Tiskane izdaje
Delovanje gibanja za osamosvojitev Katalonije in ravnanje španskih oblasti precej spominjata na dogajanje v bivši Jugoslaviji, ko se je začela osamosvajati Slovenija. Zaradi tega je težko razumeti omahovanje Slovenije, da bi podprla Katalonijo v njenih osamosvojitvenih prizadevanjih. Pravzaprav ni dostojno, da se Slovenija ne postavi na stran pobudnikov za osamosvojitev Katalonije.
Referendum o neodvisnosti Katalonije 1. oktobra je simbolično odprl novo poglavje v zgodovini Katalonije. Kljub policijskemu nasilju španskih oblasti, da bi preprečile referendum, je referendum povzročil gibanje, ki ga Španija ne bo mogla zaustaviti.
Obtožbe so dosegle svoj namen
Španski senat je sicer uveljavil 155. člen španske ustave, ki omogoča ustavno podreditev Katalonije, in je tudi preprečil, da bi odstavljeni predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont s svojimi sodelavci nadaljeval svojo aktivnost za osamosvojitev Katalonije. Obtožba upora, za katero je zagrožena zaporna kazen od 15 do 30 let zapora, je dosegla svoj namen. Španija hoče že v kali zatreti vsako misel na samostojnost Katalonije kot pokrajine. Madrid hoče z uporabo brutalne prisile uveljaviti koncept Španije kot unitarne države, ki ne prizna avtonomije pokrajin (Katalonije kot pokrajine), ampak samo lokalno samoupravo.
Sosednje države in Evropska unija se ne samo »delajo Francoze«, kot da nič ne vidijo in slišijo, ampak so se izrecno postavili na špansko stran, samo Škotska se je postavila na stran Katalonije. Nemčija je izrecno izjavila, da podpira špansko vlado in da ne bo priznala katalonske neodvisnosti. Tudi Francija podpira špansko vlado. ZDA, ki žal pozabljajo na svojo zgodovino in na Virginia Bill of Rights, podpirajo špansko vlado in njene ukrepe za ohranitev močne in enotne Španije. Britanska vlada ne priznava in ne bo priznala enostranske razglasitve katalonske neodvisnosti. EU ne priznava nobenih sprememb. Za NATO je Katalonija notranja zadeva Španije. V tej evropski druščini je častna izjema samo Škotska. Poslanci škotskega parlamenta pozivajo k mednarodnemu priznanju enostranske razglasitve neodvisnosti Katalonije.
Ob obsodbi nasilja, ki ga je izvajala španska država nad Katalonci, in obsodbi molka »demokratične« Evrope z EU na čelu bi bila podpora uporniškemu duhu Kataloncev, ki bi prišla iz Slovenije, pomembna in za Katalonce lahko tudi poučna. Slovenija je namreč na poti osamosvajanja iz Jugoslavije morala premagati podobne ovire, kakršne so pred Katalonijo. Prav zaradi naše izkušnje z osamosvajanjem iz Jugoslavije ni razumljivo, da Slovenija ni podprla Katalonije in obsodila nasilja Španije proti referendumu o osamosvojitvi v Kataloniji. Če ni zdaj čas za obsodbo tega nasilja, kdaj pa bo? Ali bo čas za to šele takrat, ko bodo v Madridu, morda v sozvočjem z Brusljem, rekli, da je čas za to? Tako Cerar kot Erjavec ne bi smela pozabiti na pot osamosvajanja, ki jo je morala prehoditi Slovenija, da je pred šestindvajsetimi leti proglasila osamosvojitev.
Pravica do revolucije
Katalonci ne potrebujejo dovoljenja nikogar, da začnejo priprave na svojo osamosvojitev. Glede na to, da španska ustava nima člena o pravici do samoodločbe, si bo Katalonija morala svojo samostojnost izboriti s silo. Tu ni treba govoriti o revoluciji. Pomembno je, ali je v razpoloženju Kataloncev toliko želje po samostojnosti, da se hočejo osamosvojiti ne glede na to, ali bodo to osamosvojitev imenovali kratko upor ali pa revolucija.
Starosta slovenskih pravnikov Leonid Pitamic je kot eno izmed lastnosti države poudarjal učinkovitost. Države nastajajo, če so učinkovite, in razpadajo, če niso učinkovite, če torej v danih razmerah niso sposobne uveljavljati svoje volje. Pitamic govori o evoluciji in o revoluciji. Pod pojem evolucije spadajo ves razvoj in vse spremembe, ki ta pravni red ohranjajo, ga legitimirajo, torej ohranjajo njegovo kontinuiteto. Nasprotno pa spremembe, ki ta pravni red negirajo, pomenijo revolucijo. Za Pitamica je za državo pomembna učinkovitost pravnega reda. Ko je pisal o pravici do revolucije, je Pitamic spomnil na Tomasa Jeffersona, ki je leta 1776 zagovarjal ameriško revolucijo kot pravico upreti se nepravični vladi in pravico postaviti si lastno vlado.
