Globalni učinek snežne kepe v znanosti

Skoraj povsod se marginalizira javna vloga znanosti, ki se jo poskuša podrediti tržnim zahtevam.

Objavljeno
19. april 2017 01.44
Jasna Kontler Salamon
Jasna Kontler Salamon

Čeprav so za znanost nenehne spremembe nekaj običajnega, doslej vendarle nismo bili navajeni, da bi se znanost iz laboratorijev, kabinetov in mnogih drugih delovišč dobesedno preselila na ulice svetovnih mest in se tam združila v globalnem maršu za znanost (slovensko poimenovanje Shod za znanost zveni precej bolj pohlevno), ki mu manjka samo še oznaka protestni, kar dejansko je.

Čeprav je to, kar se s svetovno znanostjo dogaja to pomlad, ne glede na to, kakšne bodo končne posledice, zgodovinski unikum, bi vendar lahko našli nekaj primerjav v naši in svetovni preteklosti. Glede globalnosti je lahko prva asociacija dogajanje v letu 1968 in še v nekaj naslednjih letih, ko so dobršen del sveta pretresli študentski oziroma (zaradi sodelovanja zaposlenih na univerzah) tudi širši akademski protesti, njegovega svetovnega prodora pa ni zaustavila niti takratna železna zavesa med Vzhodom in Zahodom. Razen z rigidnim visokošolskim in akademskim sistemom so bili povezani tudi s takrat aktualnim političnim dogajanjem.

Čeprav se večina protestov ni končala tako, kot so upali protestniki, in je bilo nemalo kazni in celo nekaj krvavih spopadov, je takratno dogajanje vendar globalno spremenilo svet; z oddaljenostjo sta razsežnost in globina teh sprememb še toliko bolj vidni.

Bi lahko sedanje dogajanje v znanosti primerjali z letom študentskih protestov? Prof. dr. Mitja Žagar misli, da ga »niti približno ni mogoče primerjati z letom 1968« in da bo še nekaj časa tako, kot je. Kljub temu upa, da ga bo razvoj dogodkov pozitivno presenetil.

Izvirni protest slovenskih znanstvenikov

V Sloveniji je v minulih letih na splošno veljalo, da znanstveniki svoje probleme rešujejo oziroma nanje opozarjajo bodisi prek svojih strokovnih in političnih predstavnikov bodisi z nastopanjem v medijih. Zadnjega je z leti čedalje več.

V tem smislu smo pred nekaj leti doživeli tudi zelo izvirno obliko znanstvenega protesta, in to v Delu, kjer so znanstveniki zakupili celostranski oglas, s katerim so, po besedah prof. dr. Staneta Pejovnika, opozorili, da so vlaganja v raziskovalni razvoj v Sloveniji dosegla dno in da vlada Republike Slovenije nima pravilnega odnosa do koristnosti in potrebnosti raziskovalnega dela. Ta oglas so slovenski znanstveniki plačali sami – vsak podpisani je prispeval po deset evrov.

Toda doslej slovenski znanstveniki še nikoli niso šli na ulice množično protestirat za boljšo znanost. Je pa ljubljanska univerza ob načrtovanem drastičnem zmanjšanju proračuna v letu 2012, in to prav na dan parlamentarne razprave, o njem organizirala protest, ki se je začel pred rektoratom, nato pa so protestniki odšli še na ploščad pred parlamentom. Protest se je nepredvideno končal z živim obročem okrog parlamenta. Ker ta ni bil napovedan, so Univerza v Ljubljani, rektor prof. dr. Stane Pejovnik in glavna tajnica univerze Andreja Kert plačali globo, protest pa je dosegel namen, saj je parlament takrat povečal proračun za visoko šolstvo za 16 milijonov evrov.

O tem, da protest ne more trajno spremeniti utečene politike, pa priča dejstvo, da je bil leta 2014 pri nas sprejet rebalans proračuna za prihodnji dve leti in v njem med drugim tudi to, da bo v letu 2015 skupaj približno 18 milijonov evrov manj denarja za visoko šolstvo in znanost. To pa takrat ni povzročilo velikega razburjenja, ker je bil prvotno predviden še veliko bolj drastičen proračunski rez.

Ulični protesti v Budimpešti že dosegajo učinke

Nekakšna uvertura v aktualni globalni protest znanosti so že tedne trajajoči protesti pred Srednjeevropsko univerzo (CEU) v Budimpešti, ki so se jim na velikonočni ponedeljek pridružili tudi drugod po svetu. Čeprav, kot kaže, obe aktivnosti nimata skupnega povoda (v prvem primeru gre za reakcijo na zmanjševanje proračunov ter zmanjševanje pomena in vloge znanosti, v drugem pa na odziv na že sprejeto novelo visokošolske zakonodaje v Madžarski, ki de facto ukinja CEU), sta jima vendar izrazito skupna prizadevanja za svobodo znanosti in za neodvisnost znanstvenih institucij.

