Geopolitični oksimoron

Velja si zapomniti, da je bila EU zasnovana z namenom, da z ekonomsko, politično in pravno integracijo vzpostavi evropsko suverenost in prepreči vrnitev v stari sistem.

Objavljeno
26. maj 2019 18.00
Posodobljeno
26. maj 2019 18.00
Tisti, ki še naprej verjamejo, da bo na koncu tako, kot je bilo doslej, živijo v zablodi. FOTO: Reuters
Ddr. Rudi Rizman
Ddr. Rudi Rizman
V kontekstu evropskih volitev bi se lahko kak zunanjepolitični Sherlock Holmes upravičeno vprašal, »zakaj pes v neki usodni noči ni zalajal«. Zatajeni lajež se v tem primeru nanaša na to, da v aktualnih volilnih soočanjih v Evropi in pri nas pogrešamo stališča o globalni strategiji EU, ki je v preteklosti merila na vlogo nepogrešljivega globalnega igralca. Danes je očitno, da njena geopolitična vloga ne podpira geoekonomskega potenciala, ki ga premore. To se še posebej kaže v zunanji politiki, kjer smo priča kakofoniji zunanjih politik njenih članic. Ustanovitev dveh institucij leta 1993 – visoke/-ga predstavnice/predstavnika EU za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Evropske službe za zunanje delovanje – spominja na Potemkinovo vas.


Različne geopolitične preference


Da gre v resnici za farso o skupni zunanji politiki EU, dokazujejo primeri, ko nacionalni interesi na tem področju velikokrat prevladajo nad evropskimi (EU). Francozi, na primer, vojaških akcij (bombardiranja) v Čadu niso koordinirali na ravni EU, temveč s čadsko brutalno vlado in Halifom Haftarjem, libijskim vojaškim poveljnikom, ki je v vojni z vlado nacionalnega soglasja v Tripoliju. Francija je zainteresirana za naftna polja na območju, ki ga nadzoruje Haftar, kot nekdanja kolonialna sila v Čadu in Maliju se ima za »odgovorno« za ti državi. Italija iz podobnih zgodovinskih razlogov in aktualnih problemov z migracijami s tega območja podpira drugo stran v državljanski vojni – vlado s sedežem v Tripoliju. Obe državi ostajata ujetnici svoje (kolonialne) zgodovine.

Takih in podobnih razhajanj v zunanjepolitičnem delovanju članic, ki sledijo zgodovinskim »instinktom« in animoznostim, tudi različnim geopolitičnim preferencam, je še več. Vsi glavni geopolitični igralci od ZDA, Rusije in Kitajske imajo med članicami EU njim tako naklonjene kot nenaklonjene države. Tako razdeljena EU pa ni značilna le za evropski politični mainstream, temveč tudi za populistične, nacionalistične oziroma skrajno desne stranke in gibanja. Med državami izstopajo razhajanja v zunanji politiki do Rusije med Nemčijo in Italijo na eni strani ter Poljsko in baltskimi državami na drugi. Podobna razhajanja so tudi do preostalih dveh velikih držav – ZDA in Kitajske. K temu dodajmo, da je medtem oslabila, če že ne povsem odpovedala vloga »nemško-francoskega vlaka« kot garanta politične stabilnosti EU.


Nečiste roke


Eden vodilnih ameriških strokovnjakov na področju geopolitike George Friedman k omenjenemu dodaja še razkol med »nemškim« in »ameriškim blokom« v EU; zadnji se navezuje na izrecno namero sedanje ameriške administracije, to je »renacionalizacijo« EU, kar je drugo ime za njen razpad. Odsotnost skupne zunanje politike na ravni EU izkoriščajo vsi trije geopolitični igralci v skladu s starim rimskim načelom »divide et impera«. Trump, kot piše ameriški zunanjepolitični komentator Fareed Zakaria, obravnava področje zunanje politike kot nekdanji nepremičninski poslovnež. Se pravi, z iskanjem »podizvajalcev«: na Bližnjem vzhodu sta to Izrael in Savdska Arabija, v Evropi ima to vlogo, poleg njegovega nekdanjega svetovalca Steva Bannona, Viktor Orbán. Podobnih ponudb za »podizvajalce« je še več, tudi indirektne, na primer prek zadnje omenjenega iz naše države.

Zaradi rušenja geopolitične stabilnosti v svoji soseščini EU nima čistih rok, za kar ji zgodovina ne bo dala odpustka. Tragični paradoks je, da je politična skupnost, ki je nastala na podlagi zaveze za mir in sožitje med evropskimi narodi, medtem na to pozabila. Nadalje, njene največje članice, Velika Britanija, Poljska, Italija in Španija, med manjšimi jo je podprla tudi Slovenija, so sodelovale v ameriški vojaški avanturi »Iraška svoboda«, ki je pustila za seboj več kot pol milijona pobitih Iračanov, destabilizirala regijo in botrovala nastanku Islamske države. Pozneje sta Francija in Italija, ki se nista ničesar naučili iz iraškega fiaska, s podporo ZDA, izpeljali »spremembo režima« tudi v Libiji, ki je pripeljala do državljanske vojne. Povrh tega je dolgi lok vojn, ki segajo od Libije do Afganistana in v katerih so udeležene članice EU, po mnenju ekonomskih in političnih analitikov mobiliziral (e/i)migracijska gibanja.


