Epidemije ni več, pravi boj se šele začenja

Smisla preklica epidemije ne gre iskati v zdravju, ampak v denarju.

Objavljeno
22. maj 2020 06.00
Posodobljeno
22. maj 2020 06.14
FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Klemen Šuligoj
Klemen Šuligoj
Vlada je v četrtek, 14. maja, povsem nepričakovano preklicala epidemijo koronavirusa v Sloveniji. A preklic epidemije je to samo na papirju, saj je veliko zdravstvenih ukrepov še vedno veljavnih, odlok o preklicu pa se uporablja šele od 31. maja 2020. Nasprotno pa bodo prav zaradi preklica nehali veljati marsikateri ukrepi, namenjeni pomoči gospodarskim subjektom v času epidemije.

V Sloveniji je bila epidemija uradno razglašena 12. marca ob 18. uri, ko je začela veljati odredba o razglasitvi epidemije bolezni covid-19. Čeprav so se po dveh mesecih strogih preventivnih ukrepov epidemiološke razmere v Sloveniji umirile in je sledilo postopno sproščanje posameznih ukrepov, sta še v sredo, 13. maja, tako NIJZ kot tudi strokovna skupina na ministrstvu za zdravje pod vodstvom prof. dr. Bojane Beović menila, da še ni čas za preklic epidemije. Stvar se je čez noč očitno spremenila, saj je vlada dan pozneje sprejela odlok o preklicu epidemije.

Dr. Beovićeva je izrecno poudarila, da predlog za preklic ni prišel iz stroke, ampak iz vladnih služb, NIJZ pa je ocenil, da čeprav vsi kazalniki kažejo na umirjanje širjenja virusa v populaciji, še vedno ostaja nevarnost za širjenje bolezni, zato naj se še naprej uporabljajo splošni in posebni ukrepi, ki jih določa zakon o nalezljivih boleznih. Te je vlada upoštevala in v odloku zapisala, da ostajajo vsi splošni in posebni ukrepi veljavni, odlok o preklicu epidemije pa se, čeprav velja že od 15. maja, dejansko uporablja šele od 31. maja 2020.



V čem je torej smisel preklica epidemije? Vzrok za preklic je treba iskati v določbah ZIUZEOP, tako imenovanega prvega protikoronskega megazakona, natančneje v njegovem 20. členu. Ta namreč pravi, da ukrepi iz tega dela zakona (kar pomeni vsi ukrepi, razen tistih, ki spreminjajo in dopolnjujejo nekatere obstoječe zakone) veljajo za čas od 13. marca 2020 do 31. maja 2020, če zakon ne določa drugače.

Drugi odstavek določa, da se, če do 15. maja 2020 epidemija ni preklicana, roki izteka ukrepov, ki so določeni na 31. maj 2020, podaljšajo za 30 dni. Vlada je s preklicem epidemije tako dejansko preprečila uporabo drugega odstavka ZIUZEOP in podaljšanje ukrepov za še nadaljnjih 30 dni, zato ukrepi iz ZIUZEOP z 31. 5. 2020 prenehajo veljati.

Kaj prenehanje veljavnosti ZIUZEOP pomeni za samozaposlene, delavce in delodajalce? Samozaposleni imajo na podlagi ZIUZEOP pravico do mesečnega temeljnega dohodka in pravico do oprostitve plačila prispevkov za marec, april in maj. Zaradi nenadnega preklica pa samozaposleni niso upravičeni do pomoči tudi za junij, ki bi jo sicer prejeli.

Delodajalci po ZIUZEOP ne bodo več upravičeni do povračila izplačanih nadomestil plače za delavce, ki so na čakanju na delo ali so z dela odsotni zaradi višje sile, za vse druge delavce (razen tistih na čakanju na delo in odsotnih zaradi višje sile) pa ne bodo več upravičeni do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Delavci, ki delajo, ne bodo več upravičeni do kriznega dodatka, delavci, ki so z dela odsotni zaradi višje sile, pa ne bodo več upravičeni do nadomestila plače v višini 80 odstotkov njihove povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih, pri čemer to nadomestilo ni smelo biti nižje od minimalne plače.

Od 1. junija dalje se bodo spet uporabljale siceršnje določbe zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in zakon o interventnih ukrepih na področju plač in prispevkov (ZIUPPP). Na podlagi zadnjega so delodajalci za delavce na začasnem čakanju na delo upravičeni do delnega povračila izplačanega nadomestila plače v višini 40 odstotkov nadomestila plače, vendar samo če zaradi poslovnih razlogov začasno ne morejo zagotavljati dela hkrati najmanj 30 odstotkom zaposlenih delavcev, in največ za obdobje treh mesecev. Delavcem, odsotnim zaradi višje sile, bo pripadalo nadomestilo plače v višini 50 odstotkov njihove povprečne plače zadnjih treh mesecev, ki ne sme biti nižje od 70 odstotkov minimalne plače.

Trenutno se razpravlja o tretjem zakonskem paketu za blažitev posledic epidemije, katerega ključni ukrep je subvencioniranje skrajšanega delovnega časa v obsegu 20–35 ur na teden za vse delodajalce, ki vsaj desetim odstotkom zaposlenih ne morejo zagotavljati najmanj 90 odstotkov dela. Delodajalci v gostinstvu in turizmu naj bi bili upravičeni do povračila izplačanih nadomestil plače za čakanje na delo v višini 80 odstotkov nadomestila plače, a največ do višine najvišjega zneska denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (892,50 evra). Pri tem nadomestilo plače delavca ne sme biti nižje od zneska minimalne plače.

Turizmu je namenjena tudi pomoč v obliki bonov. Za samozaposlene (zaenkrat) ni predvidena nikakršna pomoč.
Informacije o omejitvi epidemije koronavirusa so seveda spodbudne, pa vendar se je treba poleg zdravstvene krize bati tudi krize na trgu dela in revščine, ki bosta temu sledili. Trenutno je registrirano brezposelnih že več kot 90.000 ljudi, glede na obete se bo ta številka še zvišala.

Številni so se zaradi epidemije znašli v hudi finančni stiski in jih je vladna pomoč vsaj za silo držala nad gladino. Številni samozaposleni, denimo, še vedno ne morejo opravljati svoje dejavnosti, zdaj pa se jim junija obeta popoln izpad prihodkov. Tudi tisti samozaposleni in delodajalci, ki so dejavnost že lahko začeli opravljati, so hitro ugotovili, da stanje niti približno ni tako, kakršno je bilo v času pred epidemijo.

Splošna gospodarska kriza, stiska ljudi ter odsotnost tujih turistov so povzročili zmanjšanje povpraševanja in s tem upad obsega dejavnosti ter seveda upad prihodkov. Tudi sicer se bo življenje le počasi vrnilo v stare tirnice – le poglejte avtobusne in železniške prevoznike, ki so se bali hudega navala potnikov, dobili pa peščico tistih, ki brez javnega prevoza resnično ne morejo.

Če kaj, si v prihodnjih tednih vsi lahko želimo le, da bo vlada tudi pri sprejemanju ukrepov v pomoč ljudem in gospodarstvu tako uspešna, kot je pri lovljenju rokov za pravočasen preklic epidemije.

***
Klemen Šuligoj je mag. prava, sodniški pripravnik na Višjem sodišču v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.