Tiskane izdaje
Tudi zato ker se je javnemu mnenju v Sloveniji vztrajno vsiljevalo trditev, da ima odločanje o tej resoluciji ideološko-politično ozadje, češ podpira jo zaradi lastnih političnih interesov samo t. i. desna politična opcija, sem se že lani na tem mestu oglasila s člankom Žrtve in zgodovinski dolg živih. Že s samim naslovom sem želela povedati, da ljudske žrtve, ki so posledica delovanja kateregakoli družbenega režima nikakor niso neka ideološka tematika, stvar kakršnekoli ideologije, ampak predvsem in na prvem mestu pietetna tragika dane družbe. Je pa ideološkost zavesten umik od spopadanja z dokazano resnico in ne tako redko izgovor za vnaprejšnje izogibanje odgovornosti v zvezi s čim. V članku, Delo ga je objavilo prav 23. avgusta, sem ne le podprla omenjeni sklep nekdanje Vlade RS, ampak tudi z argumenti poskušala opredeliti njegov splošni pomen za Slovenijo in slovenstvo, ki pa bi prišel do polnega političnega izraza šele, ko bi ga prek ustreznega akta olastninilo najvišje politično telo v državi, torej državni zbor. Seveda si ni mogoče delati utvar, da bi bila s to potezo izničena zgodovinska politična nasprotja, ki delijo slovensko družbo. A bi to vsekakor bil zelo pomemben korak k lažjemu medsebojnemu približevanju stališč ob sprejemanju različnih pomembnih političnih odločitev v državi.
Kako je s prepričljivo zgodovinsko resnico?
Tokratni namen mojega javnega oglašanja je predvsem v občutku odgovornosti podpisane, da kot dolgoletna raziskovalka (tudi) totalitarnih in avtoritarnih družbenih pojavov in procesov predstavim spoznanje, da je z znanstvenim historiografskim pristopom, ki vključuje komplementarno metodološko aplikacijo še drugih, v danem kontekstu pomožnih znanstvenih disciplin, mogoče dosegati temeljni raziskovalni cilj, tj. prepričljivo resnico. Že res, da so o določenih istih zadevah včasih ali celo pogosto lahko podajane različne in nasprotujoče si zgodovinopisne ocene, a gre pri takih primerih ali za še nedokončane zgodbe ali za iz katerih koli razlogov necelovito obravnavo ali za prekratko časovno distanco, če naj sploh ne omenjam še bolj ali manj izrazitih pristranskih svetovnonazorskih ali drugačnih pristranskih metodoloških izhodišč konkretnega raziskovalca. Toda, ko imamo opravka z mnogostransko zastavljeno družboslovno raziskavo, ki je bila imuna na omenjene in še kake druge raziskovalno-metodološke pomanjkljivosti in odklone, potem se ob obstoju nekaterih dodatnih ugodnih raziskovalnih okoliščin lahko zgodi, da taka raziskava rezultira z odkritjem nesporne resnice o raziskovani tematiki, z zgodovinsko resnico, ki je ni mogoče več relativizirati.
Trditev bom ponazorila z navedbo konkretnega primera dogajanja v območnem osrčju nekdanje skupne države v času sredi 20. stoletja, ki je neizpodbitno sodil v obdobje funkcioniranja totalitarnega komunističnega sistema. Šlo je za poskus oborožene kmečke vstaje na strnjenem obmejnem območju Bosne in Hercegovine ter Hrvaške (zgodovinsko že verificirane kot Cazinske bune) proti osovraženi eksploatatorski državi leta 1950. Enodnevnemu puntu obupanih je sledil izrazito nesorazmeren odziv države z ubijanjem kmetov brez sojenja, s smrtnimi obsodbami in njihovim izvrševanjem, z dolgoletnimi zapornimi kaznimi, s kolektivnim pregonom družin z njihovih domačij (kar je praktično zaradi množičnega zajetja muslimanske populacije že tedaj mejilo na t. i. etnično čiščenje), s konfiskacijami celotnega imetja in številnimi drugimi kaznimi, ki so jim bili na razne načine izpostavljeni uporniške vasi in posamezniki še desetletja. Tudi v Sloveniji je bilo takrat kmečko prebivalstvo obsojeno na družbeno podrejeni položaj in kot celotna družba na popolno komandiranje, ki ga je izvajala komunistična partija s svojimi transmisijskimi mehanizmi, o čemer je že tudi veliko raziskanega in napisanega, a kmečke vstaje tu ni bilo. Še bolj kot Goli otok je bila Cazinska buna iz 1950. tabutema vse do skoraj konca 80. let 20. stoletja. Splet slučajnih in predvsem srečnih okoliščin je omogočil njeno dokončno detabuiziranje leta 1991, ko je, po dolgih letih pretežno tajnega nastajanja, izšla o njej obširna in kompleksna znanstvena monografija. Pozneje se je pojavilo še več knjig, ki pa so začetno le potrjevale in nadgrajevale. Ker nobena nova knjiga ni dosegla ali presegla prve in ker v tej ni bilo nikoli doslej zanikanega nobenega bistvenega spoznanja, je postala ta knjiga temeljno izhodiščno gradivo za nastanek političnega akta o obsodbi ravnanja države v primeru Cazinske bune 1950. Kljub mnogim, v primerjavi, z recimo, Slovenijo, težavnejšim nerešenim sodobnim problemom, ki spremljajo razvoj daytonske Bosne in Hercegovine, je tamkajšnja demokratična javnost izrazila znatno mero senzibilnosti glede dogajanj na Cazinski krajini in Kordunu pred šestimi desetletji. Večstrankarska struktura občinskega sveta v Cazinu je tako, po vzoru na nekatere evropske resolucije, zlasti že omenjeno iz leta 2009, z veliko večino glasov sprejela leta 2011 posebno resolucijo, marca 2013 pa je bil vsebinsko enak politični akt sprejet še na regionalni ravni, tj. na Skupščini Unsko-sanskega kantona, tokrat z glasovi vseh 30 poslancev iz različnih političnih strank, med njimi tudi relativno močne SDP (naslednice nekdanjih komunistov). Kot neposredno so-akterko dogajanja me je takšna enotnost v večurni razpravi in po posledičnem sprejetju te resolucije kratko malo navdušila. S sprejetjem na ravni države Bosne in Hercegovine (in ciljno še Republike Hrvaške) obsodilne resolucije nekdanjega totalitarnega režima v obdobju po drugi svetovni vojni ob primeru Cazinske bune, kar se načrtuje za prihodnje leto, naj bi bila zaokrožena aktivnost v iskanju in doseganju pravičnega odnosa v ravnanju sedanje demokratične do nekdanje totalitaristične države. Zlasti temu cilju je bila posvečena razširjena letošnja izdaja moje knjige z naslovom Cazinska buna 1950 – od istine ka pravdi.