S teoretičnega in zgodovinskega zornega kota torej ni nobenega dvoma, da imajo Katalonci pravico do samoodločbe. Ni nobenega razloga, da Katalonci ne bi ravnali podobno, kot smo ravnali Slovenci leta 1990. Slovenija je pot za osamosvojitev začela decembra 1990, po burnih razpravah glede zakona o plebiscitu in nasprotovanju federacije temu zakonu. Skupščina Republike Slovenije je 6. decembra 1990 sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Plebiscit je bil razpisan za 23. december 1990. Zoper ta zakon je Zvezni zbor (ZZ) sprožil ustavni spor, o katerem je Ustavno sodišče Jugoslavije (USJ) odločalo tri dni pred referendumom.
Takrat sem bil sodnik USJ in sem bil pri tem predmetu sodnik poročevalec. Ker je ZZ hkrati zahteval izdajo začasne odredbe, po kateri bi se izvedba plebiscita zadržala do dokončne odločitve USJ, mi je s posebnim manevrom uspelo preprečiti izdajo začasne odredbe in je bil plebiscit tri dni pozneje izveden. Za osamosvojitev ni bilo več nobene ovire. Skupščina Republike Slovenije je 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (TUL), s čimer je proglasila osamosvojitev Slovenije. Izhajajoč iz TUL je skupščina pol leta pozneje (23. decembra 1991) sprejela Ustavo Republike Slovenije.
Moč ustavnega sodišča
Zdaj torej lahko s simpatijo in naklonjenostjo spremljamo prizadevanje Katalonije za njeno samostojnost. Zaradi tega se mi zdijo nekatere izjave slovenskih predstavnikov po svoje neprimerne. Predsednik državnega zbora Dr. Milan Brglez je sicer najprej najavil, da bo poklical na razgovor veleposlanika Španije, ker se je španska vlada na tako grob način odzvala na napovedan referendum v Kataloniji, potem pa iz tega ni bilo nič. Predsednik republike Borut Pahor je poudaril, da si želi, da bi v Kataloniji prišlo do rešitve na miren in demokratičen način. Predsednik vlade Miro Cerar je pred časom v New Yorku pokazal veliko nerazpoloženje do pogodbe o katalonski osamosvojitvi, ko je dejal, da je pogodba »preveč radikalna in nerealna«, pobudo za pogodbo pa je označil za populistično všečno, ki pa ne more imeti realnih posledic, ker pri njej ne sodelujejo ključne države z jedrskim orožjem. Škoda, da Miro Cerar tudi v odnosu do Katalonije ostaja pri logiki razmišljanja jedrskih držav, namesto da bi malo pobrskal po spominu, kako se je osamosvajala Slovenija.
Čeprav Slovenija kot država ne podpira teženj Katalonije za osamosvojitev, slovenska javnost ne sme ostati ravnodušna do teh teženj. Španija ima kot država na razpolago pravna sredstva vključno s fizično prisilo, da prepreči posamezna dejanja osamosvojitve, ne more pa preprečiti Kataloniji, da izvaja različne akcije, ki kažejo na željo po dokončni državni osamosvojitvi.
Ustavno sodišče Španije je že razveljavilo Zakon o referendumu in je izvedbo referenduma prepovedalo. S tega zornega kota ima špansko ustavno sodišče močnejši položaj, kot ga je imelo Ustavno sodišče Jugoslavije (USJ) pri nasprotovanju osamosvojitvenim aktom Republike Slovenije. USJ ni imelo pristojnosti, da bi razveljavilo ustavne amandmaje k ustavi Republike Slovenije, čeprav bi si v Beogradu to želeli, ampak je lahko samó odločilo, ali so v nasprotju z ustavo SFRJ. Takrat je vladala v Beogradu prava zmeda, ker se je Slovenija uprla sklepu zvezne skupščine, da so v nasprotju z ustavo SFRJ samó slovenski ustavni amandmaji, ne pa tudi amandmaji drugih republik.
Ker Zvezni zbor ni odločil, kateri slovenski ustavni amandmaji so protiustavni, je USJ odločilo, da sodnik, ki bo dobil v obravnavo posamezno republiko, sam določi, kateri amandmaji so protiustavni. Za obravnavo slovenskih ustavnih amandmajev je bil določen ustavni sodnik iz Srbije Milosav Stijović, ki je izmed 81 amandmajev izbral 6 amandmajev, med katerimi pa je bil X. ustavni amandma najpomembnejši. Osebno sem se v ustavnem sodišču boril predvsem za »oprostitev« X. ustavnega amandmaja. Za ustavno sodišče sem pripravil poseben elaborat. Ker zaradi bolezni nisem sodeloval pri končnem odločanju o ustavnih amandmajih, sem prosil drugega sodnika iz Slovenije Radka Močivnika, da je sodišču predstavil moj elaborat o X. amandmaju. Pri glasovanju o predlogu sodnika Stijovića, da je X. amandma v nasprotju z Ustavo SFRJ, je deset sodnikov glasovalo proti, Stijovića pa so podprli samo trije sodniki.
Upajmo, da bodo zagovorniki samoodločbe v Kataloniji tudi našli učinkovito formulo za dokončno uveljavitev zgodovinske deklaracije, ki je bila 1. oktobra sprejeta na referendumu, namreč da »ustanavljajo katalonsko republiko kot neodvisno, suvereno, demokratično in socialno državo«.
Dr. Ivan Kristan, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.
***
Prispevek je mnenje avtorja
