Dvesto petdeset let neodvisnosti ZDA: ustava na preizkušnji časa

Američani letos praznujejo 250 let svoje neodvisnosti. Četrt tisočletja po razglasitvi Deklaracije o neodvisnosti ostaja ameriška revolucija eden najvplivnejših političnih dogodkov moderne zgodovine. Nastanek Združenih držav ni pomenil le odcepitve od britanske krone, ampak tudi začetek političnega eksperimenta, ki je v naslednjih stoletjih postal ena ključnih referenc moderne ustavne demokracije.

Do neodvisnosti je vodila dolga vojna z britanskim imperijem, šele po njenem koncu in mednarodnem priznanju so ZDA postale suverena država. Danes ob tej zgodovinski obletnici podoba ZDA ni enoznačna. Na eni strani praznovanja, parade in simboli nacionalne enotnosti, na drugi strani pa globoka politična in kulturna razklanost, ki prežema skoraj vse ravni družbe.

Zgodovinarji pogosto opozarjajo, da je današnja polarizacija najizrazitejša po šestdesetih letih 20. stoletja, v času vietnamske vojne in drugih velikih družbenih sprememb tistega časa. Vendar še vedno ne dosega razsežnosti razkola iz časa državljanske vojne, ko so se Združene države razdelile na dva vojskujoča se politična in družbena sistema.

Razlika je v tem, da konflikt ne poteka med geografskimi enotami, ampak znotraj istega političnega prostora, pogosto celo znotraj istih skupnosti in družin. Ameriška družba je zato vstopila v obdobje, v katerem se politične razlike prepletajo s kulturnimi identitetami, gospodarskimi razlikami in različnimi sistemi vrednot. Kar je nekoč delovalo kot skupni politični in vrednostni okvir nacionalne samoidentitete, se zdaj razkraja v ločene, celo vzporedne politične svetove, ki med seboj vse težje komunicirajo.

V središču tega sistema je še vedno ameriška ustava, dokument, ki ima v Združenih državah skoraj mitološki status. Redke so države, v katerih bi imel ustavni tekst tako močno simbolno in politično težo. Ustava ni le pravni akt, ampak temelj politične identitete, predmet priseg, sodnih odločitev in političnih govorov. Za številne Američane je zadnja skupna referenčna točka, ki presega strankarske delitve.

Bojan Bugarič. FOTO: Leon Vidic/Delo

Toda prav tu se zdaj kaže eden ključnih paradoksov ameriške politike. Bolj ko je družba razdeljena, bolj se vse politične strani sklicujejo na isto ustavo, vendar jo razumejo povsem različno. Ustava tako ne deluje več kot enoten okvir, ampak kot področje spora, kjer se različne politične vizije bojujejo za interpretacijsko prevlado.

To je razvidno v številnih sodobnih sporih, od razprav o pravici, državljanstva po rojstvu do omejitev predsedniških mandatov. Tudi na videz jasne ustavne določbe postajajo predmet nasprotujočih si interpretacij, kar poglablja občutek, da ameriška družba izgublja skupni pravni in politični jezik.

Ameriška zgodovinarka Jill Lepore v knjigi Mi Ljudje, Zgodovina ameriške ustave, opozarja, da takšno stanje ni nujno zgodovinska neizogibnost. Ob nastanku ustave je obstajala precej večja pripravljenost za spremembe, kot jo zaznavamo danes. V celotnem obdobju ameriške države je bilo vloženih več kot 11.000 predlogov amandmajev, kar kaže na to, da je bila ustava dolgo razumljena kot odprt in dinamičen politični projekt. V realnosti pa je proces sprememb postal zelo rigiden. Od sprejetja je bila ameriška ustava spremenjena 27-krat, nazadnje leta 1992. Zahteva po zelo širokem političnem soglasju pomeni, da je v času globoke polarizacije skoraj nemogoče doseči formalne ustavne spremembe, tudi kadar obstaja široko družbeno nezadovoljstvo ali potreba po prilagoditvah.

Tudi to je Amerika

Zaradi tega se teža prilagajanja vse bolj prenaša na ameriško vrhovno sodišče, ki z razlago ustave dejansko oblikuje njen sodobni pomen. S tem sodišče prevzema vlogo, ki bi jo v bolj fleksibilnih sistemih opravljali zakonodajni in politični procesi. To pa sodstvo postavlja v središče političnih konfliktov, kjer se pravna vprašanja neizogibno prepletajo z ideološkimi. V pravnem jeziku se govori o sodnem »aktivizmu«, politizaciji sodstva in kot je ta problem poimenoval Alexander Bickel z univerze Yale, »protivečinska težava«.