Vprašanje prioritet
In kakšen odnos ima do povojnega totalitarizma v Sloveniji, torej zlasti do dogajanja v obdobju od 1945 do 1952 (ko KPJ s preimenovanjem v ZKJ vsaj formalno napove smer rahlega popuščanja dejanskega vsestranskega trdega oblastništva) današnja vladajoča politika? Zelo razumljiva je sicer izjava predsednice vlade v njenem nedavnem intervjuju za Delo (29. junij): »Časi so taki, da bi se morali ukvarjati s prihodnostjo, ne pa z zgodovino. Napovedala sem, da ne bom odpirala ideoloških tem, in jih res ne bom. Ampak enkrat bi pa morali tudi ta delček zgodovine spraviti na svoje mesto in potem gledati naprej.« Drugi stavek je lahko sporen, če namreč tudi predsednica vlade z ideološkimi temami misli na dogajanja, ki so povezana z ljudskimi žrtvami kot posledicami neke politike. Obetaven pa je tu citirani tretji stavek, ki navdaja z upanjem o njeni modrosti, saj sta le ugotovljena nesporna resnica in na njej ustoličena pravičnost edini pravi vodili za prosperitetno politično ravnanje in, v našem primeru, za tako potrebne spravne temelje v slovenski družbi. Zadnji pa so, naj bi bili stalna prioriteta zrele demokratske politike. Ko govori v istem kontekstu o mladih, predsednica Vlade RS pravi, da tisti, ki so se rodili po letu 1990, kažejo, da jih ne zanima prav veliko, kaj se je dogajalo pred 60 leti, da pa jih skrbi prihodnost, kar »bi morala biti naša stična točka«. Prihodnost je seveda stična točka vseh nas, mladih in starih, neetično in tudi nevarno pa je za mlade, da ali če ne poznajo širše družbene in zlasti domače, slovenske zgodovine.
Avtoritarnost – imanentna spremljevalna lastnost vladajočih
Kajti, ali gre pri obravnavi totalitarizmov že v sami Sloveniji za le na videz neponovljivo »antologijo zla«, ki so se, v obliki vseh treh v evropski resoluciji osnovno navedenih, vsaj v Sloveniji nekako končali v prvem obdobju po drugi svetovni vojni? Če ni ravno totalitaren, pa je gotovo vsaj avtoritaren režim, ki je leta 1992 ozakonil »izbrisane«, čeprav smo leto prej že ustanovili samostojno lastno demokratsko državo. Je s svojim razglašanjem za demokratsko, država potem nujno in avtomatično res taka? Navedeni primer priča o nasprotnem. Resolucija iz leta 2009, gotovo ne slučajno, ob totalitarnih imenuje tudi režime, ki so avtoritarni. Zato je v demokratsko razvitejši državi tako bistvena zavest o obvezi in odgovornosti zlasti vsakokratne parlamentarne opozicije in tudi civilnodružbene sfere, da budno skrbi(ta) za omejevanje oblastvovanja vladajoče politične opcije. Sicer pride do družbeno zakonitega razraščanja avtoritarizma vladajočih in s tem odpiranja potencialnih možnosti za mnogotere deviacije.
Apel predsednici
Spoštovana predsednica vlade, kot ženska verjamem v Vašo žensko empatijo. Zato Vas pozivam, da potrdite sklep prejšnje Vlade RS in več, da v vladi sprejmete nov, razširjeni sklep, s katerim predložite Državnemu zboru RS, da usvoji resolucijo evropskega parlamenta iz leta 2009 kot politični akt, ki je veljaven in zavezujoč v RS. To bi bila mala in skromna poteza za sedanjo Vlado, Vaš osebni uspeh, a hkrati pomemben signal za slovensko družbo.
––––––
