E-dokazi: učinkovito orodje proti kriminaliteti in terorizmu

Organom kazenskega pregona in pravosodnim organom moramo zagotoviti orodja 21. stoletja, ki so potrebna, da bodo storilci kaznivih dejanj in teroristi odgovarjali za svoja dejanja.

Objavljeno
25. november 2019 06.00
Posodobljeno
25. november 2019 06.00
Zakaj bi bil dostop do informacij v preiskavi znatno počasnejši, težavnejši, v nekaterih primerih pa celo nemogoč, samo zato, ker osumljenec ali žrtev kliče ali pošilja sporočila po whatsappu in ne prek mobilne telefonije? FOTO: Dado Ruvic/Reuters
Gilles de Kerchove, koordinator EU za boj proti terorizmu
Gilles de Kerchove, koordinator EU za boj proti terorizmu
Dostop do elektronskih podatkov, ki se pogosto omenjajo kot elektronski dokazi ali krajše »e-dokazi«, je postal obvezen element kazenskih preiskav, saj je zdaj potreben za približno 85 odstotkov vseh takih primerov. Pogosto je ta vrsta dokazov prvi in bistveni korak za identifikacijo storilca. Digitalni dokazi – skupaj z objavami na facebooku, neposrednimi sporočili na whatsappu, klici po skypu, videoposnetki na youtubu, fotografijami, ki se delijo po elektronski pošti ali instagramu, dokumenti, ki se shranijo v dropboxu – so v mnogih preiskavah, ki zadevajo tuje teroristične bojevnike, lahko edini dokaz, ki ga imamo za njihovo vpletenost v zločine Daiša ali Al Kaide. Zato smo za zagotavljanje naše varnosti, pa tudi za preprečevanje organiziranega kriminala in kibernetske kriminalitete, zelo odvisni od dostopnosti takih dokazov.

Kadar so organi kazenskega pregona obveščeni o kaznivih dejanjih ali kadar se v »nespletni« preiskavi odkrijejo pomembni e-dokazi, je pogosto prva težava preiskovalcev ugotoviti, kaj natančno se je zgodilo in kdo je odgovoren.

Če osumljenec ali žrtev uporablja tradicionalna komunikacijska sredstva, kot sta telefonski klic ali sporočilo SMS, lahko sodnik odredi ponudniku, ki ima v večini primerov sedež na ozemlju, na katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje in na katerem poteka preiskava, da predloži zahtevane podatke. V postopek so seveda vključena tudi varovala in večina ljudi meni, da obveznost ponudnika, da hitro sodeluje, ni sporna.

Eno od vprašanj, ki se zastavljajo, je, zakaj bi bil dostop do istih informacij v isti vrsti preiskave znatno počasnejši, težavnejši, v nekaterih primerih pa celo nemogoč, samo zato, ker osumljenec ali žrtev kliče ali pošilja sporočila po whatsappu in ne prek mobilne telefonije.

V vedno bolj povezanem svetu se redko zgodi, da so ponudniki storitev in preiskovalni organi del iste nacionalne jurisdikcije.
Preiskovalni organi morajo zato v primeru dveh tretjin vseh zahtevkov s ponudniki storitev čezmejno sodelovati. Vendar veljavni pravni okvir ne zagotavlja hitrega in učinkovitega dostopa, ki je potreben za pospešitev množice preiskav, ki trenutno potekajo po vsej Evropi. Postopki pravosodnega sodelovanja, kot so pogodbe o medsebojni pravni pomoči in evropski preiskovalni nalog, se kažejo kot vedno manj primerni za digitalno dobo, in sicer iz več razlogov:

– lahko so preveč zamudni, tudi za najbolj navadne zahtevke, organ izdajatelj pa lahko na odgovor čaka tudi več mesecev;
– temeljijo na merilu lokacije podatkov, ki je zastarelo v dobi mobilnosti podatkov brez primere, ko lahko isti ponudnik podatke enostavno shrani v poljubnem številu držav;
– ti postopki so bili prvotno vzpostavljeni za zaščito suverenosti druge države, vendar je pogosto edino, kar drugo državo povezuje s kaznivim dejanjem, lokacija sedeža ponudnika storitev.

Tovrstna neučinkovitost jasno omejuje boj proti kriminaliteti in terorizmu, zlasti kadar zadevni podatki, kot so dokazi o povezavi med osumljenci, izginejo, preden jih lahko pridobijo organi kazenskega pregona. To je še posebej frustrirajoče, saj v veliki večini primerov tarča preiskave prebiva v isti državi kot preiskovalni organ in mednarodnost primera obstaja zgolj zaradi lokacije glavnega sedeža ponudnika storitev.

