Državljansko izvrševanje oblasti

Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.

Enajstega oktobra letos se bo – upajmo – večina slovenskih državljanov ob naknadnem zakonodajnem referendumu najbrž podala tudi na posvetovalni referendum o treh vprašanjih. Referendumi te vrste predstavljajo eno od sestavin našega političnega sistema, njihovi izidi pa niso vedno dosledno upoštevani.

Spomnim naj le na neupoštevanje izida posvetovalnega referenduma o »volilnem sistemu s prednostnim glasom« iz leta 2024, čeprav se je v prid njegovi uveljavitvi izreklo 70,89 odstotka vseh udeležencev.

Pri tem se je treba spomniti, da imajo referendumi svoj temelj v vsebini drugega odstavka tretjega člena ustave, po katerem »ima v Sloveniji oblast ljudstvo, državljani pa to oblast izvršujejo neposredno in z volitvami po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno«. So torej tudi ena od sestavin političnega sistema naše države.

Pri uresničevanju omenjenega ustavnega določila so seveda na voljo tudi različne možnosti, da katera od vej oblasti v praksi lahko bolj ali manj omeji oblast ljudstva.

Zaradi ne prav majhnega omejevanja državljanske oblasti je zato že dolgo »na tapeti« sorazmerni volilni sistem (SVS) pri izbiri poslancev državnega zbora. Tega »omejevanja« so se v prvi polovici letošnjega septembra lotili tudi udeleženci strokovnega posveta o »prenovi volilne zakonodaje za volitve v državni zbor«, ki ga je v Ljubljani pripravila Sinteza KCD – Koalicija civilne (z)družbe.

Posvet so usmerjali dr. Ciril Ribičič, dr. Peter Jambrek in mag. Emil Milan Pintar. Ob podpori predlogu kombiniranega volilnega sistema (KVS) pri volitvah v državni zbor so se navzoči dotaknili še nekaterih drugih vsebin, pomembnih za demokratično življenje v državi.

 

Kot nesporne prednosti KVS pred veljavnim SVS – tudi z vidika državljanskega izvrševanja oblasti za izbiro poslancev državnega zbora – so bile navedene:

• razpolaganje volivca z dvema glasovoma: prvim glasom za izvolitev kandidata ter drugim glasom za podporo določeni (strankarski ali drugačni) listi,

• povečanje pomena osebnih lastnosti in zgodovine delovanja kandidatov,

• napotitev na (obvezno) povezavo kandidatov z domicilom v volilnem okrožju (enoti, okraju),

• zahteva po absolutni večini glasov volivcev v prvem ali drugem krogu za izvolitev kandidata s prvim glasom v vsakem od 44 okrožij,

• s prvim glasom dana stvarna možnost izvolitve ne le kandidatov strank, ampak tudi neodvisnih kandidatov,

• povečana možnost izvolitve širše sprejemljivih kandidatov,

• verjetnost strpnejše sestave državnega zbora,

• povečanje vidnosti, izpostavljenosti in odgovornosti izvoljenega poslanca,

• povečanje povezanosti med volivci in izvoljenim poslancem, vključno z možnostjo odpoklica,

• stvarna možnost izvedbe vmesnih volitev po uspešnem odpoklicu poslanca,

• večja demokratizacija političnih strank in

• učinkovitejši nadzor zakonodajne nad izvršno vejo oblasti.

Vse te prednosti so po predlogu KVS kljub večinskemu izglasovanju 44 (in dveh narodnih skupnosti) od 88 poslancev državnega zbora možne ob zagotovitvi sorazmernega – kar določa ustava – zastopstva uspešnih list (z najmanj štiriodstotno podporo z drugim glasom) z dodatnimi 44 poslanci.

Zato je toliko bolj presenetljivo, da trnova pot uveljavitve KVS kot ustreznejšega sistema za volitve v DZ traja že več kot 30 let od njegove zamisli, nastale v civilni združbi Slovenski razvojni svet. Vse do zdaj so ji nasprotovali tako številni politiki, med katerimi so se skoraj vsi trkali na svoj demokratski izvor, kot nekateri ustavni pravniki. Ti morda zaradi strokovnega prestiža, lahko pa tudi zaradi nekoliko zahtevnejšega algoritma izračunavanja mandatov.

Razprava na posvetu se je dotaknila tudi položaja, vloge in pooblastil predsednika oziroma predsednice republike ter ravnovesja vseh treh omenjenih vej oblasti. Glede tega ravnovesja je v slovenski stvarnosti kritično prav pomanjkanje ustreznega nadzora zakonodajne nad izvršno vejo oblasti.

To pomanjkanje je namreč še kako pogojeno tudi s SVS, ki zagotavlja veliko poslušnost večine poslancev v državnem zboru izvršni veji oblasti – vladi. Prav zato je učinkovitejši nadzor zakonodajne nad izvršno vejo oblasti, ki bi ga omogočil KVS, še kako pomemben.

