Tiskane izdaje
Kaj se zgodi, ko zadolžimo državo tako, da ne bo mogla odplačati dolga? Tak scenarij je bil že velikokrat uporabljen v državah tretjega sveta in Južne Amerike. Prezadolžena država omogoči privatizacijo, prodajo infrastrukture in naravnih virov ter prosi za novo finančno pomoč, ki jo porabi za poplačilo dolgov ter nakup tuje tehnologije in orožja. Kapitalski vložek se kreditodajalcem dobro obrestuje. Ali je mogoče, da gre v Grčiji za podoben pojav in je kriza tudi priprava na dober posel?
Kdo je pomagal
Posojilo Grčiji so dale zasebne banke upnice. Lastniki bank naj bi pobrali ves morebitni profit. Ko se je izkazalo, da Grčija posojila ne more vrniti, je bil dolg socializiran tako, da naj grške dolgove bankam upnicam poplačajo davkoplačevalci. Trojka ni poskrbela za Grčijo, ampak za poplačilo bank. Države članice območja z evrom in s tem tudi slovenski državljani smo dali denar, ki je večinoma končal na računih bank upnic.
Ali je novih 80 milijard nadaljevanje zadolževanja ali pa bo to posojilo spremenilo potek dogodkov? Ni mogoče zaslediti ukrepov za zagon gospodarstva, zmanjšanje brezposelnosti ali izhoda iz revščine, ampak gre za zvišanje davkov, daljšanje delovne dobe in privatizacijo v vrednosti 50 milijard. Nekateri te zahteve celo primerjajo z versajsko pogodbo iz leta 1919, ki je Nemčiji po prvi svetovni vojni naložila tako visoke reparacije, da je to utrlo pot za izbruh druge svetovne vojne. Ali sedaj korporativni finančni interesi prevladujejo nad osnovnimi načeli Evropske unije o socialnem napredku, izboljševanju življenjskih razmer in zmanjševanju razlik ter s tem ustvarjajo nevarno napetost v EU?
Kaj je značilnost prezadolženosti?
Zakaj naj bi neko državo zadolžili več, kot lahko vrača? Znani so scenariji, ki so jih nosilci kapitala in oderuški skladi izvajali desetletja v tretjem svetu. Prezadolžena država postane dojemljiva za poceni prodajo svojih naravnih virov. Vlada vzpostavi zakonodajo, ki ščiti kapital in olajša privatizacijo. Pravice delavcev se zmanjšajo, sindikati izgubijo moč, brezposelnost se povečuje in plače so vse nižje. Posojilo se porablja pretežno za nakup tehnologije in storitev iz držav, ki so dale ali omogočile posojilo. Multinacionalke dobijo posebne pravice. Državni proračun se pretežno porabi za plačilo obresti.
Nekateri to imenujejo neokolonializem, drugi neoliberalizem, tretji tržno gospodarstvo in konkurenčnost, četrti pa preprosto rečejo, da je to organiziran rop. Nobelovec za ekonomijo Milton Friedman je bil prepričan, da je tržno gospodarstvo najboljši mehanizem za zagotavljanje demokracije.
Cene grških podjetij padajo, podobno kot vidimo primere v Sloveniji, kjer zdaj prodajamo državna podjetja le za del cene, ki je bila ocenjena pred nekaj leti, pred gospodarsko krizo v Sloveniji. Podoben bo rezultat privatizacije v Grčiji, kjer ocenjujejo, da ima država za okoli 300 milijard evrov kapitala.
Scenarij »prevzema« Grčije
Masovni mediji kažejo tragedijo Grčije in poročajo o dramatičnih posledicah trenutnega stanja. Velekapital pa Grčijo dojema kot novo priložnost. Na začetku krize je bilo ocenjeno, da bo Grčija v programu privatizacije prodala za 50 milijard evrov svoje industrije in virov. Upniki so bili razočarani, ko je bilo leta 2012 dogovorjeno, da bo Grčija poplačala del svojih dolgov s privatizacijo le v vrednosti 20 milijard evrov. Dejansko pa je bila privatizacija dokončana le za okrog tri milijarde evrov. To pomeni, da je glavni del privatizacije šele pred nami.
Poznavalci trdijo, da je v Grčiji še veliko poslovnih priložnosti, saj Grki lahko prodajo letališča, pristanišča, javne deleže v bankah, telekomunikacijah, deleže v infrastrukturi železnic, vodovoda, elektrike in zemeljskega plina, javne stavbe, marine, igralnice in tako naprej. Neoliberalci nas učijo, da naravni viri ne pripadajo državi in njenim prebivalcem, ampak investitorju. Čeprav Grčija ne slovi po rudninah in energentih, lahko proda številne plaže, termalna kopališča in zemljišča na otokih. Cene bodo ugodne, čim bolj bo država izčrpana. Razprodaja Grčije šele prihaja. Ne glede na to, kaj bo naredila ta ali katera druga grška vlada.
