Etika in družbena odgovornost

Z razvojem in uveljavljanjem zamisli o družbeni odgovornosti postaja naslovno vprašanje vse bolj aktualno. V tej perspektivi se namreč razmerja med poklicno, poslovno in osebno etiko še zaostrujejo in se tako v teoriji kot tudi v praksi kažejo v številnih etičnih dilemah.

Poklicno etiko razumemo kot moralna pravila in standarde ravnanja znotraj določenega poklica. Njene značilnosti so predvsem povezanost s konkretno stroko ali poklicem, formaliziranost v kodeksih poklicne etike, poudarjanje strokovne odgovornosti in skrbi za uporabnike storitev ter usmeritev na zaupanje javnosti v poklic. Je izvajalska in specializirana (na mezo ravni).

Poslovna etika se nanaša na moralna načela in pravila, ki usmerjajo ravnanje združb in njihovih odločevalcev v poslovnem okolju. Njene značilnosti so predvsem delovanje na ravni združbe in trga, vključevanje razmerij z deležniki, pogosto formaliziranje v kodeksih ravnanja, povezanost z upravljanjem, odgovornostjo in legitimnostjo. Je strateška in sistemska (na makro ravni).

Osebna etika je skupek moralnih vrednot, prepričanj in načel posameznika, ki usmerjajo njegovo ravnanje v vsakdanjem življenju, ne glede na poklic ali združbo. Njene značilnosti so predvsem temelji na vzgoji, kulturi, veri, osebnih izkušnjah. Je notranja (subjektivna), ni formalno zapisana, deluje skozi vest in osebno presojo. Je temeljna in univerzalna (na mikro ravni). Oblikuje moralno usmeritev posameznika in je izhodišče za vse druge oblike etike, saj je zadnja instanca sodbe in moralnega poguma.

Navedene oblike etike skupaj sestavljajo večnivojski sistem etične odgovornosti v sodobni družbi. Razlikujejo se torej glede na nosilca, izvor norm, obseg, namen, merila in sankcije, kar povzroča različne konfliktne situacije. Le-te načelno niso znak napake, temveč kompleksne realnosti. Usklajevanje in krepitev vseh treh ravni pomeni resnično odgovorno in trajnostno poslovanje.

Načela družbene odgovornosti zahtevajo nekoliko spremenjen oziroma izostren pogled na vse tri vrste etike predvsem zaradi natančnejše opredelitve poslanstva posameznika in združb, to je prispevek k družbeni blaginji. Ta pomeni družbeno utemeljeno merilo ustreznosti ravnanj vseh dejavnikov, s tem pa predstavlja tudi etični kriterij za vse vrste etike. To pomeni, da niti posamezniki niti združbe ne morejo biti etično nevtralne, saj ima vsaka odločitev (ali neodločitev) posledice na družbo okolje in medsebojne odnose. V nadaljevanju bomo podrobneje obravnavali zgornje vrste etike z vidika načel družbene odgovornosti.

Poklicna etika je etika vloge strokovnjakov in delavcev v določenem poklicu, zato morajo upoštevati posledice svojega ravnanja na tveganja, ki so jim poverjena. Vsako delovanje in vsaka nova pridobitev (na primer inovacija) ima lahko dobre in slabe posledice za družbo kot celoto. Jedrska energija se, na primer, lahko uporablja v korist ali škodo družbe. Oblikovalec informacij (na primer analitik) neposredno vpliva na odločanje ravnateljev združbe. Zavedati pa se mora, da je dobiček informacija, ki ne more ustrezno predstavljati na novo ustvarjene vrednosti, čeprav upravljanje in računovodski standardi zahtevajo izdelavo in prikaz izkaza poslovnega izida. Strokovnjak se svoje vloge pri morebitnih škodljivih posledicah očitno ne more in ne sme izogniti, kar lahko poraja resne konflikte med poklicno in osebno etiko. Merilo ustreznega ravnanja je nedvomno skladnost njegovega dela s poslanstvom združbe.

Poslovna etika je etika poslovnega sistema in odgovornosti do vseh deležnikov. Delitev dobička izključno lastnikom kapitalskih vložkov je zato v neposrednem nasprotju s poslanstvom združbe, saj zanemarja interese deležnikov. Za tako odločitev pa je odgovoren ravnatelj združbe, čeprav dosledno izvaja politiko, ki jo narekujejo lastniki kapitala. Direktor podjetja, ki na primer zatrjuje, da je poslovanje zakonito, praviloma zanemarja etične vidike poslovnih odločitev. Tu nastaja tako imenovano deležniško protislovje (stakeholder paradox). Po njem naj bi uprava podjetja hkrati služila interesom delničarjev (ustvarjati dobiček) in obenem uravnoteževala interese vseh deležnikov, kar je praviloma nemogoče uskladiti v eni sami odločitvi. Kaže se v nasprotju interesov med lastniki kapitalskih vložkov in zaposlenci, med kupci in lastniki kapitala ter med okoljem in proizvodnjo.