Brez takega nadzora se začenja demokracija, ki ni dana enkrat za vselej, krhati pri pomembni sestavini političnega sistema. Če namreč demokracije ne utrjujemo in razvijamo, njena kakovost ne le caplja na mestu, ampak se postopno preoblikuje v strankokracijo, s katero se zdaj ukvarjamo v Sloveniji. Od tod je mogoča bližnjica v premalo nadzorovano avtoritarno vladanje, ki lahko vzbudi tudi skomine po avtokratskem načinu vladanja.

Na tem mestu se zdaj vrnimo k v uvodu omenjenemu »referendumskemu oktobru« ter se podrobneje lotimo možnosti in načina uresničevanja »neposrednega državljanskega izvrševanja oblasti« iz prej omenjenega drugega odstavka tretjega člena ustave. Ukvarjamo se namreč z dejstvom, da je učinkovito neposredno državljansko izvrševanje oblasti zdaj – v nasprotju s prvimi leti samostojne države – zakonsko zoženo pravzaprav le na »naknadni zakonodajni referendum«.

Zato je treba dejavneje razmisliti o zakonskih rešitvah, s katerimi bi po eni strani ohranili potrebno težo na volitvah izbrani sestavi DZ, po drugi strani pa zagotovili večjo moč državljanskim iniciativam. Peticija o razrešitvi predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića s podporo več kot 65.000 državljanov je namreč prav zaradi pomanjkanja zakonske podlage za tako razrešitev izgubila svojo udarnost.

Iz nedavne preteklosti naj med možnimi rešitvami najprej omenim zamisel o »vzporednem parlamentu«, sestavljenem iz izžrebanih državljanov, o čemer je na podlagi izkušenj iz tujine več pisal dr. Dušan Plut. Sam taki zamisli o žrebanju nisem preveč naklonjen, mi je pa zamisel o »vzporednem parlamentu« pomagala pripraviti predlog, ki ga predstavljam v nadaljevanju.

Najmanj 40.000 državljanov ali 30 (opozicijskih in/ali koalicijskih) poslancev državnega zbora naj bi po tem predlogu imelo v primeru pomembnih tem za razvoj države pravico zahtevati pridobitev prevladujočega stališča javnosti. Le tega bi bilo mogoče pridobiti bodisi prek cenejšega »avtoriziranega večinskega javnega mnenja« (AVJM) z izrekanjem prek digitalno preverljivih podpisov državljanov bodisi – enkrat ali dvakrat na leto – na državljanskih referendumih.

Zamisel o AVJM je že pred več kot petimi leti pripravil dr. Andrej Dobnikar s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Ob izpolnjenem kvorumu sodelujočih, ki bi ustrezal najmanj določenemu odstotku volivcev na zadnjih volitvah v državnem zboru, bi njihove glasove o določenem stališču glede na izid izrekanja preoblikovali v število enkratnih ekvivalentnih (poslanskih) mandatov oziroma elektorskih glasov za sklepanje o temi na razširjeni »referendumski« seji državnega zbora.

Kaj bi to pomenilo glede na udeležbo na zadnjih volitvah v državni zbor leta 2026, kjer je bilo oddanih 1.179.769 veljavnih glasovnic? Zaradi enostavnejšega prikaza računanja bom podatek zaokrožil na 1.170.000 in delil z 90 (poslancev), kar pomeni, da en mandat »tehta« 13.000 volivcev.

To bi ob pogoju kvoruma, na primer najmanj tretjinske udeležbe državljanov prek AVJM ali na državljanskem referendumu, glede na navedeno volilno udeležbo zahtevalo izrekanje najmanj 390.000 (tretjina od 1.170.000 ali 13.000 x 30) državljanov. Pri tem številu sodelujočih bi državljani za določeno stališče dobili dodatnih 30 elektorskih glasov: po enega za vsakih 13.000 sodelujočih.

Če bi bila udeležba večja, pa seveda sorazmerno več. Ti elektorski glasovi bi bili ob glasovanju o temi (zakon, usmeritev v politiki, odpoklic vlade in tako dalje) na »razširjeni seji« državnega zbora prišteti k poslanskim glasovom v razmerju odstotkov, ugotovljenih z AVJM ali državljanskim referendumom.

Če bi se izbrane oblike državljanskega izrekanja udeležilo 520.000 državljanov, bi to pomenilo 40 (520.000:13.000) dodatnih elektorskih glasov. Ob namišljenem razmerju PROTI ali ZA 28:12 za določeno stališče bi bil ob glasovanju sprejet predlog, ki bi dobil podporo več kot polovice od vseh 130 (90 + 40): 2 = 65 (poslanskih in elektorskih) glasov, torej najmanj 66 glasov.

Ta ali smiselno podoben predlog bi tako kot predlog KVS seveda pomenil inovacijo pri uveljavljanju več demokracije v Sloveniji. Cilj predloga je zagotoviti, da bo imel izid ne prav poceni množičnega izrekanja državljank in državljanov nesporno težo pri odločanju o izbrani vsebini. Od demokratičnosti naših poslancev pa je odvisno, ali so tretji člen ustave pripravljeni v taki ali podobni obliki uresničevati tudi v zakonodaji in s tem spoštovati oblast ljudstva.

***

Prof. dr. Miran Mihelčič, ekonomist. Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.