Ko globalni trgi rušijo srednji razred, raste nevarnost vojn

Razmerje med globalizacijo in demokracijo je eno temeljnih vprašanj sodobne politične ekonomije. Čeprav se globalizacija pogosto predstavlja kot neizogiben, naraven in pozitiven proces povezovanja sveta, številni analitiki opozarjajo na njene negativne posledice.

Med njimi še posebno izstopa ekonomist Dani Rodrik, ki je s svojim konceptom »trileme globalizacije« opozoril, da popolna globalna integracija ni združljiva z demokracijo na ravni nacionalne države. Po njegovem mnenju ne moremo hkrati imeti globoke ekonomske globalizacije, suverenosti nacionalnih držav in polno delujoče demokracije. Vsaj eden od teh treh elementov mora biti žrtvovan na račun drugih dveh.

Temeljni problem hiperglobalizacije je, da prenaša ključne odločitve iz demokratično izvoljenih nacionalnih institucij na nadnacionalno oziroma globalno raven, kjer je demokratični nadzor precej šibkejši. Mednarodne trgovinske pogodbe, finančna pravila in globalne korporacije pogosto delujejo zunaj neposrednega dosega nacionalnih demokracij. To pomeni, da volivci vse težje vplivajo na ekonomske politike, ki določajo njihove vsakodnevne življenjske pogoje. Demokracija tako postaja vse bolj »izpraznjena«, ker nima pravega vpliva na mednarodno politiko globalizacije.

Rodrikov paradoks zelo natančno opisuje sodobno stanje mednarodnih odnosov. V zadnjih desetletjih smo bili priča intenzivni liberalizaciji trgovine, kapitala in delno tudi delovne sile. Ta proces je prinesel številne koristi, kot so nižje cene in večja izbira za potrošnike, a hkrati tudi globoke neenakosti. Dobički globalizacije so bili porazdeljeni zelo neenakomerno, tako med državami kot znotraj njih. Prav ta vse večja neenakost pa spodkopava legitimnost demokratičnih sistemov.

Globalizacija je mrtva, a planetarizacija se še ni rodila

Manj znano, a zelo pomembno dejstvo je, da sedanji problemi globalizacije niso brez zgodovinskih precedensov. Že konec 19. in na začetku 20. stoletja sta bila obdobje intenzivne globalizacije, ki ga pogosto imenujemo prva doba globalizacije. To odprtost je slikovito opisal britanski ekonomist John Maynard Keynes, ko jo opisal prebivalca Londona, kako po telefonu naroča – ob tem, ko pije svoj jutranji čaj – različne produkte iz kateregakoli dela sveta in pričakuje njihovo dostavo pred pragom svojega bivališča. Prvi val globalizacije ni neposredno povzročil prve svetovne vojne, je pa okrepil ekonomske, družbene in geopolitične napetosti ter pomembno pripomogel k njej.

Še bolj skrb vzbujajoč je bil vpliv globalizacije na vzpon politično ekstremnih strank. Zgodovinar Benjamin Carter Hett v svoji knjigi Smrt demokracije prepričljivo pokaže, kako je globalna gospodarska kriza, ki je sledila zlomu mednarodnega finančnega sistema v 30. letih prejšnjega stoletja, odločilno pripomogla k vzponu nacizma v Nemčiji.

Nacistična stranka je predstavljala upor zoper takšno globalno ureditev, ki je prek zlatega standarda ter Dawesovega in Youngovega načrta močno omejevala ozdravitev prezadolžene Nemčije, ki je samo za vojne reparacije plačevala več kot pet odstotkov domačega bruto produkta. Hitler je tako že leta 1928 protestiral proti selitvi nemškega kapitala v Šanghaj, kjer naj bi pomagal graditi kitajske ladje s cenejšo kitajsko delovno silo in kitajskim jeklom, vse to pa na škodo nemškega delavca.

Nacisti so bili zato goreči zagovorniki ekonomskega in političnega nacionalizma (avtarkije), hkrati pa so propagirali potrebo po novih trgih (Lebensraum) v širni srednji in vzhodni Evropi, ki naj bi zagotovili hrano in surovine za odpor proti globalnemu ekonomskemu sistemu pod vodstvom ZDA in Velike Britanije.

Zakaj se Američani in Evropejci ne strinjajo glede globalizacije

Podobni vzorci so opazni tudi zdaj. Hiperglobalizacija zadnjih desetletij je povzročila obsežno prestrukturiranje gospodarstev razvitega sveta. Industrijska proizvodnja se je selila v države z nižjimi stroški dela, predvsem na Kitajsko. To je privedlo do prezgodnje deindustrializacije številnih zahodnih držav, predvsem v regijah, ki so bile nekoč industrijska središča.

