Evropa v primežu lastnega nerazumevanja

Visoka predstavnica za zunanjo politiko EU Kaja Kallas je srečanje Šanghajske organizacije za sodelovanje in še posebej prisotnost ruskega predsednika Vladimirja Putina ter severnokorejskega Kim Džong Una na kitajski vojaški paradi označila za do zahoda sovražen neposreden izziv mednarodnemu sistemu in poskus spreminjanja svetovnega reda. Tokrat je evropska zunanja ministrica, ki sicer ne blesti po posebni sposobnosti za bolj zapletene geopolitične refleksije, vendar povedala nekaj bistvenega: res je, za spreminjanje svetovnega reda gre. Seveda, Kaja Kallas je prepričana, da boljšega svetovnega reda od tistega, ki ga imamo zdaj in ki ga diktirajo Washington, Izrael, multinacionalke in – marginalno – tudi EU, ne more biti. Tudi boljših vrednot, kot so nominalno ameriške in evropske, torej zahodne, ne more biti. Drži, demokracija, vladavina prava, državljanske svoboščine, svoboda misli in govora, človekove pravice in socialna država so vrednote, ki jih vsi obožujemo in jih je treba braniti. Vprašanje pa je, ali jih zahod res tudi upošteva, spoštuje in izvaja.

Nedavno so nedaleč od venezuelske obale ZDA, mimo vseh osnovnih pravil pravne države, mednarodnega prava in demokracije, raketirale gliser in ubile enajst oseb, češ da naj bi šlo za tihotapce z mamili. Instantna eksekucija, brez sodišč in dokazov. Ali naj se vprašamo, če so v demokratičnem svetu tovrstne eksekucije zakonite in legitimne?

Predsedniška administracija »največje demokracije na svetu« in »zaščitnica« Evrope z oboroževanjem Izraela in vlaganjem veta na resolucije varnostnega sveta za konec obleganja Gaze aktivno sodeluje pri genocidu nad Palestinci, hkrati – kot so razkrili dokumenti, ki jih je pred kratkim objavil Washington Post – v uničeni Gazi načrtuje gradnjo ameriško-izraelske luksuzne riviere, jasno, brez tamkajšnjega palestinskega prebivalstva. Zato naj se prebivalci Gaze odselijo z odškodnino pet tisoč dolarjev, ali naj umrejo pod ruševinami in od lakote.

Pred kratkim so ZDA samovoljno, v koaliciji z Izraelom, raketirale Iran, sankcionirale sodnike in sodnice Mednarodnega kazenskega sodišča, vključno s Slovenko Beti Hohler, prepovedale vstop palestinski delegaciji z Abujem Amazem (Mahmudom Abasom) na čelu v New York za udeležbo na septembrski generalni skupščini ZN. Pa pustimo zdaj že pretekle klavrne vojne avanture brez mandatov ZN v Iraku, Afganistanu, Libiji, Siriji. Sedanji svetovni red je v resnici logika demokratičnega divjega zahoda.

In Evropa? Mar se je vrh EU ogorčeno odzval na vse te grozote? Ne! Kaja Kallas to pojasnjuje s pomanjkanjem enotnosti članic, sama pa nima mnenja. Zna le v neskončnost ponavljati svoje rusofobne fraze. Evropska komisija, ki je tako ekspeditivna, ko je treba obsojati in s sankcijami kaznovati Rusijo zaradi Ukrajine, do zahodnih in izraelskih zločinov nima stališča. Skratka, licemerstvo, hipokrizija, strahopetnost, kolaborantstvo in vazalnost do Donalda Trumpa, posledično do Benjamina Netanjahuja, ki ga izkazuje vrh EU, odvzame temu vsakršno moralno pravico soditi o »slabih namenih« držav, ki si v šanghajskem srečevanju prizadevajo za nov, bolj multipolaren in od ZDA manj odvisen svetovni red.

