Evropa je za ZDA geopolitični problem, ki zahteva rešitev

Začutiti sled med dvema na videz oddaljenima besediloma – francosko antropološko diagnozo in ameriško varnostno strategijo – je redko tako nujno kot danes.

Emmanuel Todd v knjigi Propad Zahoda (2025) in ameriška Strategija nacionalne varnosti (NSS, 2025) predstavljata dve globoko različni, a nepričakovano soočeni pripovedi o Evropi. Todd išče odgovor v kulturnih in družinskih strukturah, NSS pa v geopolitični moči in strategiji.

Kljub različnim metodologijam in namenom pa oba teksta prihajata do presenetljivo skladnega opažanja: Bruselj – kot utelešenje trenutne evropske upravne in ideološke paradigme – ne krepi evropske prihodnosti, temveč jo ogroža.

Za Todda je grožnja kulturne narave (razjeda civilizacijske temelje), za NSS pa strateške (duši nacionalno suverenost in odločnost). To dvojno soočenje kaže na globljo evropsko dilemo: kako naj kontinent združi smisel in moč, identiteto in učinkovitost – ne z zavrnitvijo ene perspektive, temveč z dialogom med njima.

V pričujočem prispevku ne gre zgolj za primerjavo dveh dokumentov, temveč za raziskovanje, ali lahko Evropa najde pot med civilizacijskim razkrojem in geopolitično nemočjo.

Evropa danes diha z dvojnimi pljuči: z enimi vdihuje sijaj svojega civilizacijskega spomina, z drugimi izdihuje negotovost svoje geopolitične prihodnosti. Ta kontinent, nekoč arhitekt sodobnega sveta, stoji na prelomnici, kjer se njegova izjemna kulturna dediščina – racionalizem, univerzalna umetnost, znanstvene revolucije, pravna misel – spoprijema z vse bolj očitnim občutkom strateške izgubljenosti.

To nasprotje med sijajem preteklega in negotovostjo prihodnjega oblikuje temeljno dilemo Evrope 21. stoletja.

Toddova Evropa: civilizacija v kulturnem razkroju

Emmanuel Todd v knjigi La défaite de l'Occident (Gallimard, 2024; slovenska izdaja Propad Zahoda, Krtina, 2025) razkriva tisto, kar bi lahko poimenovali »skrita geologija civilizacij«.

Njegova analiza se ne zadržuje na površini političnih dogodkov, temveč se poglablja v morfološke strukture, ki določajo življenjsko sposobnost družb. Po Toddovem je bila evropska veličina utemeljena v protestantskem okviru, ki je združeval disciplino, pismenost, notranjo odgovornost in težnjo k racionalnosti.

Ko se ta okvir razgrajuje, nastaja po njegovem »vakuum« – praznina, ki je ne morejo zapolniti niti nove ideologije niti politični projekti. Evropa v tej diagnozi ni zgolj ekonomsko ranljiva ali demografsko izčrpana; je duhovno razpršena.

Družbene norme, ki so nekoč povezovale posameznike v skupnosti, se razkrajajo v individualizem brez solidarnosti, v pravice brez odgovornosti, v svobodo brez smisla. Toddova Evropa je prostor protislovij: uradno naj bi bila zgled liberalnih vrednot, demokracije in človekovih pravic, v praksi pa se spoprijema z izgubo samozavesti, identitete in dolgoročne življenjske dinamike.

Ameriški pogled: Evropa kot strateški izziv

Če Todd Evropo razume kot civilizacijo v notranji krizi, pa ameriški dokument NSS Evropo vidi kot geopolitični problem, ki zahteva rešitev. Dokument je neposreden v svojem tonu: govori o »civilizacijskem zatonu«, padcu rodnosti, regulativni dušitvi ustvarjalnosti in izgubi strateškega kompasa.

ZDA ne laskajo evropskim partnerjem – nasprotno, predstavljajo jih kot šibke, ideološko razpršene in vse manj relevantne akterje v globalni igri moči.

