EU, kjer glas ljudstva ne pomeni prav nič

Ali se ob poplavi informacij, ki nas nenehno obkrožajo, in ob vseh kampanjah, ki so v polnem teku, sploh še kdo spomni Cete? Na ta trgovinski sporazum med EU in Kanado, ki je dvignil ogromno prahu in bil v ospredju razprav v mnogih evropskih državah, se je ponovno opozorilo v preteklih dneh. In znova je, kot ponavljajoča se travma, prišla na dan paleta vprašanj o resnični udeležbi državljanov pri oblikovanju in izvajanju evropskih politik. Ali je evropska državljanska pobuda v resnici zgolj privid demokracije in neposrečen del lizbonske pogodbe, ki v praksi nikakor ne more zaživeti? Pa ne zaradi državljanov in njihove volje do sodelovanja. Ravno Ceta, pa tudi zloglasni sporazum TTIP, je razgalila, kako deluje preverjeni sistem uveljavljanja korporacijskih pričakovanj, in danes je še kako jasno – tukaj glas ljudstva ne pomeni prav nič.

Eden glasnejših vseevropskih uporov brez učinka

Doslej smo videli že skoraj vse – od ignoriranja množičnih opozoril stroke, sindikatov, lokalnih skupnosti, pravnikov in drugih delov vseevropske civilne družbe do povsem preslišanih opozoril s kanadske strani. Omeniti velja še omejevanje razprave v evropskem parlamentu in dejstvo, da je bil mandat za pogajanja o sporazumu javno objavljen šele po sedmih letih pogajanj, da ne govorimo o izumu začasne rabe sporazuma, še preden ga bodo potrdili vsi parlamenti držav članic. Ravno ta določba je pred dnevi začela veljati in s tem poteptala prizadevanje mnogih Evropejcev, ki opozarjamo, da je Ceta sporazum, ki prinaša mnoga tveganja. Glede na močan vseevropski upor državljanov, enega večjih in glasnejših, kar jih je videla Evropa, takšna poteza kaže na zares nespoštljiv odnos do volje državljanov.

Začasna raba velja za 90 odstotkov sporazuma, izključen je sporni mehanizem ICS. Da bo Ceta dokončno potrjena, pa bo morala prestati še ratifikacije skoraj 40 parlamentov po Evropi. Do danes jih jo je ratificiralo šest, večina torej še čaka, med njimi so tudi države, kjer so kritike državljanov zelo glasne. V državah, kjer so pred vrati volitve, bo odločanje o Ceti potisnjeno daleč naprej v neznano, na primer v Avstriji. Nizozemci so že v začetku leta zbrali 200.000 podpisov za razpis referenduma, hude težave so tudi v Franciji, kjer se je Macron znašel pred pogromom civilne družbe in nevladnih organizacij, ki so ga v preteklih tednih množično pozivale, naj suspendira začasno rabo sporazuma.

Kje v tej zmedi je Slovenija? Glede na hitro bližajoče se volitve prihodnje leto težko verjamem, da bi ratifikacija Cete prišla na agendo v tem vmesnem času, saj si parlamentarne stranke ne želijo dodatne jeze državljanov. Je pa pomembno sporočilo lani podal predsednik DZ Milan Brglez, ki je večkrat javno povedal, da bo glede na to, da sporazum vsebuje mehanizem ICS, ki pomeni prenos dela suverenosti na novo entiteto, pri ratifikaciji v DZ potrebna dvetretjinska večina, ki pa jo bo zelo težko doseči. Mogoč je tudi razpis zavezujočega referenduma v skladu s 3.a členom Ustave RS. Predvsem pa bo seveda vse odvisno od politične slike po volitvah, ali bo ta upoštevala interese ljudstva ali pa bo v ospredje postavljala kapital. Od tega bodo odvisni tudi odzivi državljanov.