Ocenjeno je, da ima nekaj premožnih Grkov shranjenih več deset milijard evrov v švicarskih bankah. Del tega denarja bodo bogati Grki verjetno investirali nazaj v Grčijo in le čakajo na priložnost za odličen nakup. Svetovni kapital bo v Grčijo vložil milijarde, ko bo razprodaja na višku. Ameriški poslovni časopis Forbes poroča, da je bilo leta 2014 najbolj donosno investirati v Grčijo.
Odlični posli z orožjem
Na televiziji vidimo prizore, ki kažejo, kako težko živijo ljudje v Grčiji in kako neugodne so razmere za male podjetnike, restavracije in hotele. Manj pogosto pa slišimo, da je Grčija država, ki ima enega najvišjih proračunov za oborožitev v EU glede na BDP. Največji proizvajalci orožja za Grčijo so države Nata, predvsem ZDA, Nemčija in Francija. V najhujši krizi je Grčija plačala Nemčiji dve milijardi evrov za dve vojaški podmornici. Britanski dnevnik The Guardian je leta 2012 citiral Dimitrisa Papadimoulisa, nekdanjega člana evropskega parlamenta, ki je izjavil, da ti podmornici niti nista delovali in jih Grčija sploh ne potrebuje. Trenutna vlada ima v koaliciji tudi skrajno desno politiko, ki si želi visok proračun za vojsko. Morda pri nakupu orožja ne gre za varovanje Grkov pred ne vem katerim sovražnikom, ampak predvsem za varovanje interesov industrije orožja.
Nato in še posebno ZDA ne bodo dopustili, da bi Grčija ušla iz EU. Potem ko so zlahka in zelo uspešno s pomočjo dogodkov v Ukrajini prestrašili severne baltske države in dosegli povečanje nakupov orožja na severu Evrope, se ne sme zgoditi presenečenje na jugu. To tudi grška vlada ve in morda prav zato hodi Cipras na dokaj pogoste obiske v Rusijo, se dogovarja za plinovod ter s tem dviguje nemir pri Američanih. Ali je Obama tudi zato javno pozval, da je Grčiji treba omogočiti gospodarsko rast?
Kako bo jutri?
Pri politikih se danes sprašujemo predvsem, kdo bo naredil manj škode. Če bo Cipras naredil manj škode za socialno pravičnost, potem je za kapital moteči faktor, ki lahko okuži Španijo in morda Italijo ali pa celo Francijo. Ali bodo zato Ciprasum, kolikor se da, majali stolček in morda celo stopnjevali notranje nemire, kot se to dela v tretjem svetu z vladami, ki niso dovolj »kooperativne«? Samo če bo dovolj grške industrije in virov poceni prodal (pa ne Rusom in Kitajcem), ga bodo centri moči tolerirali in mu občasno z novimi krediti in odpustki omogočali kratke premore.
Solidarnost je tema, o kateri Cipras govori, ko predlaga delni odpis vračila posojil, ne pa ko gre za črni trg, ki predstavlja približno 25 odstotkov BDP. Kako je s socialno pravičnostjo, ko gre za izogibanje davkom pri najbogatejših Grkih ter jih OECD in grška vlada ocenjujeta na 20 do 30 milijard evrov nepobranih davkov na leto? Tudi finančni privilegiji cerkve in ladjarjev ter velik vojaški proračun so skrb vzbujajoči. Grčija se še ni resno spopadla s korupcijo, izogibanjem davkom in črnim trgom. Cipras ima pri volivcih podporo pri zavračanju varčevanja, a če ne bo zagotovil normalnega delovanja države, bo moral kmalu oditi. Grška vlada v pol leta ni prepričala niti o tem, da zares želi socialno pravičnost, niti o tem, da želi vzpostaviti finančno disciplino in njeno izvajanje.
Morda tudi zato upnikom ne pride na misel, da bi Grčiji omogočili podoben vzpon, kot je bil omogočen razrušeni Nemčiji po drugi svetovni vojni, ko ji je bila z londonskim sporazumom leta 1953 polovica dolga odpisana. Takrat je bila ideja socialne države močna, ne samo na vzhodu, ampak tudi v Franciji, Italiji in drugje v kapitalističnem svetu. Kapitalizem je moral upoštevati navadnega človeka in dobiti zaveznike. Solidarnost, demokracija in socialna pravičnost niso bile le besede. Danes je drugače. Kapitalizem je globalen in »socialne« alternative ni več. Prav zato Združeni narodi pripravljajo pravni okvir za prestrukturiranje dolga, ki se osredotoča na varovanje človekovih pravic in zagotovitev minimalne ravni ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic v zadolženi državi. Zgodovina bo pokazala, ali je grška kriza priložnost le za kapital ali pa tudi za demokracijo. Morda lahko prav v Grčiji spodleti mnenje Friedmana, da je med demokracijo in trgom enačaj.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Saša Prešern, raziskovalec