Nobenega dvoma ni, da je na Madžarskem politika za uničenje kritične znanstvene misli, značilne za delovanje »male elitne visokošolske institucije«, kot je CEU poimenoval neodvisni britanski dnevnik The Guardian, sicer uporabila legalni instrument zakona, zdaj že poimenovanega »zakon CEU«, a da je s tem očitno prestopila vse dopustne demokratske okvirje EU. Uradno opredelitev evropske komisije v zvezi z omenjenim zakonom naj bi po napovedih dobili 26. aprila, v teh dneh pa naj bi se te teme lotil še evropski parlament.

Vprašanje je, ali bi bila reakcija politike na ravnanje madžarske politike tako odločna, če ne bi bilo desettisočev na ulicah in ogromne podpore mednarodne javnosti. Vse to še ne zagotavlja srečnega konca. Se je pa vredno spomniti, da je CEU tudi ob nastanku, v začetku 90. let, zaznamoval konflikt. Takrat med ustanoviteljem te univerze, Georgeem Sorosem, in takratnim češkoslovaškim finančnim ministrom Vaclavom Klausom, kar je povzročilo, da je bila CEU iz prvotno načrtovane Prage prestavljena v Budimpešto. Tudi zamisel zanjo ima, gledano iz današnjega zornega kota, zanimivo politično ozadje, saj je bila »spočeta« leta 1989 na popularni dubrovniški mednarodni poletni univerzi, kar je svojevrstni dokaz, da lahko kritična znanstvena misel v neki državi obstaja ali ne obstaja neodvisno od tega, ali tam obstaja formalna demokracija ali ne.

O tem, da politika mnogih formalno povsem demokratičnih držav v današnjem času resno ogroža znanost, čeprav ne tako drastično kot v primeru CEU, pričajo podatki o upadu proračunskih sredstev, predvsem tistih, s katerimi lahko znanstvene institucije samostojno razpolagajo. Ob tem pa se skoraj povsod marginalizira tudi javna vloga znanosti, ki se jo poskuša podrediti tržnim zahtevam, znanstveniki pa so v veliki meri prisiljeni, da se za svoje preživetje odpovedo ambicioznim znanstvenim ciljem, ki niso profitno naravnani.

Čeprav je med objavljenimi cilji slovenskega shoda za znanost izstopajoč problem zastarele zakonodaje in zmanjševanja financiranja raziskovalne dejavnosti (ob tem je postavljena zahteva, da se delež za raziskave in razvoj do konca desetletja postopno dvigne na odstotek BDP), velja enako pozornost posvetiti tudi omenjenemu »naraščajočemu antiintelektualizmu«, ki v Sloveniji gotovo ne zaznamuje zgolj znanstvene sfere.

Razkrit razlog za prehitevanje slovenskega shoda

Kljub nesporni upravičenosti razlogov in ciljev napovedanega ljubljanskega »Shoda za znanost« se vseeno sprašujem, zakaj edino v Sloveniji shod prehiteva 22. april.

Dan Zemlje je namreč globalni datum Marša za znanost v skoraj 600 mestih sveta. Ljubljana je, kolikor mi je znano, edina izjema.

Seveda to ni zapovedani datum in tako bi si lahko tudi kjerkoli drugje izmislili svoj datum protesta. A zakaj si ga drugod niso, v Ljubljani pa so si ga? Morda se zdi na prvi pogled najbolj logično pojasnilo, da s tem prehitevanjem slovenski znanstveniki samo še bolj poudarjajo namen shoda za znanost. Je pa še drugo možno pojasnilo, namreč da so se naši organizatorji upravičeno ustrašili, da v soboto mnogi slovenski znanstveniki ne bi protestirali, ker to pač ni delovni dan.

Vsak naj sam presodi, kaj od tega (bolj) drži. A tudi če so naši znanstveniki povprečno malce manj pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas za takšen protestni shod (ne dvomim pa, da bi velika večina prosti konec tedna žrtvovala za znanstveno delo), je to samo še dokaz več, da je ulično protestiranje resnično nekaj, kar je našim znanstvenikom močno odveč in da so se zanj odločili predvsem zato, ker so v minulih letih izgubili zaupanje v politične rešitve njihovih nakopičenih problemov.

Zelo verjetno pa sami od sebe pri nas in še kje znanstveniki še dolgo ne bi odšli na ulice, če se v ZDA ne bi na začetku te pomladi spočela snežna kepa znanstvenega protesta. Vsak čas se bo sprožila, nato pa bomo, upam, tudi hitro izvedeli, kaj vse bo kje med globalnim kotaljenjem prinesla in odnesla.