Začasnost brez roka trajanja

Kaj vse to pomeni za začasno rabo sporazuma, ki bo veljala, vse dokler prav vsi parlamenti ne odločajo o sporazumu? To lahko traja več let, nekateri menijo, da celo do pet let, in v vsem tem vmesnem času bo v veljavi sporazum, ki sploh še ni bil pravnomočno potrjen. In kar je še pomembnejše – kaj se zgodi, če sporazum pade? Bo začasna raba preklicana? Trenutno sploh ni mehanizmov, ki bi prekinili to določbo, kar pomeni, da to sploh ni med možnostmi, ki jih evropska komisija razume kot realne, zato je mogoče tako rekoč vse, odvisno od kreativnosti pravnih interpretacij, o katerih pa že vemo, da so bile že doslej zelo raznovrstne in kreativne.

Dejstvo, da trenutna usmeritev evropske trgovinske politike izhaja iz vse prej kot demokratičnih temeljev, potrjuje tudi odločitev Sodišča EU, ko je maja po dveh letih in pol vendarle potrdilo, da je evropska komisija neutemeljeno zavrnila registracijo zelo odmevne evropske državljanske pobude proti sporazumoma TTIP in Ceta, ki jo je podpisalo skoraj 3,3 milijona Evropejcev. Komisija je pobudo najprej vehementno zavrnila in brez slabe vesti ignorirala enega redkih instrumentov neposredne demokracije v EU. A sodišče je potrdilo, da za to ni bilo prav nobenih legitimnih razlogov, s čimer je bila v resnici dokazana tudi kršitev demokratičnih pravic državljanov. Žal pa je bila ta odločitev pričakovano precej manj odmevna, kot bi si zaslužila. Verjetno tudi zato, ker je v vmesnem času komisiji že uspelo izpeljati vse postopke na ravni EU. Vprašanje, v imenu koga evropska komisija sploh deluje, je tako obviselo v zraku.

Ne glede na vse dogajanje okoli Cete pa je vsebina sporazuma tista, ki pove največ. Za všečnimi piarovskimi sporočili evropske komisije, ki želi Ceto prikazati kot najnaprednejši trgovinski sporazum vseh časov, se skriva kompleksen skoraj 1600 strani dolg sporazum, ki je vse prej kot to. Mnoge študije in raziskave nas opozarjajo, da bo Ceta predvsem ogrozila javne dobrine, varstvo okolja, delavske in socialne standarde, naše kmetijstvo in prehransko varnost. Poglejmo si samo nekaj vidikov sporazuma, ki dobro ponazorijo njegov pravi obraz in logiko.

Ko multinacionalka državo toži, ker ta prepove strupe

Najbolj zloglasen je seveda mehanizem ICS oziroma t. i. arbitražna investicijska sodišča, ki tujim vlagateljem (zgolj in samo njim) omogočajo, da zaobidejo pravni sistem v državi in tožijo države za odločitve, s katerimi niso zadovoljni. Si predstavljate, da korporacija toži državo zaradi dviga minimalne plače ali zato, ker noče upoštevati predpisov za varovanje okolja? Težko ali pa sploh ne? To je realnost mehanizma ICS, ki so ga že doživele mnoge države. Samo Kanado so pod okriljem sorodnega sporazuma Nafta multinacionalke tožile že 39-krat, korporacijam pa je morala plačati skupno skoraj 200 milijonov kanadskih dolarjev.

Naravni viri, javno zdravje, uporaba pesticidov, prepoved toksičnih snovi je le nekaj področij, na katerih so korporacije želele zaščititi svoje parcialne interese na investicijskih sodiščih. Pri tem pa so načela vladavine prava, tudi načeli neodvisnosti in nepristranskosti, povsem poteptana. Za Slovenijo še posebej skrb vzbujajoča je ugotovitev, da so ravno manjše države tiste, ki so bolj prizadete in se težje spopadajo s tožbami – kaj to pomeni za slovenski proračun, si v tem trenutku lahko le predstavljamo.

