Duševno zdravje in človekove pravice

Vztrajamo pri zastarelih in ljudem neprijaznih oblikah oskrbe, jim omejujemo možnost izbire in v institucionalno oskrbo prelivamo ogromna sredstva.
Fotografija: Namesto da bi poskusili odgovoriti na potrebe ljudi, ponovno vijemo roke nad tem, da niso zadovoljene potrebe strokovnih služb. FOTO: Uroš Hočevar
Odpri galerijo
Namesto da bi poskusili odgovoriti na potrebe ljudi, ponovno vijemo roke nad tem, da niso zadovoljene potrebe strokovnih služb. FOTO: Uroš Hočevar

Marca lani je bila po večdesetletnem usklajevanju končno sprejeta resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, ki naj bi med drugim omogočila dostopno, pravično in vsestransko obravnavo ljudi z duševnimi motnjami v skupnosti. V desetletnem obdobju naj bi vzpostavili mrežo centrov za duševno zdravje, ki bi odgovarjala na potrebe prebivalstva na regionalnih območjih in tako zmanjšala napotitve v psihiatrične bolnišnice in socialne zavode. V teh dokazano, čeprav ne povsod očitno, ljudje nočejo bivati (vsaj ne dolgo) in – posebej v socialnih zavodih – lahko prihaja do kršitve človekovih pravic.

​To ni povezano le s prostorsko in kadrovsko opremljenostjo teh zavodov, ampak tudi z implicitnimi vsebinami njihovega delovanja: to so namreč ustanove, ki omejujejo svobodo, gibanje in vključitev v družbo, tudi v vsakdanje dejavnosti, ki so osnova za našo izbiro v življenju. Kdaj si skuhamo kavo, kakšno kosilo si želimo ter kako poskrbimo za svoje otroke – torej običajne življenjske aktivnosti pomenijo možnost svobodnega odločanja o življenju. Povedano drugače – ljudje dokazano nočemo živeti v ustanovah, v katerih za nas skrbijo tuji ljudje, tudi če so zelo dobro opremljene. Še več, bivanje v takšnih ustanovah neizogibno privede do manjših zmožnosti, pa tudi do napetosti, nemira in nasilja, ki je lahko usmerjeno proti sebi in drugim. Takšno nasilje je bolj posledica nemoči in ujetosti kot psihopatoloških stanj.

V zadnjem času se v medijih vrstijo pozivi k povečevanju kapacitet zaprtih ustanov in o potrebi po njihovem dodatnem financiranju, predvsem s čustvenimi izjavami udeležencev, med njimi tudi direktorjev zavodov o slabi kakovosti oskrbe.
Evropske in svetovne smernice na področju duševnega zdravja, ki jih povzema slovenski nacionalni načrt za duševno zdravje, odločno opozarjajo na to, da v institucionalnem okolju človekovih pravic ni mogoče dobro zaščititi. Stroka, civilna družba in mednarodni pravni akti (konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov) zahtevajo, naj bodo službe kolikor je mogoče urejene v skupnosti, v okolici, kjer ljudje živijo, imajo družino in delajo. Ta poziv ni le politično priporočilo, temveč sloni na neizpodbitnih raziskovalnih dokazih, ki jih zbiramo že desetletja.

Nacionalni program duševnega zdravja je prvič v zgodovini v Sloveniji ponudil možnost, da problem preobremenjenosti, prenapolnjenosti in pomanjkljive oskrbe v institucijah skladno s smernicami začnemo reševati na regionalni ravni. V času, ko se vrstijo pritožbe zaradi slabe oskrbe v različnih zavodih, ni zaslediti, da bi komu prišlo na misel, da ljudje, ki se prerivajo v teh ustanovah, morda potrebujejo posameznikom prilagojeno intenzivno obravnavo v lokalnem okolju, kar dokazano izboljša njihovo funkcioniranje in zadovoljnost.

​Prav gotovo je nujna tudi institucionalna oskrba, a le za najbolj manjzmožne posameznike. V zavodih je veliko ljudi, ki bi še lahko funkcionirali v domačem okolju, če bi jim zagotovili zadostno oskrbo in podporo doma prek pomoči na domu, skupnostnih timov, dnevnih centrov, programov rehabilitacije in zaposlovanja, socialnovarstvenih programov, paliativne oskrbe in drugih oblik zdravstvene nege in socialne oskrbe. Za uresničitev te vizije je treba prebrati nacionalni načrt, ki so ga sprejele in podpisale vse stranke in vsa ministrstva, uskladiti delovanje in pristopiti k implementaciji zapisanega.

Krepitev institucionalne oskrbe je v nasprotju z mednarodnimi priporočili, smernicami in zavezami Slovenije ter načeli varovanja pravic ljudi z duševnimi motnjami. Strinjamo se, da je za najbolj manjzmožne posameznike treba zagotoviti visokopražno in visokokakovostno institucionalno obravnavo. Za tiste, ki bi lahko živeli v domačem ali drugem okolju blizu doma, je treba zagotoviti skupnostno obravnavo.

Namesto da bi poskusili odgovoriti na potrebe ljudi, ponovno vijemo roke nad tem, da niso zadovoljene potrebe strokovnih služb. Vztrajamo pri zastarelih in ljudem neprijaznih oblikah oskrbe, jim omejujemo možnost izbire in v institucionalno oskrbo prelivamo ogromna sredstva. O centrih za duševno zdravje, ki naj bi se oblikovali, pa nekateri že razmišljajo, da bi v njih lahko pogrešili psihiatre, da bi iz njih naredili nižjepražne programe in tako onemogočili dostop do skupnostne pomoči najbolj pomoči potrebnim.

Z vsem tem so jasni cilji nacionalnega programa duševnega zdravja zamegljeni in videti je, da trenutno zmagujejo institucionalni interesi.

***

Prof. dr. Vesna Švab iz Slovenskega združenja za duševno zdravje Šent.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Preberite še:

Komentarji: