeh je bilo videti strah. Šlo jim je na jok, ko so opisovali, kako so jih mlatili in kaj vse so jim pobrali. Kakšnemu so celo zmajali kak zob, a za hujšo poškodbo ti morajo povsem izbiti vsaj tri. Že izguba enega pa je huda, a ta nekako še sodi k ropu.

A prav nihče ni pokazal na nikogar. Vsi naj bi bili približno taki; mladi, manjši, črnih las in nekoliko temnejše polti. Prav taki so v dvorani stali pred njimi. Kljub pozivom, naj si jih vendar dobro ogledajo, so zrli v tla in mirno rekli, da za nikogar niso stoodstotno prepričani. Tisti dan bi končali, a sem z zadnjo trohico upanja predlagala še zaslišanje snažilke iz Zavoda Tivoli, ki je po zapisu policije stala z vedrom in metlo v roki na vhodu, jih videla bežati in celo to, kako so mimo pritekli še trije in so si nekaj izročali.

Popolna zgodba, sem si rekla. Sodnica, ki je želela spis tako ali drugače zaključiti še pred novim letom, je ugodila predlogu, a obravnavo razpisala prav na 25. december. Jeza odvetnikov ni pomagala.

Prišli smo, njih so pripeljali iz pripora, starši in številno sorodstvo so napolnili že tako majhno dvorano, sprehajali so se tudi po vseh sodnih hodnikih. Zelo grdo so me gledali kar vsi. Nekaj se jih je utaborilo tudi pred sodnijo.

Vstopila je ONA. Moja priča, moja »rešiteljica«. Sodnica mi jo je »prepustila«. Takoj sem jo vprašala, ali se spomni dne, ko so v Tivoliju mimo nje tekli mladi fantje. Pokimala je in prekinila moj uvod z besedami: »Nič jih ne bom opisovala. Vem, kdo je bil, in ga bom kar pokazala.« Ni mi je uspelo prekiniti, saj je takoj s prstom pokazala na enega izmed odvetnikov, in to zelo prepričljivo. Sedeli so namreč kar skupaj z mladoletniki. Vsi so se zakrohotali, zlasti njegovi kolegi. Bil je res temnih las in precej zagorel. Še zdaj se spomnim na to, ko ga, precej starejšega, srečujem v mestu. Čeprav je sodnica pričo ponovno pozvala, naj pogleda vse obdolžence in premisli, je dejala, da vztraja pri prepoznavi.

Ostala sem povsem brez besed, zbrala sem jih le še za umik predloga in predlog za odpravo pripora.

Ko smo na prazničen dan odhajali iz sodne dvorane, sem bila zelo razočarana, a sem si rekla: »Pa naj kdo reče, da smo tožilci krivi za neuspešen pregon?!«

So kasneje tožili tudi za odškodnino? Ne vem, a lahko bi.

Ko sem se čez nekaj ur vračala domov, sem burno druščino še kar videla in slišala pred hotelom Kompas, kjer so slavili in zapili – zagotovo tudi marsikateri otroški dodatek. Bilo jih je vsaj dvajset, ki so se od sreče opijali in razgrajali. Predstavljala sem si, kako bo šele v njihovem romskem naselju, tako na božični večer kot tudi na silvestrovo. Zagotovo je močno pokalo in v zrak je »poletelo« ogromno bankovcev v obliki izstrelkov.

Prav te dni so v enem od naselij na Dolenjskem spet našli pravo skladišče municije, streljajo pa tudi po obljubi predsednici republike, da ne bodo več.

Tudi v šolo te dni mnogi ne pošiljajo svojih otrok, menda zaradi lastne varnosti?

Prav smilijo se mi tisti (predvsem tiste), ki trdijo, da bi z nadomestitvijo otroških dodatkov z materialnimi dobrinami (če starši ne pošiljajo otrok v šolo in za potomce mladoletnic) prikrajšali uboge romske otročičke. Res? Končno bi otroci res dobili to, kar potrebujejo za vsaj delno normalen razvoj. Za mnoge je že zdavnaj obstajala nuja, da bi jih staršem odvzeli. A kam z njimi? Ne bi jih bilo namreč prav malo.