Čeprav so opozorila o spornosti mehanizma ICS ostala preslišana tudi, ko jih je izreklo več kot 100 profesorjev prava iz 24 držav in ko so nas na podlagi lastnih izkušenj svarili Kanadčani, je pomembno zmago dosegla majhna, a bojevita belgijska regija Valonija. Ravno njej se lahko zahvalimo, da je Belgija v začetku septembra Sodišče EU zaprosila za presojo skladnosti mehanizma ICS z evropskim pravom. To je bil zelo pomemben korak, saj bo odločitev sodišča pomembno vplivala ne le na Ceto, temveč tudi na vse druge podobne prihodnje sporazume. V vmesnem času evropska komisija razmišlja o planu B, kamor sodi tudi predlog o ustanovitvi stalnega večstranskega investicijskega sodišča. Kaj to pomeni, je za zdaj odprto. Žal pa glede na vse težko verjamem, da ne gre le še za en poskus, da se v drugi preobleki ponudi zelo podoben sistem odločanja.

Če se vrnemo k posledicam sporazuma Ceta, moram omeniti še področje kmetijstva, ki je zelo pomembno tudi za Slovenijo. Kanadsko kmetijstvo je povsem drugačno od evropskega, in zato se upravičeno postavlja vprašanje, kako bodo prakse, ki v Kanadi veljajo za popolnoma varne in običajne, kot sta uporaba hormonov pri pridelavi govejega mesa in uporaba gensko spremenjenih organizmov, vplivale na Evropo. Kaj to pomeni za naše standarde in kaj za slovenskega kmeta, ki se bo znašel v nelojalni konkurenci z velikimi industrijskimi kanadskimi kmetijami, ob dejstvu, da je raven naše samopreskrbe na kar nekaj področjih že zdaj prenizka? Nedvomno bo Ceta pomenila velik korak nazaj od trajnostnega kmetijstva, saj bo Evropa pod čedalje večjim pritiskom pri uporabi pesticidov in drugih kemičnih sredstev, ki dajejo prednost hitrim zaslužkom – a pri tem se vse prepogosto pozablja, da takšne prakse dolgoročno pripeljejo do uničenja zdravja prebivalstva in tudi naše narave.

Slovenija bo med poraženkami

Opevani gospodarski učinki Cete so prenapihnjeni, predvsem pa bodo imeli korist od njih le privilegirani. Tudi zato ni presenečenje, da so se mala in srednja evropska podjetja jasno izrekla proti sporazumu. Njegove resnične učinke zelo zgovorno predstavi neodvisna študija Tufts University, ki ugotavlja, da bo Ceta povzročila predvsem večjo brezposelnost, neenakost, zmanjšanje blaginje, izgubo socialnih pravic. Do leta 2023 bo izgubljenih približno 230.000 delovnih mest, od tega 200.000 v EU in 80.000 v drugih delih sveta. Slovenija je po vseh projekcijah na strani poraženk sporazuma. Celo slovenska študija Centra poslovne odličnosti Univerze v Ljubljani je potrdila, da bo imela Ceta na slovensko gospodarstvo skoraj ničen vpliv. Tudi zato še toliko težje razumem, kako lahko podpiramo sporazum, ki nam ne bo prinesel skoraj nič pozitivnega, odvzel pa tako veliko. Še enkrat pozivam slovenski parlament, naj pri odločanju o ratifikaciji razmisli, ali javno zdravje, okolje, socialna varnost in delavske pravice zares štejejo tako malo, da se jim bomo tako zlahka odrekli, pa tudi o tem, kdo bo nosil odgovornost za dolgoročne posledice potrditve sporazuma.

Da, res je, Ceta je najbolj napreden sporazum vseh časov – a ne za blaginjo ljudi, temveč za kapital, korporacije in elite. Je odraz brezkompromisne trgovinske politike, ki v imenu dobička ruši vse pred sabo, kjer glas državljanov ne pomeni nič in kjer so okolje, pitna voda, težko izbojevane pravice ljudi le še kolateralna škoda igre velikih.

Zdaj so na vrsti nacionalni parlamenti, da se izrečejo o sporazumu in vseh interpretacijah. Do kdaj velja, ne ve nihče in morda začasna uporaba postane trajna.



––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.