Primerjalni pogled pokaže, da ameriška izjemnost ni v samem obstoju ustave, ampak v njeni togosti. Večina sodobnih demokracij svoje ustave spreminja bistveno pogosteje. Avstrija je svojo ustavo od leta 1920 spremenila že več kot stokrat, pogosto z namenom prilagajanja institucionalnega sistema novim političnim in družbenim okoliščinam. Slovenija je v dobrih treh desetletjih samostojnosti ustavo spremenila dvanajstkrat, kar kaže na relativno visoko stopnjo prilagodljivosti mlade demokracije. Nemčija pa je svoj Temeljni zakon od leta 1949 dopolnila približno šestdesetkrat, pri čemer so spremembe pogosto izražale družbene, evropske in institucionalne transformacije povojne Evrope.

Dodati je treba, da te razlike niso zgolj tehnične, ampak odsevajo različne politične filozofije ustavnosti. V Evropi je ustava pogosto razumljena kot praktičen okvir upravljanja države, ki se mora prilagajati družbenim spremembam. V ZDA pa ostaja močno prisotna ideja ustave kot skoraj svetega dokumenta, ki ga je treba predvsem razlagati, ne pa spreminjati. Pogostejše ustavne spremembe same po sebi ne pomenijo nestabilnosti. Nasprotno, pogosto kažejo na sposobnost političnega sistema, da konflikte rešuje institucionalno, skozi demokratični proces in politični kompromis, ne pa skozi sodne interpretacije ali blokade sistema.

Ameriška družba se spopada z izzivi, ki niso povsem edinstveni. FOTO: Etienne Laurent/AFP

V tem kontekstu postane jasno, da problem ameriškega ustavnega sistema ni njegova šibkost, ampak njegova izjemna težavnost prilagajanja. Ko je formalna sprememba skoraj nemogoča, se politični konflikti ne rešujejo v zakonodajnem procesu, temveč se selijo v pravno interpretacijo in s tem v sodne institucije.

Po podatkih nizozemskega projekta inštituta​ Varieties of Democracy, Združene države ne sodijo več med polne liberalne demokracije, temveč so uvrščene med »volilne demokracije«. To ne pomeni razpada demokracije, temveč opozorilo, da se njena kakovost postopno zmanjšuje, zlasti na področjih politične polarizacije, zaupanja v institucije in delovanja pravne države.

Toda ključni izziv ameriške demokracije ni vrnitev v nekakšen idealiziran pretekli red. Takšna preteklost je pogosto politično mitologizirana in ne izraža dejanske zgodovinske kompleksnosti. Osrednje vprašanje je, kako demokratični sistem prilagoditi novim družbenim, tehnološkim in globalnim razmeram, ki oblikujejo politično življenje 21. stoletja.

Ameriška družba se spopada z izzivi, ki niso povsem edinstveni: vse večja politična polarizacija, erozija zaupanja v institucije, gospodarske neenakosti in preoblikovanje globalnega razmerja moči. Po razkroju povojnega liberalnega mednarodnega reda se postavlja vprašanje, kateri politični model ga bo nadomestil in kako bo v njem umeščena ameriška demokracija.

Ob 250-letnici ameriške neodvisnosti se zato razkriva temeljni paradoks. Ustava, ki je več kot dve stoletji delovala kot simbol enotnosti, zdaj postaja središče delitev. Toda prav ta napetost kaže tudi njeno vztrajnost: kljub sporom ostaja osrednja referenčna točka ameriške politične identitete. Glavna naloga Američanov zato ni vrnitev v preteklost, ampak iskanje novega ravnotežja med kontinuiteto in spremembo. Vprašanje ni, ali ustavo ohraniti ali zavreči, temveč kako jo razlagati in institucionalno uporabljati v razmerah 21. stoletja. Takšna razprava je v sedanjih političnih razmerah, kjer glavni politični stranki niti ne priznavata legitimnosti druga drugi, zelo otežena.

Če je bila ameriška revolucija pred 250 leti odgovor na vprašanje osvoboditve izpod kolonialne oblasti, je današnji izziv drugačen. Gre za vprašanje, kako ohraniti svobodo, demokracijo in zaupanje v institucije v času globoke polarizacije in preoblikovanja svetovnega reda. Od tega odgovora ne bo odvisna le prihodnost Združenih držav, temveč tudi to, ali bo ameriški demokratični eksperiment ostal navdih za vse, ki še vedno verjamejo v demokracijo kot najboljši okvir političnega življenja.

***

Bojan Bugarič, profesor prava na Univerzi v Sheffieldu.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.