Vendar je ameriški namen drugačen od Toddovega diagnostičnega pristopa. Medtem ko Todd opozarja na razkroj, ki izvira iz notranjosti, ZDA vidijo Evropo kot prostor, ki ga je treba »prenoviti«, modernizirati in vrniti med zanesljive stebre Zahoda. ZDA želijo Evropi pomagati, a jo hkrati preusmeriti v bolj odgovorno in strateško usklajeno partnerico.

Tu se razkraja temeljna ironija: medtem ko Todd Evropo opozarja, da jo duši ameriška geopolitična logika, ZDA trdijo, da jo lahko reši prav ta logika – pod pogojem, da bo Evropa sledila načrtu iz Washingtona.

Srečanje dveh resnic: kultura proti strategiji

To srečanje perspektiv odpira temeljno vprašanje: kako je mogoče, da ameriška uradna strategija in francoski antropolog opisujeta podobne simptome evropske krize, vendar ju vodijo popolnoma različni cilji?

Oba opažata demografsko izčrpavanje, industrijsko erozijo, identitetno zmedenost, institucionalno krhkost EU, vojaško podkapacitiranost in energetsko odvisnost. Toda Todd iz tega sklepa, da Evropa izgublja svojo dušo, medtem ko ZDA sklepajo, da Evropa izgublja svoj kompas – in da ga lahko povrne samo s strateško prenovo, ne s kulturno introspekcijo. Todd vidi civilizacijsko bolezen, ZDA vidijo politično pomanjkljivost.

Bruselj kot civilizacijska in strateška grožnja

Toddova analiza kaže, da Bruselj (kot simbol institucij EU) ne izraža, niti ne krepi resnične civilizacijske kohezije. EU je po njegovem birokratski aparat brez duše, ki ne zmore regeneracije skupnih kulturnih temeljev (družina, simboli, moralni okvir).

Še več: z nadnacionalno regulacijo, liberalno individualistično agendo in izpraznitvijo nacionalnih kultur Bruselj aktivno razjeda tisto malo skupne civilizacijske substance, ki jo Evropa še ima, in pospešuje proces, v katerem Evropa izgublja svojo duhovno in demografsko vitalnost, zato predstavlja grožnjo kulturnega razkroja.

NSS vidi Bruselj kot oviro strateški učinkovitosti. Suverenistične države (kot so Poljska, Madžarska, do neke mere tudi Francija) so v dokumentu pogosto bolj cenjene kot zanesljivi, odločni partnerji, ki so pripravljeni vlagati v obrambo in jasno braniti svoje interese. Bruselj (tj. evropska komisija, evropska birokracija) je po mnenju NSS preveč zavit v regulativno in ideološko politiko, ki duši nacionalno odločanje, zavira hitre strateške odločitve in šibi evropsko odzivnost.

ZDA v dokumentu ne zaupajo »bruseljskemu konsenzu«, temveč iščejo partnerje v prestolnicah posameznih držav. Bruselj je zanje grožnja strateškemu fokusu – ohranja iluzijo o enotnosti, medtem ko onemogoča odločno delovanje tam, kjer je potrebno (obramba, energetika, tehnološka suverenost).

Pogled na Rusijo: dve perspektivi

Todd razume Rusijo kot civilizacijo, ki je – kljub gospodarskim šibkostim – demografsko stabilna, kulturno koherentna in zmožna dolgoročne odpornosti. Zanj Rusija ni »odstopanje«, ampak normalna država, ki se upira zahodni monokulturi. Po njegovem Zahod demonizira Rusijo, precenjuje njeno šibkost in ne razume njene civilizacijske dinamike.

Nasprotno, NSS vidi Rusijo kot strateški problem, ki ni eksistenčne narave. Dokument zavzema pragmatično hladen odnos: ne želi poraza Rusije za vsako ceno, temveč njeno uravnoteženje v trajnostni varnostni arhitekturi. Kritičen je do evropske politike, ki jo dojema kot impulzivno, energetsko ranljivo in politično nestabilno.

Za oba, tako za Todda kot za NSS, je Rusija prej katalizator evropskih slabosti kot njihov izvor.