Zato je evropska komisija aprila 2018 predlagala uredbo o evropskem nalogu za predložitev in evropskem nalogu za zavarovanje elektronskih dokazov v kazenskih zadevah. Utemeljen je bil tudi predlog spremljajoče direktive, v skladu s katerim morajo vsi ponudniki storitev, ki se odločijo za zagotavljanje storitev v EU, ne glede na lokacijo svojega sedeža sodelovati s preiskovalnimi organi. Ta zakonodaja lahko obstaja zato, ker je Evropska unija območje svobode, varnosti in pravice, v katerem zadevni pravosodni organi delujejo v skladu z osnovnim načelom vzajemnega zaupanja.

Te ukrepe potrebujemo, zato pozivamo sozakonodajalca Evropske unije, naj nemudoma sprejmeta ta sveženj in zagotovita učinkovito orodje za tožilce.

Ko ga bosta sprejela, bo pravosodnim organom v EU na voljo učinkovito preiskovalno orodje, obenem pa bodo zaščitene temeljne pravice ter zagotovljeni pravna varnost, večja transparentnost in prevzemanje odgovornosti organov, ponudnikov storitev in državljanov in državljank. Ker preiskovalni organi zahtevajo hiter dostop do podatkov, še preden se ti izbrišejo, podpiramo tudi predlagane roke, v skladu s katerimi se morajo ponudniki storitev na zahtevke odzvati v največ desetih dneh.

Našim organom kazenskega pregona in pravosodnim organom moramo zagotoviti orodja 21. stoletja, ki so potrebna, da bodo storilci kaznivih dejanj in teroristi, ki trenutno delujejo en korak pred vsemi, odgovarjali za svoja dejanja. Pozivamo vse, ki jih to zadeva, naj se prednostno posvetijo tej zadevi in si prizadevajo za oblikovanje učinkovitega orodja, ki preiskovalnim organom omogoča, da se zoperstavijo obstoječim grožnjam, zagotovijo pravico žrtvam in poskrbijo za varnejše okolje za naše državljane in državljanke v digitalni dobi.

Podpisani:
– Gilles de Kerchove, koordinator EU za boj proti terorizmu
– Erwin Dernicourt, generalni tožilec, Gent, predsednik kolegija državnih tožilcev, Belgija
– Frédéric Van Leeuw, zvezni tožilec, Belgija
– Sotir Tsatsarov, generalni tožilec, Bolgarija
– Lavly Perling, generalni tožilec, Estonija (ad interim)
– Konstantinos Tzavellas, tožilec na pritožbenem sodišču v Atenah, Grčija
– Rosa Ana Morán Martinez, tožilka na vrhovnem sodišču, vodja enote za mednarodno sodelovanje, špansko generalno tožilstvo
– Elvira Tejada de la Fuente, tožilka na vrhovnem sodišču, vodja enote za kibernetsko kriminaliteto, špansko generalno tožilstvo
– François Molins, generalni tožilec na vrhovnem kasacijskem sodišču, Francija
– Rémy Heitz, okrožni državni tožilec na prvostopenjskem sodišču v Parizu, Francija
– Jean-François Ricard, vodja tožilstva, specializiranega za boj proti terorizmu, Francija
– Dražen Jelenić, generalni državni pravobranilec, Hrvaška
– Giovanni Salvi, generalni tožilec na vrhovnem kasacijskem sodišču, Italija
– Federico Cafiero de Raho, italijanski državni tožilec, delujoč na področju boja proti mafiji in terorizmu, Italija
– Francesco Greco, okrožni državni tožilec na sodišču v Milanu, Italija
– Francesco Lo Voi, okrožni državni tožilec na sodišču v Palermu, Italija
– Giovanni Melillo, okrožni državni tožilec na sodišču v Neaplju, Italija
– Luigi Patronaggio, tožilec na sodišču v Agrigentu, Italija
– Bernardo Petralia, generalni državni tožilec na pritožbenem sodišču v regiji Kalabrija, Italija
– Luigi Riello, generalni tožilec na pritožbenem sodišču v Neaplju, Italija
– Tomas Krušna, glavni tožilec, državno tožilstvo, Litva
– Martine Solovieff, generalna državna tožilka, Luksemburg
– Cornelia Koller, predsednica avstrijskega združenja tožilcev
– Bernd Ziska, namestnik vodje državnega tožilstva na Dunaju, podpredsednik avstrijskega združenja tožilcev
– Beata Hlawacz, namestnica direktorja urada za mednarodno sodelovanje v okviru državnega tožilstva, Poljska
– Dimitrie Bogdan Licu, generalni tožilec, Romunija (ad interim)
– Nadina-Magdalena Spînu, glavna tožilka na oddelku za mednarodno sodelovanje/tožilstvo vrhovnega kasacijskega sodišča, Romunija
– Drago Šketa, generalni državni tožilec, Slovenija
– Juraj Novocký, tožilec posebnega tožilstva, Slovaška