Tiskane izdaje
Evropske volitve je zaradi specifičnosti okoliščin v vsaki izmed 28 držav Evropske unije težko združiti v eno samo zgodbo. Vseeno pa lahko izluščimo vsaj dve bistveni sporočili. Prvič, vzpon radikalnejših strank je izraz splošnega nezadovoljstva s tradicionalnimi strankami. Te niso odgovorne zgolj za sedanje gospodarske težave, ampak tudi za marginalizacijo dela volilnega telesa. Drugič, rezultat volitev nedvomno izraža tudi nelagodje volivcev zaradi sedanje ideološke usmeritve in delovanja EU, še toliko bolj pa zaradi njene pomanjkljive demokratizacije.
Vloga elit in dvom
Tudi v Franciji se je nabralo veliko jeze. Leta 2005 so Francozi na referendumu zavrnili evropsko ustavo zaradi domnevne neoliberalne ideologije EU, vgrajene v notranji trg in prostotrgovinsko politiko. Oboje so krivili za deindustrializacijo, brezposelnost in erozijo države blaginje ter opozarjali pred pastmi takrat predlagane evropske direktive, ki bi notranji trg razširila tudi na storitve. A kljub zavrnitvi ustave je zgolj leto pozneje EU sprejela direktivo o storitvah, francoski parlament pa je ustavo nespremenjeno potrdil dobro leto pozneje. Seveda so k tokratni zmagi Marie Le Pen in njene Nacionalne fronte pripomogli še drugi dejavniki, a Francozi so imeli za maščevanje političnemu esteblišmentu kar nekaj dobrih razlogov.
Razočaranje nad politično elito v Italji ima podoben izvor. Po dvajsetih letih Berlusconijevega populizma večina Italijanov živi slabše, velika vladajoča »kasta« levega in desnega izvora pa je trdno zasidrana na položajih moči in izjemnih dohodkov. Jezo Italijanov je z besnimi napadi na esteblišment spretno izkoristil priljubljeni komedijant Beppe Grillo, ki je na tokratnih volitvah kljub prihodu mladega in energičnega premiera Mattea Renzija prejel podporo dobre petine Italijanov. Tudi volivci v Grčiji in Španiji so dolgo prevladujočim strankam namenili podobni politični zaušnici.
Vloga tradicionalnih elit pa ni edini razlog za veliko nezadovoljstvo. Gospodarska kriza je namreč na površje naplavila tudi dvom o ideološki nevtralnosti EU in porazdelitvi njenih koristi. To ni povezano samo z demonizirano politiko varčevanja, temveč tudi s ključnimi pristojnostmi EU: notranjim trgom in trgovinsko politiko, v državah članicah evroobmočja pa tudi z evrom. Večina ljudi ne sprejema notranjega trga kot domnevno koristno povečevanje učinkovitosti poslovanja, ampak kot destruktivno zapiranje podjetij in delovnih mest ter koncentracijo ekonomske moči. Razumljiva je tudi zaskrbljenost nad povečevanjem dohodkovne neenakosti, ki jo ljudje povezujejo s krčenjem industrije zaradi sproščanja trgovinskih ovir med državami, ki ne poznajo okoljevarstvene zaščite in delavskih pravic, primerljivih z evropskimi. Ali ni čudno, da vsemogočni EU ne uspe omejiti moči velikih finančnih institucij ter prepovedati poslovanje v davčnih oazah, medtem ko države članice omejuje pri reševanju podjetij, ki jih je morda prav neizmerni pohlep potisnil čez rob? Tudi evro se na žalost ni izkazal za zgodbo o uspehu in posledice njegove pomanjkljive zgradbe več milijonov Evropejcev zdaj plačuje z brezposelnostjo, revščino in psihološkimi stiskami.
EU bi kritike lahko ublažila s politikami, ki bi zmanjšale trpljenje ljudi, vendar takih pristojnosti nima. Ne izplačuje namreč pomoči za brezposelne, ne izplačuje pokojnin, ne rešuje podjetij, ne omogoča vsem dostopne zdravstvene oskrbe, ne financira brezplačnega izobraževanja. Ne, vse to počnejo nacionalne države, ki v očeh ljudi prav zato ostajajo tista raven politične organiziranosti, ki zagotavlja varnost in blaginjo, medtem ko ju EU vse bolj ogroža. Verjetno ni zgolj naključje, da se seznam držav, ki v evropski proračun vplačujejo več, kot iz njega prejemajo, bere podobno kot seznam držav, v katerih se je zelo razširil evroskepticizem: Avstrija, Danska, Finska, Francija, Italija, Nizozemska, Švedska in Velika Britanija. Delni izjemi sta Nemčija, trenutno gospodarsko najuspešnejše veliko gospodarstvo EU, in Belgija, kjer domujejo EU institucije. Kaj nam to pove? Predvsem to, da nobena raven vladanja ni politično vzdržna, če začne pri ljudeh vzbujati zgolj negativne asociacije. Na žalost v času krize EU ni pridobila novih solidarnostnih mehanizmov, ampak zgolj dodatno pristojnost za izrekanje kazni za proračunska neravnotežja.
