Droge kot politično orodje

Zakaj se vrača vojna proti drogam v ZDA in Latinski Ameriki? Kako je postala izgovor za vojaške intervencije in posege v tuje države? Zakaj se nikoli ne konča – in kako z utrjevanjem organiziranega kriminala in korupcije nesorazmerno bremeni navadne ljudi?

Vojaški poseg administracije Donalda Trumpa v Venezueli, vključno z zajetjem predsednika Nicolása Madura in njegove žene, razkriva zapleten preplet geopolitičnih interesov, zakritih z retoriko vojne proti drogam.

Čeprav je Madurov režim odgovoren za hude kršitve človekovih pravic, uporaba vojaške sile pod pretvezo boja proti drogam briše mejo med kazenskim pregonom in agresivno zunanjo politiko.

Enostranski posegi brez mandata varnostnega sveta Združenih narodov spodkopavajo mednarodni pravni red, poročila o civilnih žrtvah v Caracasu in na morju pa postavljajo resna vprašanja o sorazmernosti uporabe sile.

Če so dejanski cilji teh dejanj nadzor nad venezuelskimi energetskimi viri ter omejevanje vpliva Kitajske in Rusije v Latinski Ameriki, potem je boj proti drogam predvsem priročna krinka in moralni ščit. ZDA se doma spopadajo z globoko krizo drog, predvsem fentanila (sintetični opioid, petdesetkrat močnejši od heroina), vendar večina strokovnjakov opozarja, da Venezuela ni glavni vir te droge niti osrednja tranzitna točka za kokain.

Kljub resnim problemom kriminala in korupcije trditve o osrednji vlogi države pri preskrbi ameriškega trga z drogami niso podprte z dokazi. To je preizkušen politični vzorec: zunanji sovražnik se uporabi kot razlaga za notranje socialne in zdravstvene neuspehe.

Miti vojne proti drogam

Vojna proti drogam že desetletja oblikuje ameriško notranjo in zunanjo politiko – od kazenskega pregona in zaporniškega sistema do vojaških operacij, sankcij in diplomatskih pritiskov. Temeljna napačna predstava te politike je, da strožja represija in militarizacija samodejno zmanjšujeta uporabo drog.

Začetki segajo v sedemdeseta leta, ko je predsednik Nixon prvič razglasil vojno proti drogam. Ta ni bila zgolj odziv na povečanje heroinske odvisnosti med veterani vietnamske vojne, ampak politično sredstvo za kriminalizacijo protivojnih gibanj, preusmerjanje pozornosti od vojne v Vietnamu in prikrivanje socialnih neenakosti.

V prihodnjih desetletjih so ZDA vzpostavile obsežen kaznovalni sistem, ki je nesorazmerno prizadel revnejše skupnosti in manjšine, ne pa zmanjšal razpoložljivosti drog. Nezakoniti trgi so se prilagodili, kriminalne mreže okrepile, uporaba drog pa se je nadaljevala. Strožji nadzor je poganjal razvoj snovi z višjim dobičkom in lažjim tihotapljenjem. Zgodovina kaže jasne primere – od alkoholne prohibicije, pri čemer so prevladale močne žgane pijače, do sodobnega trga, na katerem heroin nadomešča smrtonosnejši fentanil, konoplja pa se preusmerja k sintetičnim kanabinoidom.

Čeprav se je ob znanstvenih dokazih, vse višjih stroških in delni legalizaciji nekaterih drog zdelo, da se paradigma umika, vojna proti drogam nikoli ni bila formalno končana. Le preoblikovala se je in čakala na politični trenutek za ponovno aktivacijo. Ta kontinuiteta vzdržuje mit, da so represivni ukrepi učinkoviti, čeprav podatki kažejo nasprotno.

Narkokarteli in narkoterorizem

Domnevne povezave venezuelskega predsednika Nicolása Madura z narkokarteli so že pred leti postale del uradne ameriške retorike, ko je ministrstvo za pravosodje proti njemu in več visokim uradnikom vložilo obtožnice zaradi narkoterorizma. S tem so bile droge, organizirani kriminal in nacionalna varnost povezani v en politični okvir zunanje grožnje, ki poenostavlja kompleksne politične in družbene odnose ter jih reducira na vprašanje varnosti.

Moč narkokartelov ni posledica same uporabe drog, ampak prohibicije, ki jim omogoča monopol nad dobavnimi verigami, cenami in dobički ter ustvarja trajne koruptivne povezave med kriminalnimi mrežami in političnimi elitami. Ti monopoli financirajo nasilje in pripomorejo k eroziji državnih institucij.