Teoretiki v številnih raziskavah dokazujejo, da je treba upoštevati interese deležnikov, da bi dolgoročno zagotovili uspešnost združbe. To pa je v sistemu lastniškega upravljanja (kapitalizmu) zelo težko zagotoviti. To pomeni, da dobiček v praksi kratkoročno še vedno ostaja kot temeljni cilj poslovanja, kar je neposredno v nasprotju z etiko družbene odgovornosti. Dobiček namreč ne izraža ustrezno na novo ustvarjene vrednosti v združbi in v sedanjem pravnem redu pripada samo lastnikom kapitalskih vložkov. Morebitna udeležba deležnikov je prepuščena prostovoljni odločitvi združb.

To pomeni, da etiko (z moralnimi načeli, poštenostjo, skrbjo za druge in omejevanjem ravnanja) težko povezujemo s poslovanjem, ki vključuje predvsem dobiček, konkurenco, lastniške interese in učinkovitost. Tako ozko razumevanje poslovanja pa lahko vodi v dojemanje poslovne etike kot bistroumnega nesmisla (oksimorona), kajti tedaj ne gre za etiko, temveč samo za njen videz.

Z vidika družbene odgovornosti je torej poslovna etika pravzaprav sistematično upoštevanje vseh tveganj in pravično razporejanje nove vrednosti. Gre torej za nerešeno dialektično razmerje, ki ga mora združba aktivno upravljati. To kaže, da združba ni samozadosten mehanizem za ustvarjanje dobička, temveč je družbena institucija z ustrezno odgovornostjo. Tako razumevanje pa zahteva spremembo sistemskih pogojev in kulture. Obenem pa omogoča vzpostavljanje in ohranjanje zaupanja v upravljanje poslovanja združb kot pogoj za njihov trajnostni razvoj.

Etika posameznika (osebna etika) je načeloma neposredno povezana z njegovo družbeno odgovornostjo, ki se kaže v zavedanju svojega poslanstva, njegovem uresničevanju in aktivnem prispevanju k blaginji širše skupnosti. Gre za odgovornost do sebe (zdravje, izobrazba, poslanstvo), do družbe (do drugih ljudi s potrebno empatijo, solidarnostjo, do prihodnjih generacij in okolja) in do odgovornega delovanja v različnih združbah. Na teh podlagah posameznik pridobi občutek koristnosti in zadovoljstva ter možnost samouresničevanja.

Posameznik deluje na vseh ravneh družbenega življenja, zato je osebna etika temelj in merilo njegovega ustreznega ravnanja, tako v poklicu, poslovanju združbe in osebnem življenju. To lahko povzroča nekatere etične dileme. Ko sistem (poslovna etika) in stroka (poklicna etika) odpovesta, se mora posameznik zateči k svoji vesti (osebna etika), ki pa je rezultat številnih dejavnikov. Na primer zaposlenec ugotovi, da njegov šef sistematično prikriva izgube. Poslovna etika (kultura pokritja) in poklicna etika (strah z izgubo dela) mu velevata, naj molči. Samo njegova osebna etika (prepričanje, da je razkritje resnice pravično) ga lahko privede do razkritja (žvižgači), kar je pogosto izredno težka izbira. Samo z njo pa lahko prepreči premik tveganja na druge deležnike, saj je težko živeti s tem, da bi ogrožal ljudi, ki mu zaupajo.

Družbena odgovornost torej nima samo pravne razsežnosti, temveč ima globoko etično podlago kot temelj in merilo ustreznega človeškega ravnanja. Njeno uveljavljanje zaostruje razumevanje razlik med poklicno, poslovno in osebno etiko ter možnih etičnih dilem, obenem pa podaja kriterij za njihovo lažje razreševanje. V vsakem primeru ostaja temeljno sodilo ustreznosti ravnanja, to so načela osebne etike. Njihovo uresničevanje v vseh primerih pa je zahtevna naloga vsakega posameznika.

***

Dr. Živko Bergant, docent na Visoki šoli za računovodstvo in finance v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.