Državo vodijo predsedniki strank. Zakaj ne najboljši?

V Sloveniji je skoraj samoumevno, da nekdo postane minister zato, ker je predsednik politične stranke ali njen pomemben funkcionar. Ko stranka zmaga na volitvah, dobi ministrstva, ministrstva pa potem vodijo ljudje, ki so predvsem politično pomembni. To se nam zdi normalno, skoraj logično nadaljevanje volitev.

Tretji blok odločilen za usodo Roberta Goloba

A če za trenutek stopimo korak nazaj, postane vprašanje precej nenavadno. Ministrstva niso politični klubi. So organizacije, ki upravljajo največje sisteme v državi. Ministrstvo za zdravje odloča o več milijardah evrov zdravstvenega sistema, ministrstvo za infrastrukturo vodi investicije v ceste, železnice in energetiko, ministrstvo za gospodarstvo oblikuje razmere, v katerih delujejo podjetja. Če pogledamo realno, ministrstva upravljajo sisteme, ki so večji od večine slovenskih podjetij.

Če bi podobno logiko prenesli v gospodarstvo, bi bila situacija precej absurdna. Predstavljajte si, da bi predsednik sindikata v nekem podjetju avtomatično postal direktor podjetja. Ne zato, ker je najboljši menedžer, ampak zato, ker je politično vpliven v organizaciji. V katerem podjetju bi to sprejeli kot normalno? V katerem investicijskem skladu bi upravljanje milijard zaupali nekomu samo zato, ker ima politični vpliv znotraj organizacije? V gospodarstvu vodenje podjetja praviloma prevzame nekdo, ki ima izkušnje, rezultate in razume kompleksnost sistema, ki ga vodi. Če tega nima, investitorji zelo hitro izgubijo zaupanje.

Pri državi pa takšen način izbire vodstva jemljemo kot nekaj povsem običajnega. Kot da je upravljanje države manj zahtevno od upravljanja podjetja. Kot da milijarde javnega denarja ne zahtevajo enake ali celo večje stopnje profesionalnosti. Ministrstva po svoji naravi sploh niso politične pisarne. So nekaj veliko bliže velikim upravljavcem kapitala. Lahko bi rekli, da so nekakšni družbeni menedžerji private equity, menedžerji zasebnega kapitala. Upravljajo kapital družbe, odločajo o investicijah, pišejo pravila igre in določajo smer razvoja države.

Ko zasebni investicijski sklad upravlja milijarde, zelo skrbno izbira ljudi, ki ga vodijo. Išče najboljše analitike, najboljše menedžerje, ljudi z izkušnjami in rezultati. Napake so preprosto predrage. Država pa pogosto deluje drugače. Najprej se ministrstva razdelijo med stranke, nato se išče politično ravnotežje, na koncu pa se na vrh postavijo ljudje, ki so predvsem politično primerni.

Tomaž Erjavec. FOTO: Matej Družnik

Seveda to ne pomeni, da politika nima svoje vloge. Politika mora določiti smer države, odločiti o prioritetah in vrednotah, na katerih temelji družba. Toda vodenje kompleksnih sistemov bi moralo biti predvsem profesionalno. Danes imamo pogosto nenavadno kombinacijo: ministrstva vodijo politični kadri, ki se morajo šele učiti sistemov, ki jih upravljajo. Zato se pogosto opirajo na birokracijo, zunanje svetovalce ali pa preprosto gasijo krize, ko se pojavijo.

Sistem tako postane počasen, nepregleden in pogosto neučinkovit.

Rezultate vidimo vsak dan. Veliki projekti trajajo desetletje ali več. Zakoni se popravljajo vsakih nekaj mesecev. Reforme se začnejo z velikimi obljubami, potem pa obstanejo na pol poti. Morda problem ni vedno v pomanjkanju denarja, kot radi ponavljamo. Morda je pogosto v načinu upravljanja. Ko na vrh sistemov postavimo ljudi brez poglobljenega razumevanja področja, se država začne premikati počasneje, odločitve postanejo bolj previdne, odgovornost pa se razprši med številne institucije.

Volitve imamo, demokracije ne: zakaj podjetnik plača vse, politik pa nič

Predstavljajmo si drugačen model. Ministrstvo kot majhna strateška ekipa dvajsetih ali tridesetih vrhunskih strokovnjakov: ekonomistov, pravnikov, analitikov, podatkovnih strokovnjakov in ljudi z izkušnjami iz prakse. Ljudje, ki razumejo sistem, ki ga vodijo, in imajo za sabo konkretne rezultate. Najbolje plačani javni uslužbenci v državi, ker odločajo o milijardah. Njihova naloga ne bi bila upravljanje birokracije, temveč strategija, zakonodaja in nadzor nad rezultati. Politika bi določila smer, profesionalno vodstvo pa bi sistem upravljalo.

Vprašanje zato sploh ni ideološko. Ni vprašanje levice ali desnice, je veliko bolj osnovno. Zakaj je nekaj, kar bi se nam v gospodarstvu zdelo popolnoma nesprejemljivo, pri upravljanju države postalo normalno? Če ministrstva upravljajo milijarde in odločajo o prihodnosti države, bi bilo logično, da jih vodijo najboljši, ne pa tisti, ki so najbolj uspešni na strankarskih kongresih.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.