V tem kontekstu se izraza narkokarteli in narkoterorizem znova pojavljata v Trumpovi retoriki. Poenostavljata kompleksne družbene in zdravstvene probleme ter preusmerjata pozornost od notranjih neuspehov politike drog. Ključni problem niso karteli ali njihova ponudba drog, ampak vztrajno povpraševanje, ki ga represivna politika ni zmanjšala, temveč prepustila organiziranemu kriminalu, ki v pogojih prohibicije uspeva.

Empirični podatki potrjujejo neučinkovitost tega pristopa. Med letoma 2019 in 2023 je Mehika izročila ZDA približno 65 osumljencev na leto, Kolumbija pa več kot 1200 v treh predsedniških mandatih, a kriminala, povezanega z drogami, je vse več, dobava ostaja stabilna, cene pa ne kažejo znakov pomanjkanja.

Pri obračunavanju z narkokarteli in narkoteroristi kot v vsaki vojni najbolj trpijo navadni ljudje – civilisti, ujeti med nasiljem, korupcijo in destabilizacijo, ki jo spodbuja prohibicija.

Žrtve

Število smrti zaradi prevelikih odmerkov drog v ZDA se je v zadnjih letih zmanjšalo, vendar kriza ostaja ena največjih izrednih razmer v javnem zdravju. Približno 80.000 smrti leta 2024 je manj kot na vrhuncu epidemije leta 2023 (približno 110.000), a še vedno močno presega zgodovinske ravni pred širjenjem sintetičnih drog.

Namesto krepitve javnozdravstvenih odzivov so se odzivi Trumpove administracije premaknili v smer zunanjepolitične in vojaške eskalacije. V imenu vojne proti drogam so ameriške sile izvajale napade na civilna plovila, v katerih je bilo do konca leta 2025 ubitih najmanj 115 ljudi. Operacija proti Maduru in njegovi ženi je terjala več deset smrtnih žrtev med vojaki in neznano število civilnih žrtev. Zdaj ameriški predsednik v javnih nastopih grozi s podobnimi napadi tudi Kolumbiji in Mehiki, če se ne bosta uklonili zahtevam Washingtona.

Ti dogodki niso izjema, ampak del širšega vzorca smrtonosnega nasilja, ki ga vojna proti drogam že desetletja proizvaja zunaj ameriških meja. V Latinski Ameriki nasilje, povezano s to politiko, povzroča najmanj desetkrat več smrtnih žrtev kot preveliki odmerki drog v ZDA. Samo v Mehiki je bilo leta 2024 v zvezi z organiziranim kriminalom ubitih več kot 30.000 ljudi; skupno število žrtev v regiji že več let ostaja na ravni več deset tisoč na leto.

Javno zdravje in pomoč v regiji

Na področju mednarodnih odnosov in regulacije drog smo v retrogradnem položaju. Če želi politika dejansko zmanjšati škodo, mora opustiti iluzijo, da represija nadomešča javno zdravje. Ameriška kriza drog ima predvsem notranje vzroke: vztrajno povpraševanje, socialno neenakost, omejen dostop do zdravljenja in dolgotrajno zanemarjanje preventive. Podatki CDC kažejo, da se je upad smrtnih primerov zgodil tam, kjer so bili uvedeni javnozdravstveni ukrepi – širša dostopnost naloksona (zdravilo za izničenje učinkov opioidov), zdravljenje motenj uporabe opioidov in drugih drog ter programi zmanjševanja škode – kljub kroničnemu podfinanciranju.

Nadaljnje zaostrovanje prohibicije in vojne proti drogam reproducira škodo. Več prepovedi pomeni koncentracijo moči, višje dobičke kriminalnih mrež in več nasilja. Procesi legalizacije in stroge regulacije drog, skupaj z izboljšanjem socialnih standardov, bi kriminalnim trgom odvzeli njihov ključni vir moči – monopol.

Na mednarodni ravni bi morala biti ameriška pomoč osredotočena na krepitev civilnih institucij, pravne države in boja proti korupciji, namesto nadaljnje militarizacije pregona narkokartelov in narkoterorizma, ki pogosto krši mednarodno pravo in povzroča civilne žrtve.

Vojna proti drogam ni spodletela zaradi pomanjkanja odločnosti, ampak zato, ker sledi napačnim ciljem. Dokler bodo droge politično orodje in izgovor za uporabo sile, bodo človeška življenja ostajala stranski učinek politike, ki se noče odpovedati lastnim mitom.

***

Prim. Dušan Nolimal, zdravnik, raziskovalec, specialist javnega zdravja. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.