Demokratičnost proti ideološkemu monopolu
Pred nami so tri pomembna vprašanja. Prvo je, ali nas mora vzpon »netradicionalnih« populističnih strank nujno skrbeti? Le delno. Nezaupnica tradicionalnim strankam je namreč lahko povod za razbitje ideoloških monopolov ter demokratizacijo političnega prostora. Vsaj zadnji dve desetletji so stranke klasične desnice in levice imele v rokah politične škarje in platno ter skupaj zgradile sedanjo EU. S krizo se je to nenaravno ideološko soglasje začelo rušiti in volilna zaušnica nas lahko navdaja z optimizmom, da bo preživitveni nagon gonilo ideološke in kadrovske prenove. Skrb pa vzbuja povečanje števila desnih ksenofobnih skupin, ki ne sprejemajo sodobnih načel odprte družbe in liberalne države. Na tej točki je bistveno, da se tradicionalne stranke uprejo skušnjavi lastne radikalizacije in svojo pozornost namenijo odpravljanju ekonomske stiske ljudi.
Drugo vprašanje je vezano na vsebinsko demokratičnost EU. Tokratne volitve so spodnesle (na trenutke absurdno) soglasje o koristih evropskega povezovanja in zdaj je pred nami odlična priložnost, da se politično odločanje o vsebini EU – tako na ravni držav kot tudi evropskih institucij – demokratizira ter ideološko osvobodi. Tradicionalne stranke bodo morale pokazati dovolj zrelosti, da neproduktivno razpravo za in proti spremenijo v razpravo o tem, kakšno EU si želijo. Bolj socialno ali manj socialno? Bolj zeleno ali manj zeleno? Bolj enakopravno ali manj enakopravno? EU se mora politizirati, saj je že zdavnaj presegla svojo nekdanjo tehnokratsko naravo.
Tretje vprašanje je vezano na institucionalno demokratičnost EU. V tem pogledu je sedanji boj med voditelji držav in evropskim parlamentom glede imenovanja prihodnjega predsednika evropske komisije ključen. V preteklosti je bil ta položaj vedno predmet trgovanja med najmočnejšimi prestolnicami in to je omogočilo ne ravno izjemno desetletno predsedovanje Joséja Manuela Barrosa. Da bi komisija v prihodnje uživala večjo legitimnost, je treba odpraviti arbitrarnost imenovanja njenega predsednika in postopek demokratizirati. Alternativa je jasna. Evropske politične stranke so že na začetku kampanje imenovale svoje vodilne kandidate (»Spitzenkandidaten«): glavni evropski obraz konservativne strani je tako bil Luksemburžan Jean-Claude Juncker, socialdemokratske pa Nemec Martin Schulz. Oba sta se v boj spustila zavestno, s podporo političnih strank in večine nacionalnih voditeljev (tudi Angele Merkel in Mattea Renzija) ter med kampanjo javno zagovarjala svoja programa. Če mesto predsednika komisije ne bo zasedel eden od njiju, bo najpomembnejšo evropsko institucijo znova vodil nekdo, ki se v volilni kampanji sploh ni pojavil in čigar politični program ni nikomur poznan.
Še bolj ironično pa je, da bi nacionalni voditelji s podporo naključno izbranemu »zunanjemu« kandidatu potrdili tudi glavni argument evroskeptikov, češ da glas volivcev v EU tako ali tako nič ne velja. S tem bi sebe razglasili za Platonove filozofe kralje, ki najbolje vedo, kaj je dobro za podložnike. Sto sedemdeset milijonov oddanih glasov bi tako romalo v koš za smeti in nikakršnega dvoma ni, kakšen bo v tem primeru rezultat volitev leta 2019.
––––––
Marko Bucik, svetovalec Svetovne banke, nekdanji sodelavec vlade, evropske komisije in vodja pisarne Iva Vajgla v evropskem parlamentu; magistriral je iz mednarodne ekonomije na Univerzi Georgea Washingtona