Pa naj bo jasno: tiste države, ki jih zaznamuje kronični primanjkljaj demokracije in človekovih pravic, vodijo pretežno avtokrati, takšni, ki jih v resnici avtokratski Trump intimno občuduje. A v nasprotju z zahodom ima vodilna država tega alternativnega procesa, Kitajska, za svet in zase kot velesilo, ki zahod že dohiteva ali celo prehiteva gospodarsko, vojaško, tehnološko in najbrž v mnogočem tudi kulturno, vizijo, ki – kljub razkazovanju vojaške moči – ne temelji na vojni. Nasprotno, če obstaja ena velesila, ki v tem času favorizira mir kot prvi pogoj za trgovanje, ekonomsko ekspanzijo, pridobivanje surovin in energentov na podlagi dvostranskih in večstranskih sporazumov, je to pragmatična Kitajska. V tem smislu je treba razumeti tudi njeno diskretno in nikoli prav navijaško diplomacijo, ki hkrati dobro ve, da dokler bo zahod demoniziral Putina in Rusijo, bo ta njena zvesta zaveznica, ki ji zagotavlja stabilnost in varnost na severni meji ter zanesljivo dobavo energentov iz prostrane Sibirije.

Tudi primerjava med gospodarskim »osvajanjem« afriške celine, ki jo izvajata Kitajska in zahod (nekdanje kolonialne sile in zahodne multinacionalke), je zelo povedna. Kitajska, kot je že pred meseci povedal Xi Jinping, bo namenila 52 milijard dolarjev za razvoj afriških držav, kjer pridobiva potrebne surovine. Četudi kitajska prisotnost na črni celini ni idealna, v nasprotju z roparskimi multinacionalkami tam vlaga v infrastrukturo, zdravstvo, izobraževanje, industrializacijo, kmetijstvo in delovna mesta. Seveda ima pri tem svojo računico in interese, a jih želi uresničiti čim manj konfliktno. Morda se sliši paradoksalno, vendar iz držav, kjer bo Kitajski uspelo s svojimi naložbami in razvojnimi načrti, bo tudi v Evropo prispelo precej manj migrantov.

Kaj pa Tajvan? Res je nekakšna tempirana bomba in še boleča travma za Peking, vendar ni nujno, da se zaradi tega otoka sproži tudi vojna. Pa to ni odvisno le od Kitajske. Ni naključje, da je predsednik Xi Jinping v Pekingu zaprosil edinega na paradi prisotnega državnika iz EU, slovaškega predsednika Roberta Fica, naj posreduje in pomaga za izboljšanje odnosov med Kitajsko in Evropsko unijo. Lahko utemeljeno dvomimo, da bosta Kaja Kallas in Ursula von der Leyen nad tem navdušeni in Fica upoštevali. Verjetneje je, da ga bosta okrcali, češ, kako si je sploh dovolil leteti v Peking.

Srečanje azijskih in evroazijskih držav je navsezadnje treba razumeti tudi v širšem kontekstu ponovnega pridobivanja samozavesti tako imenovanega »globalnega juga«, ki ga Trump zdaj nenehno biča z uvedbo kaznovalnih carin in drugih sankcij zaradi njihovega trgovanja z Rusijo. Skupina BRICS, na primer, postaja vse bolj privlačen mednarodni okvir za vse več držav, ki so utrujene od izsiljevalskih in ponižujočih diktatov Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in seveda ameriških administracij. Krampova politika Donalda Trumpa je to samozavest in iskanje alternativnega svetovnega reda le pospešila. V tem smislu sta Šanghajska organizacija za sodelovanje in BRICS komplementarna in alternativna sedanjemu svetovnemu (ne)redu.

Evropska unija v rokah nesposobnega vrha in netalentiranih državnikov s petelinjim sindromom ostaja ujetnica svojih frustracij, ukleščena v tragičnem primežu evroatlantskih sanj in realnosti na vzhodu. O tem bi bilo treba glasno spregovoriti tudi pri nas.

***

 

Franco Juri, nekdanji diplomat, publicist, karikaturist, muzealec

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.