Evropa brez dovoljenja za zmago

Če želimo razumeti, zakaj Evropa izgublja globalni vpliv, ne potrebujemo dolgih razprav. Dovolj je ena številka. Združene države Amerike imajo danes več kot šeststo tehnoloških podjetij z vrednostjo nad milijardo dolarjev. Evropska unija jih ima približno sto petdeset. Razmerje štiri proti ena ni statistična podrobnost, ampak diagnoza sistema.

Ta razlika ni posledica ene krize, ene panoge ali enega napačnega političnega cikla. Ponavlja se povsod, kjer so tveganja visoka in možni veliki uspehi. V programski opremi, umetni inteligenci, platformnih podjetjih, biotehnologiji in finančnih tehnologijah. Tam, kjer bi morala krivulja še rasti, se v Evropi zaključi. Ne zato, ker ne bi bilo znanja ali idej, temveč zato, ker sistem redno zapira vrata ravno tam, kjer bi jih moral pustiti odprta.

Država, ki je čakala, da jo prihodnost dohiti

Evropa danes ne zaostaja zato, ker bi bila neumna, lena ali brez kapitala. Zaostaja zato, ker si je sistemsko vzela nekaj, brez česar ni mogoče ustvariti prebojev.

Dovoljenje za zmago.

Ne za zmeren uspeh in ne za stabilnost, temveč za redke, a odločilne zmage, ki premaknejo celoten sistem. V Združenih državah je neuspeh del procesa. Devet propadov in ena velika zmaga je sprejemljiv izid. Kapital išče okolja, kjer lahko iz majhnega podjetja nastane globalni velikan. Država tolerira kaos, dokler ustvarja rast. V Evropski uniji pa en neuspeh pomeni stigmo, en prevelik uspeh pa vzbudi sum. Kapital išče varnost. Regulacija pride prej kot razumevanje. In ko nekaj končno začne delovati, se najprej vprašamo, kako to omejiti, obdavčiti ali moralno uravnotežiti.

Tako nastane sistem, ki je stabilen, a brez vrha. Evropa proizvaja kakovostne srednje velike zgodbe, ne pa globalnih zmagovalcev. In to ni naključje. To je posledica politične in družbene odločitve, da je stabilnost pomembnejša od ambicije in da je preprečevanje tveganj pomembnejše od ustvarjanja novih možnosti.

Državo vodijo predsedniki strank. Zakaj ne najboljši?

Ko to sliko približamo Sloveniji, postane še bolj otipljiva. Hrvaška ima danes dva tehnološka unicorna. Avstrija prav tako. Slovenija pa kljub talentu, odličnim inženirjem in uspešnim ustanoviteljem še vedno nima globalnega tehnološkega podjetja z vrednostjo nad milijardo dolarjev, ki bi zraslo in ostalo doma. Govorimo o državah s podobno zgodovino, primerljivo velikostjo in skupnim evropskim okvirom. Razlika ni v talentu ali podjetnosti posameznikov, temveč v tem, kako okolje ravna z rastjo in uspehom. V Sloveniji znamo podjetja ustvariti, ne znamo pa jih pustiti zrasti. Ko postanejo prevelika, prehitro postanejo problem.

Razlog ni le v davkih ali regulaciji. Gre za mentalni okvir. V Sloveniji je še vedno prisoten refleks sistema, ki je poudarjal enakost, a bil pogosto sumničav do izrazitega uspeha. V tem svetu ni bilo pomembno, kdo ustvari največ, temveč da nihče ne izstopa preveč. Ta refleks je ostal. Uspeh je nekaj, kar je treba razložiti, opravičiti ali relativizirati. Velik dobiček hitro postane moralna dilema, podjetnik pa politično vprašanje. Ne zato, ker bi družba zavračala podjetnost, temveč ker globoko v sebi še vedno verjame, da je varneje, če nihče ne zmaga zares.

Demografija ne glasuje

To se danes kaže tudi pri tehnologijah prihodnosti. Drugje se o umetni inteligenci, kvantnem računalništvu in novi infrastrukturi razmišlja kot o strateških zmogljivostih. Pri nas najprej kot o regulativnem problemu. Svet se ne premika več postopno. Težišče se je že premaknilo in to ne v razpravah, temveč v številkah. Najbolj boleče pri tem ni, da Evropa in Slovenija izgubljata. Najbolj boleče je, da tega pogosto ne prepoznata kot problem. Še vedno imata moralni refleks sveta, ki si lahko privošči biti moralist. A živita v svetu, kjer drugi ustvarjajo izide, mi pa razpravljamo o pravilih.

To ni poziv k opuščanju vrednot. To je poziv k realizmu. Vrednote brez moči ne oblikujejo sveta. Samo opazujejo ga. Če želimo ostati relevantni, bomo morali ponovno dovoliti možnost velikih zmag, tudi če so neudobne, neenakomerne in politično nehvaležne.

Vprašanje torej ni, ali imamo znanje, ljudi in kapital. Vse to imamo. Vprašanje je, ali smo pripravljeni dovoliti, da nekdo zmaga zares. Ne malo. Ne zmerno. Ampak tako, da spremeni pravila igre.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.