Financiranje občin: bitka med državo in občinami

V zadnjih dneh in tednih prebiramo novice o namerah slovenske države, da bi občinam (spet) znižala povprečnino, ki v sistemu financiranja občin zagotavlja zadostno financiranje minimalnega zakonskega okvira obveznih nalog občin. Hkrati se v javnosti pojavljajo (včasih že sovražni) pozivi k ukinjanju ali vsaj (prisilnem) združenju občin z argumentom, da bi tako privarčevali veliko javnih sredstev, rešili finančne težave države in pripomogli k večji finančni avtonomiji tako nastalih velikih občin.

Svoboščine lokalne skupnosti

V navedenem je toliko netočnosti, izkrivljenih resnic in polresnic ter zavajanj, da je kar težko verjeti, koliko se je v dvajsetih letih, od vzpostavitve sistema lokalne samouprave leta 1994, spremenil odnos države do občin. Že vse od takrat je bilo vprašanje financiranja občin eden ključnih dejavnikov delovanja lokalne demokracije. Občina je v našem sistemu lokalne samouprave opredeljena kot temeljna lokalna skupnost, ki samostojno ureja vse lokalne javne zadeve in samostojno razpolaga s svojim premoženjem. Slovenska država je – najbrž v zanosu ponovne uvedbe lokalne samouprave – leta 1996 ratificirala Evropsko listino lokalne samouprave (ELLS), ki ima v pravnem redu položaj nadustavnega dokumenta in ki opredeljuje temeljna načela ureditve lokalne samouprave v Evropi. Čeprav je država na omenjeni dokument (namerno) pozabila, ta kljub temu jasno zahteva, da ima lokalna skupnost ustrezne lastne finančne vire, s katerimi v okviru svojih pooblastil prosto razpolaga, da morajo biti finančni viri lokalnih skupnosti v sorazmerju z njihovimi nalogami in pristojnostmi, da mora vsaj del finančnih virov izvirati iz lastnih dajatev, ki jih lokalne skupnosti same določajo v zakonu, da so finančni viri lokalnih skupnosti dovolj raznovrstni in prilagodljivi, da čim bolj sledijo stroškom izvajanja poverjenih nalog in potrebam, da se lokalne skupnosti na ustrezen način vpraša za mnenje o dodelitvi prerazporejenih finančnih virov, da sredstva, ki jih država dodeli lokalnim skupnostim kot subvencije in dotacije, niso strogo namenska in da zagotavljanje takih sredstev ne sme posegati v temeljno svoboščino lokalnih skupnosti, da prosto odločajo v okviru lastnih pristojnosti in tako dalje. Že bežen pregled omenjenih izhodišč nam jasno pove, da država in njeni organi ELLS ne upoštevajo ali pa sploh ne vedo, kaj je v njej zapisano.

Ustvarjanje dodane vrednosti

Polovica slovenskih občin ima manj kot 5000 prebivalcev, kar je bil vsekozi temeljni kriterij za ustanovitev nove občine, ki pa ga zakonodajalec namenoma ni spoštoval; dejstvo je, da se nove (majhne) občine niso mogle samoustanavljati niti predlagati lastne ustanovitve, ampak je bila v tem procesu vedno potrebna aktivna participacija poslancev, zato je danes občine obtoževati za to, da se je v Sloveniji ustanovilo toliko majhnih in relativno šibkih občin, vsaj nepošteno, če ne tudi zavajajoče. Kljub temu pa je povprečna slovenska občina (9700 prebivalcev) primerjalno gledano še vedno relativno velika, saj povprečna občina v EU meri zgolj 5500 prebivalcev, številne države pa imajo še precej manjše občine. Nemške občine, ki se pogosto razglašajo kot ideal sodobne evropske ureditve, imajo povprečno zgolj 8000 prebivalcev. Problematična torej ni majhnost sama po sebi, ampak nedomišljen in zgrešen sistem delitve pristojnosti med državo in občino, odsotnost regionalne ravni in povsem neustrezen sistem financiranja občin, kjer občine nimajo lastnih finančnih virov, o katerih bi lahko same odločale. Finančna sredstva za njihovo delovanje morajo postati najprej lastni viri, kjer bi imele občine pravico predpisati tudi lastne davke in druge davščine. Z novim sistemom financiranja občin je treba zagotoviti občinam višje lastne prihodke in s tem povečati njihovo finančno avtonomijo in odgovornost pri odločanju o uporabi finančnih sredstev za izvajanje lokalnih nalog. S tem bi (še bolj) spodbudili ne le gospodarno ravnanje občin, ampak in predvsem tudi prizadevanja za ustvarjanje dodane vrednosti glede na višino vloženih sredstev za posamezne projekte. Vlada bi vsako leto na podlagi sprejetih meril in kriterijev o solidarnosti do razvojno šibkejših občin glede na razpoložljiva proračunska sredstva odločala o tem, katere občine so upravičene do sredstev finančne izravnave in sredstev za sofinanciranje načrtovanih investicij. Hkrati pa bi seveda bilo smiselno še izpopolniti prizadevanja za povezovanje občin, vendar ne na teritorialni, ampak na funkcionalni osnovi, to je pri ustanavljanju skupnih občinskih organov in skupnih javnih služb.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Reddni prof. dr. Mirko HačekCenter za proučevanje upravno-političnih procesov in institucij, FDV Asist. Simona Kukovič Center za proučevanje upravno-političnih procesov in institucij, FDV