Država, nacija, nacionalna država: anatomija evropske krize

V jedru te dvojne diagnoze je Toddova konceptualna triada država-nacija-nacionalna država morda njegova najdragocenejša analitična dediščina za razumevanje Evrope. Država je aparat moči (zakonodaja, vojska, institucije), nacija je kulturna resničnost (skupna zgodovina, jezik, moralne norme), nacionalna država pa je zgodovinski trenutek, ko se ti dve komponenti prekrivata v harmonični celoti.

Evropa je danes v položaju, ko se ta prekrivnost razmika. Države formalno obstajajo, EU deluje kot birokratski aparat, medtem ko se nacija kot notranja kohezivna sila raztaplja.

ZDA to vidijo, vendar ponujajo drugačno razlago: da lahko država obnovi nacijo – da politični aparat ustvari identitetno kontinuiteto s pravilnimi reformami. Todd pa meni, da brez notranje kulturne prenove država, četudi močna, ostane prazna lupina.

To je temeljno vprašanje evropske prihodnosti: ali identiteta oblikuje institucije, ali institucije lahko oblikujejo identiteto?

Toddovo zajetno knjigo in slabe tri strani NSS njuni evropski nasprotniki, natančneje pro-EU krogi napadajo z različnih zornih kotov: Toddovim nasprotnikom je preveč kulturno-konservativna, za nasprotnike NSS je preveč imperialno-realpolitična.

V praksi pa oba, Todd in NSS, skupaj ustvarjata dvojni pritisk na trenutni evropski establišment: Todd mu odvzema kulturno legitimnost, NSS mu odvzema strateško legitimnost. Sporočata, da Evropa ne more več ostati taka, kot je – ne glede na to, ali jo reformiramo iz kulturnih ali varnostnih razlogov.

Pot naprej: dialog, ne izbira

Evropa danes stoji na razpotju med dvema logikama: med logiko civilizacije (Todd) in logiko strategije (NSS). Prva govori o smislu, druga o moči. Če poslušamo samo ZDA, bomo imeli odgovor na vprašanje, kaj narediti, morda bomo imeli moč – a ne bomo vedeli, kdo smo. Če poslušamo Todda, bomo morda razumeli, kdo smo – a lahko ostanemo nemočni.

Resnična rešitev ne leži v izbiri med tema dvema perspektivama, temveč v njuni kombinaciji. Evropa se ne bo izvlekla iz svoje krize z zgolj vojaškimi izdatki ali industrijsko politiko. Tudi če v celoti sprejme ameriške predloge, bo ostala ranljiva, dokler ne najde odgovora na kulturno-demografsko vprašanje, ki ga zastavlja Todd.

Sinteza za avtonomno prihodnost

Kljub razlikam med Toddovo globino in ameriško strategijo obstaja možnost plodne sinteze. Evropa bi lahko, prvič, združila Toddovo razumevanje civilizacijskih temeljev s pragmatičnimi pristopi v slogu NSS. Drugič, vzporedno krepila obrambno in gospodarsko odpornost. Tretjič, obnovila notranjo kulturno kohezijo prek ohranjanja in prenove skupnih evropskih vrednot. Četrtič, sprejela strateški dialog z Rusijo, usmerjen v odpiranje prostora za diplomacijo.

Takšna Evropa ne bi bila več podaljšek tuje strategije niti talec lastnih zablod, temveč avtonomen akter, sposoben jasno opredeliti in zaščititi svoje interese, vzdrževati regionalno stabilnost, aktivno oblikovati razmerja v svojem delu Evrazije.

Civilizacije, v nasprotju z imperiji, se ne morejo zanesti zgolj na vojsko ali institucije. Za svoje preživetje se morajo nasloniti na lastno sposobnost generiranja smisla, vrednot in kolektivnega projekta.

Evropa ne rabi slepega posnemanja niti samouničevalnega razkroja, temveč avtentično rešitev, ki je hkrati kulturna, politična in zgodovinska. Iz soočenja Toddove globine in ameriške strategije se lahko zgradi evropska pot – pot kontinenta, ki ne bo več le upravljavec svoje preteklosti, temveč tudi arhitekt svoje prihodnosti.

***

Ddr. Neven Borak, ekonomist in zgodovinar. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.