Evropa in izraelsko-palestinski mir

Odprto pismo nekdanjih evropskih zunanjih ministrov sedanjim ministrom EU.
Objavljeno
15. april 2019 06.00
Posodobljeno
15. april 2019 06.00
Palestinska delavca ob gradnji naselja za judovske priseljence v kraju Ma'ale Adumim na Zahodnem bregu. FOTO: Rula Halawani/Reuters
Spoštovani kolegi,

na vas se obračamo v kritičnem trenutku tako za Bližnji vzhod kot za Evropo.

Evropska unija je močno vpletena v multilateralen, na pravilih osnovan mednarodni red. Mednarodno pravo je naši celini prineslo najdaljše obdobje miru, blaginje in stabilnosti. Več desetletij smo se trudili, da bi naši izraelski in palestinski sosedje užili dividende miru, do katerega smo Evropejci prišli s predanostjo mednarodnemu redu.

V partnerstvu z bivšimi ameriškimi administracijami se je Evropa zavzemala za pravično rešitev izraelsko-palestinskega konflikta – v kontekstu rešitve dveh držav. Kljub ponavljajočim se korakom nazaj je dogovor iz Osla tudi danes prelomnica transatlantskega zunanjepolitičnega sodelovanja.

Na žalost se je sedanja ameriška administracija odmaknila od dolgotrajne ameriške politike in se distancirala od obstoječih mednarodnih pravnih norm. Tako je do zdaj priznala le zahtevo ene strani do Jeruzalema in pokazala motečo indiferentnost glede vprašanja širitve naselbin na Zahodnem bregu. Združene države so ukinile financiranje Agencije Združenih narodov za palestinske begunce (UNRWA) in tudi za druge programe, ki so namenjeni pomoči Palestincem – na ta način se ZDA igrajo z varnostjo in stabilnostjo več držav na pragu Evrope.

Namesto nesrečne odsotnosti jasne predanosti viziji dveh držav se je Trumpova administracija izjasnila, da je blizu dokončanja in predstavitve novega načrta za izraelsko-palestinski mir. Kljub nejasnosti, če in kdaj bo ta načrt objavljen, je za Evropo ključno, da je odločna in da ukrepa strateško.

Verjamemo, da bi morala Evropa zaobjeti in promovirati načrt, ki spoštuje osnovna načela mednarodnega prava, kot se odražajo v že dogovorjenih parametrih EU pri iskanju rešitve za izraelsko-palestinski spor. Ti parametri, ki jih je Unija v preteklosti sistematično potrjevala prek pogajanj pod vodstvom Združenih držav, se odražajo v skupnem razumevanju delujočega procesa, ki zahteva ustanovitev palestinske države – ob izraelski – na skupno dogovorjenih mejah izpred leta 1967, z minimalnimi in enakovrednimi menjavami ozemelj, z Jeruzalemom kot prestolnico obeh držav, z varnostnimi dogovori, ki bodo nagovorili legitimne skrbi in spoštovali suverenost obeh strani, in z dogovorjeno, pošteno rešitvijo vprašanja palestinskih beguncev.

Evropa bi morala zavrniti vsak načrt, ki ni skladu s temi standardi. Medtem ko z Washingtonom delimo frustracije zaradi neuspešnih poizkusov doseganja miru v preteklosti, smo prepričani, da bo načrt, ki palestinsko državnost zvede na entiteto brez suverenosti, ozemeljske celovitosti in ekonomskih perspektiv, močno presegel napake prejšnjih zavzemanj za mir, pospešil izginjanje možnosti rešitve dveh držav in usodno škodoval vzdržnemu miru – tako za Palestince kot za Izraelce.

Seveda Evropa v primeru reševanja izraelsko-palestinskega spora raje deluje v tandemu z ZDA. Tako kot v močnem transatlantskem zavezništvu raje naslavlja preostala globalna vprašanja. Toda ko so ogroženi vitalni interesi in osnovne vrednote, mora Evropa poiskati svojo pot.

Upoštevajoč ameriški načrt verjamemo, da bi morala Evropa formalno ponovno potrditi mednarodno sprejete parametre za rešitev dveh držav. Če to storimo pred objavo ameriškega načrta, bomo vzpostavili evropske kriterije za podporo in pripravo koherentnega in enotnega evropskega odziva na trenutek, ko bo načrt objavljen.

Evropske vlade bi se morale še bolj zavezati, da bodo povečale svoje napore za zaščito možne prihodnosti rešitve dveh držav. Neskončno pomembno je, da EU in vse države članice zagotovijo implementacijo vseh relevantnih resolucij varnostnega sveta Združenih narodov – vključujoč konsistentno razlikovanje v skladu z resolucijo 2334 med Izraelom in njegovimi legitimnimi mejami ter ilegalnimi naselbinami na okupiranih ozemljih.

Še več – nedavna naraščajoča prizadevanja pri omejevanju nemotenega delovanja civilne družbe so povzročila, da je evropska podpora zaščitnikom človekovih pravic v Izraelu in Palestini in njihovi kritični vlogi pri iskanju vzdržnega miru bolj pomembna kot kadarkoli doslej.

Izrael in okupirana palestinska ozemlja drsijo v resničnost ene države in neenakovrednih pravic. To se ne sme nadaljevati. Zaradi Izraelcev, zaradi Palestincev in zaradi nas v Evropi.

V tem trenutku ima Evropa odločilno priložnost, da okrepi naša skupna načela in dolgoletne zaveze glede bližnjevzhodnega mirovnega procesa in s tem pokaže svojo edinstveno vlogo, ki jo ima kot referenčna točka globalnega miru, temelječega na pravilih.

Če Evropa v trenutku, ko je ta mednarodni red izzvan bolj kot kdaj prej, ne bo izkoristila te priložnosti, bi bile lahko negativne posledice zanj daljnosežne.

S spoštovanjem,

Douglas Alexander (VB), Jean-Marc Ayrault (Francija), Carl Bildt (Švedska), Wlodzimierz Cimoszewicz (Poljska), Willy Claes (Belgija), Massimo d’Alema (Italija), Karel De Gucht (Belgija), Uffe Ellemann-Jensen (Danska), Benita Ferrero-Waldner (Avstrija), Franco Frattini (Italija), Sigmar Gabriel (Nemčija), Lena Hjelm-Wallén (Švedska), Eduard Kukan (Slovaška), Martin Lidegaard (Danska), Mogens Lykketoft (Danska), Louis Michel (Belgija), David Miliband (VB), Holger K. Nielsen (Danska), Marc Otte (Belgija), Ana Palacio (Španija), Jacques Poos (Luksemburg), Vesna Pusić (Hrvaška), Mary Robinson (Irska), Robert Serry (Nizozemska), Javier Solana (Španija), Per Stig Møller (Danska), Michael Spindelegger (Avstrija), Jack Straw (VB), Desmond Swayne (VB), Erkki Tuomioja (Finska), Ivo Vajgl (Slovenija), Frank Vandenbroucke (Belgija), Jozias van Aartsen (Nizozemska), Hubert Védrine (Francija), Guy Verhofstadt (Belgija), Lubomír Zaorálek (Češka), Dacian Cioloș (Romunija), Jacques Poos (Luksemburg)

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.