Otroci bi ob nadzoru porabe otroškega dodatka končno imeli nekaj od tega, kar jim namenja država. Kršitev otrokovih pravic je v romskih družinah ogromno; od zanemarjanja, surovega ravnanja, dejanj, ki škodijo njihovemu razvoju, in celo spolnih zlorab mladoletnic. Kako je sicer možno, da sorodnikom otroke rojevajo trinajstletnice?! Ne gre zgolj za zaljubljence med mladoletniki, kar res ni kaznivo, gre za prisilne poroke in čiste spolne zlorabe, celo med družinskimi člani. Ste poslušali zakrito Rominjo, ki je pred kratkim za televizijo spregovorila o posilstvih sorodnika in očeta? Razočarana, ker nihče ni ukrepal!

Ubogim ženskam poberejo denar

Obiskala sem številna romska naselja, tako na Dolenjskem kot v Prekmurju, in lahko bi doktorirala s tega področja. Toliko ubogih, razcapanih, na pol nagih otročičev kot prav na JV ne vidiš nikjer. Starši vseh starosti sicer zase in zanje dobivajo velike vsote, a verjemite, da imajo otroci od tega bore malo ali celo nič. Pogovorila sem se z mnogimi in so mi zaupali, da ubogim ženskam denar dobesedno poberejo »šefi«. Ponavadi gre celo za »posojila« z dramatičnimi obrestmi, denar pa za pijačo, mamila, orožje. Nato reveže oblačijo Rdeči križ in dobri ljudje, kdaj celo šole, če tja sploh pridejo.

Nekoč so mi prav Romi potarnali, da so diskriminirani, ker si na RK NM ne smejo sami izbrati oblačil, temveč jim jih kar pripeljejo na dom. Povabila sem predstavnike RK Novo mesto in pojasnili so mi, da obstaja velik problem, ker z velikimi avtomobili pridejo cele romske družine, naredijo velik nered, razmečejo vsa oblačila, po odhodu pa mnoge pobirajo po okoliških jarkih. Seznanila sem jih s tem in pritožb ni bilo več, vsaj varuhu ne.

Obiskala sem tudi Rominjo, ki je bila zelo vzorna mati. Oba otroka je redno pošiljala v šolo, a so ji na prikolico nalepili plakat s smrtjo, ki naj bi jo čakala, ker krši domača »pravila«. Motilo jih je, da smo jo pozitivno predstavili tudi v medijih in jo dali za svetal zgled ostalim. Take bi morale biti vse mame!

Spominjam se tudi obiska majhnega naselja, ker tam niso imeli ne vode in ne elektrike. Hudo. Prepričevali so me, da tako pač ne morejo živeti. A med pogovorom sem nenadoma na strehi prikolice opazila velik bel tv-krožnik. Od kje, sem se vprašala in izvedela, da so na črno priklopljeni na električni drog v bližnjem gozdu. Hudo predrzna in nevarna zadeva. Pobudnik me je le pogledal in zavzdihnil: »Pa otroci potrebujejo televizijo in računalnik.« Si zamišljate, da bi se vi priklopili na tak način?

Poskrbela sem za vodo v enem od romskih naselij, ta je vendar nujna, a se je žal izkazalo, da je bilo kmalu vse poškodovano.

Ničkolikokrat sem se udeležila tudi posvetov o romski problematiki. Premlevali smo ideje in rešitve, stokrat slišane, a brez pravega napredka. Na enem izmed njih pa nas je na koncu dobesedno šokiral Rom, ki je počakal na vsa naša modrovanja, kako doseči, da bi šli vsi njihovi otroci v vrtec in šolo, nato pa zbrane dobesedno poučil: »Čeprav sem Rom, vam povem, da razumemo le sistem korenčka in palice.«

Mislil je na obisk šole in z njim pogojeno pridobivanje dodatkov. Čeprav je bil tam novinar, naslednji dan prav te izjave ni bilo nikjer. Ni bila všečna?! Zagotovo! Ni šla v kontekst njegovega poročanja. Tudi moj tedanji namestnik o tem ni želel niti slišati. Naivno razmišljanje.