Posledice so bile izguba delovnih mest, stagnacija plač in erozija srednjega razreda. Ko ta začne izginjati ali se počuti ogrožen, se povečuje prostor za politični populizem. Vzpon populističnih gibanj v Evropi in ZDA je neposredno povezan s temi gospodarskimi spremembami. Politični voditelji, ki obljubljajo »vrnitev nadzora« in zaščito pred globalnimi silami, nagovarjajo volivce, ki se počutijo zapostavljene in nemočne.

Pomembno vlogo pri vzponu hiperglobalizacije so imeli tudi politični voditelji levosredinskih strank v 90. letih prejšnjega stoletja. Bill Clinton v ZDA, Tony Blair v Veliki Britaniji in Gerhard Schröder v Nemčiji so opustili tradicionalne socialdemokratske politike in sprejeli idejo, da je globalizacija neizogiben in v osnovi pozitiven proces. Globalizacijo so pogosto predstavljali kot naravni pojav, ki ga ni mogoče nadzorovati. Znana Clintonova izjava, da globalizacije ni mogoče ustaviti, ker je podobna naravni sili, izraža to miselnost.

Vendar se je po več kot treh desetletjih pokazalo, da globalizacija ni nevtralna in da njeni učinki niso enakomerno porazdeljeni. Svetovna finančna kriza leta 2008 je bila prelomni trenutek, ki je razkril krhkost globalnega ekonomskega sistema. Kriza je posebno prizadela južnoevropske države ter povzročila globoke socialne in politične posledice. Zaupanje v globalizacijo kot univerzalno koristno silo se je začelo krhati.

Konec nam znane globalizacije

Kljub temu radikalno zapiranje meja in umik iz globalnih povezav nista realna rešitev. Svetovno gospodarstvo je zdaj precej bolj prepleteno kot v preteklosti. Enostranski izolacionizem bi verjetno povzročil še hujše gospodarske in politične krize. Zgodovina 30. let prejšnjega stoletja nas uči, da protekcionizem in zapiranje vodita v poglabljanje konfliktov.

Ključni izziv sodobnega časa je najti ravnotežje med globalizacijo in demokracijo. Nujna je razumna regulacija globalnih tokov, ki bo omogočila zaščito socialnih standardov, delovnih mest in demokratičnih procesov. To pomeni omejitve proste trgovine tam, kjer ta povzroča socialno škodo, ter bolj premišljeno upravljanje migracij.

Dani Rodrik v svoji najnovejši knjigi Shared Prosperity in a Fractured World poudarja, da globalizacija hkrati povezuje in razdvaja: selitev industrije na Kitajsko je več milijonov ljudi rešila iz revščine, a oslabila srednji razred na Zahodu, kar spodkopava demokratično stabilnost. Ko temu dodamo še podnebne spremembe, nastane trojna dilema med konkurenčnostjo, socialno zaščito in okoljskimi cilji, ki jih je težko uskladiti.

Zahodni delavci globalizacijo in zelene politike pogosto vidijo kot grožnjo, medtem ko so delavci v državah v razvoju od nje pridobili, kar ustvarja konflikt interesov namesto solidarnosti. Rodrik zato zagovarja bolj uravnoteženo, regulirano globalizacijo, ki državam omogoča zaščito lastnih družb, hkrati pa tudi reševanje globalnih problemov, kot so podnebne spremembe.

Ostati konkurenčni v globalnem okolju

Drugačna globalizacija zahteva politiko, ki bo morala poiskati ravnovesje med interesi bolj in manj razvitih držav. Predvsem bo treba nadomestiti ideologijo globalizacije kot spontanega procesa z obsežnejšo regulacijo, ki bo omogočala več protekcionizma, zaradi zaščite občutljivih industrij in delavcev pred preveč odprtimi trgi.

Globalni izzivi, kot so podnebne spremembe ali pandemije, bi se reševali prek koordiniranih dogovorov, ki upoštevajo lokalne razlike in posebnosti. Takšna regulirana globalizacija omogoča zaščito demokracije, socialne pravičnosti in srednjega razreda, hkrati pa spodbuja globalno sodelovanje pri skupnih problemih.

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da pot do takšne, do človeka prijaznejše globalizacije ne bo preprosta, saj bo posegla v interese elit, ki pridobivajo s hiperglobalizacijo. Prej ko se bo našlo soglasje za takšno spremenjeno ureditev svetovnih trgovinskih in ekonomskih odnosov, manjša bo verjetnost za nadaljnjo eskalacijo sedanjih uporov proti globalizaciji, ki se počasi že razraščajo v zelo skrb vzbujajoče ekonomske in vojaške regionalne konflikte.

***

Bojan Bugarič, profesor prava na Univerzi v Sheffieldu.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.