Zgodovina brez jamstev


V svetu, v katerem postliberalna avtoritarna politika izpodriva univerzalnost človekovih pravic in demokratične norme, ne čaka EU nič dobrega. Agresivna populistična strategija riše nove ali obnavlja stare politične zemljevide razlikovanja med »nami« in »njimi«, v katerih ne vidi vloge za EU, če se jim ne bo uklonila. V grobem bi lahko rekli, da je prejšnjo ločnico med desno in levo politiko zamenjala delitev na internacionalno (evropsko) in nacionalno, ki utegne v prihodnjem desetletju predstavljati glavno os, okoli katere bodo potekali politični boji. Pri tem ni nujno, da bodo stare politične dogme od (neo)liberalizma do socializma preprosto odmrle, temveč bo njihova nadaljnja usoda odvisna od tega, ali bodo v spoprijemanju z izzivi deregulirane globalizacije in eksistencialne krize, v kateri se je znašel kapitalizem, ponudile socialno privlačen in tudi uresničljiv alternativni model nove okoljsko ozaveščene družbene pogodbe. Ker predstavlja prvi, neoliberalizem, agens preobrata od socialno sočutnega (socialdemokratskega, keynezianskega) kapitalizma in je kot tak prej del problema kot rešitve, ima več možnosti drugi. Vendar je treba opozoriti, da zgodovina v tem pogledu ne ponuja zagotovil.

Agresivni, šovinistični nacionalizmi v Evropi so v še ne tako oddaljeni zgodovini porinili svet v dve svetovni moriji. Po njiju je Evropa (EU) v liberalno zasnovanem mednarodnem redu, ki so ga vzpostavile ZDA, postala znosn(ejš)a, če že ne vzorna celina demokracij in civilnih družb, oprtih na transnacionalno sodelovanje, deljeno suverenost in izločitev vojske pri reševanju političnih problemov. Vestfalski sistem, ki sta ga obe vojni uničili, je sicer nasledilo obdobje bipolarnega reda, v katerem sta pravo suverenost uživali le dve neevropski nuklearni državi – ZDA in Sovjetska zveza. Evropa (EU) še zdaleč ni idealna, vendar je vseeno po besedah priznanega britanskega zgodovinarja Iana Kershawa zmogla na področju varovanja miru in socialne blaginje več kot kdaj prej v svoji zgodovini. Sedanjemu zgodovinskemu ciklu in njegovim deklariranim političnim načelom miru, svobode, pluralistične demokracije in vladavine prava v tem času smer gibanja zgodovinskega nihala ni naklonjena.


EU brez alternative


Po besedah staroste ameriške sociologije Amitaia Etzionija uveljavljajo ZDA mednarodni red, ki temelji v primerjavi s prejšnjim – liberalno zasnovanim multilateralizmom – na državni (nacionalni) suverenosti. V primerjavi z ZDA, pa tudi s Kitajsko in Rusijo, EU ni država in bi se morala kot taka odpovedati sama sebi ter se vrniti v že videno zgodovino. Danes bi to pomenilo, da bi postala ujetnica transatlantskega in evrazijskega sveta, v katerem bi izgubila vsakršno realno moč in vpliv. Spomnimo, da je bila EU zasnovana z namenom, da z ekonomsko, politično in pravno integracijo vzpostavi evropsko suverenost in prepreči vrnitev v stari sistem, ki je po propadu ravnotežij moči v Evropi pripeljal do vojn, med njimi dveh svetovnih.

Tisti, ki še naprej verjamejo, da bo na koncu tako, kot je bilo doslej, živijo zato v zablodi. Ne le da obnova starega mednarodnega reda ni mogoča, temveč bi bilo to tudi nezadostno glede na izzive, ki jih prinašajo globalizacija, nove (informacijske) tehnologije in ne nazadnje tudi pojav novih geopolitičnih (pre)moči v Aziji, predvsem Kitajske in Indije. Posamezne članice EU, tudi največje med njimi, so v vojaškem in tehnološkem pogledu premajhne, da bi se lahko merile z največjimi v svetu, vendar premočne, da ne bi ponovno podlegle skušnjavam iz tragične evropske zgodovine izkazovanja premoči nad šibkejšimi. V tem času, ko daje razvpita politika vsepovsod po Evropi prednost čustvom pred razumom, ostaja socialno in demokratično nadgrajena (»deneoliberalizirana«) ter geopolitično podprta EU še vedno optimalna alternativa za prve in druge.

***

Ddr. Rudi Rizman je zasl. prof. sociologije in političnih ved, Univerzi v Ljubljani in Bologni.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.