Pa da ne pozabim omeniti še zapisa zelo znanega novinarja istega medija o tem, da kot kandidatka nisem primerna za varuhinjo človekovih pravic, ker sem kot tožilka »preganjala« Rome za kazniva dejanja. Bi bilo prav, če jih ne bi? Takoj po nastopu funkcije pa sem glede na vabilo, ki me je pričakalo, najprej odšla prav v Mursko Soboto na predstavitev romske strategije za obdobje 2013–2019. Tik pred tem je varuh o Romih izdal celo posebno poročilo. Imela sem lep nastop in na poti nazaj sem že brala: »Še ena, ki se bo ukvarjala zgolj z Romi.« Gorečih odzivov ni bilo prav malo. Doma so mi ob blatenju rekli: »Kako sploh biti varuhinja?«

Pa da ne bi mislili, da v Prekmurju kdaj tudi ni bilo hudo za domačine. Ko sem nekoč tam poslovala, se je v manjši občini oglasilo veliko njenih prebivalcev, praktično kar vsi iz ene vasi. Potarnali so, da ne morejo dostojno izpeljati niti enega samega pogreba, saj med njimi bližnji romski sosedi navijajo glasno glasbo, kurijo in vrtijo prašičke. Poklicala sem generalnega direktorja policije g. Fanka in zadeva se je takoj uredila. Velika akcija s policisti z drugega območja Slovenije je bila zelo uspešna – tudi pri zasegu orožja. Vse se torej da, je pa precej težko.

Sicer ostaja prav Pušča svetal vzor, vreden posnemanja. A ne gre zgolj za ljudi, ki tam Rome lepo sprejemajo, tudi oni so tam povsem drugačni. Večina jih dela, tudi v Avstriji, in se ne preživljajo s kriminalom. Prav ta je zagotovo rakava rana nekaterih območij.

Zgolj besede in posveti niso dovolj

Z besedami in posveti je torej nemogoče kar dvajset let in več reševati težko situacijo, pravih odločitev pa od nikoder. Mora res nekaj ljudi izgubiti življenje? Se je moral zgoditi Aco?

Človekove pravice imamo VSI, ne le nekateri. Prav tako ni razlik v naših dolžnostih. Obstajajo.

Nedopustno je, da otroci rojevajo otroke, ki bodo reveži in zaznamovani. Zloraba mladih mamic je lahko dokazljiva (DNK) in očetje teh otrok (hudo polnoletni in ne vrstniki) bi morali takoj za zapahe, saj je podana resna ponovitvena nevarnost. Ne gre za romske običaje, kot je nekoč pisalo v neki izjemno žalostni oprostilni sodbi v Mariboru. Razveljavitvi je sledila pogojna obsodba.

Ali ne živimo v isti državi in je zakonodaja za vse enaka?

Vsak zakon, ki posega v človekove pravice, je treba pisati s »tresočo roko«, a ne razmišljajmo, da je kar vse že vnaprej ustavno sporno. Potrebna je skrbna presoja.

In čisto na koncu: ne sme in ne more iti za »romski zakon«, kot govorijo nekateri. Niti slučajno, temveč za zakon za VSE. Komaj čakam dan, ko bodo primerno »kaznovane« vse zlorabe socialne pomoči. Ne more in ne sme je prejemati delovno sposobna oseba, ki kar tako zavrača vse zaposlitve, živi v socialnem stanovanju, prejema preživnino, vse dodatke in olajšave, z umetnimi očesnimi »pahljačami« pa dneve preživlja na sončku in v lokalih ob kavici in cigaretah, tu in tam pa se z audijem odpelje še za kakšno urico na črno streč v kak lokal. In to naša socialna politika dopušča in miži, miži.

Povpraševanje po teh poklicih je namreč izjemno.

Delo mora biti končno častno za vse, brez izjeme.

***

Vlasta Nussdorfer, nekdanja vrhovna državna tožilka in varuhinja človekovih pravic.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.