Hessenska nagrada in paradoks enostranskega miru

Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.

Septembra so v nemškem Wiesbadnu predsedniku armenske vlade Nikolu Pašinjanu podelili Hessensko nagrado za mir za »njegova prizadevanja za mirno rešitev na Južnem Kavkazu«. Gre za mirovni proces med Armenijo in Azerbajdžanom, ki sta bila zadnjih 30 let v konfliktu zaradi Karabaha. Leta 2020 je Baku po koncu druge karabaške vojne ponovno vzpostavil nadzor nad pomembnim delom mednarodno priznanih azerbajdžanskih ozemelj, leta 2023 pa nad celotnim Karabahom.

Poleti 2025 sta voditelja Azerbajdžana in Armenije postavila temelje za dokončen konec dolgoletnega spopada, ko sta ob posredovanju ameriškega predsednika Donalda Trumpa podpisala skupno deklaracijo.

Kljub temu da je bil konec konflikta rezultat politične volje in kompromisov obeh strani, je bila nagrada podeljena in izročena samo Pašinjanu. Armenski premier se je posebej odpravil v Nemčijo in sprejel nagrado ter se pretvarjal, da ni opazil enostranskega pristopa žirije. Kljub temu je svojega partnerja v procesu sprave v govoru na kratko omenil: »Rad bi se zahvalil tudi predsedniku Azerbajdžana Ilhamu Alijevu, ki si to nagrado zasluži v enaki meri.«

Armenski premier Nikol Pašinjan FOTO: Reuters

Odločitev o podelitvi Hessenske nagrade je v še posebej ostrem nasprotju z drugimi mednarodnimi nagradami, pri katerih je bila armensko-azerbajdžanska sprava obravnavana kot skupni dosežek Bakuja in Erevana. Februarja sta Alijev in Pašinjan skupaj prejela nagrado zayed za človeško bratstvo (nagrada vključuje mednarodno žirijo in nagradni sklad v višini enega milijona dolarjev), aprila pa še nagrado gernika za mir in spravo.

Uprava Hessenske nagrade je prezrla ta mednarodni kontekst in Azerbajdžan izbrisala iz skupne formule miru ter dvostranski politični dosežek spremenila v osebno zaslugo Pašinjana.

Organizatorji so posebej izpostavili demokratične spremembe v Armeniji in navedli, da Pašinjan »neprekinjeno vodi proces demokratičnih reform« ter si »neutrudno prizadeva za vzpostavljanje demokratičnih institucij v državi«. Vendar stroga dejstva govorijo nasprotno – kazenski pregon opozicije v Armeniji je dosegel vrhunec, med volitvami 7. junija pa so evropski opazovalci opazili celo vrsto pomembnih kršitev.

Farah Karimi, posebna koordinatorka in vodja kratkoročne opazovalne misije Ovseja, je izjavila: »Volilna kampanja je bila izrazito konfrontacijska, spremljali so jo retorika, ki je spodbujala razdor, ter obtožbe o kupovanju glasov in drugih kršitvah volilne zakonodaje.« Dejala je tudi, da je »koncentracija aretacij in kazenskih pregonov opozicijskih predstavnikov prispevala k oblikovanju vtisa o selektivni volilni pravičnosti.«

O pritiskih na predvolilno kampanjo govori statistika samega armenskega generalnega tožilstva: od 7. februarja do 7. junija je bilo uvedenih 210 kazenskih postopkov, povezanih z volitvami, kazenski pregon pa se je začel proti 349 osebam. Protikorupcijski odbor je posebej poročal o 194 pridržanih v zadnjih tednih kampanje, od katerih jih je 84 v zaporu ali hišnem priporu zaradi obtožb o kupovanju glasov, ki jih opozicija zanika.

Junija, dan pred parlamentarnimi volitvami, so armenske oblasti uvedle kazenske postopke proti šestim kandidatom bloka »Močna Armenija«, ki je bil glavni tekmec stranke Nikola Pašinjana. Najmanj štirje so bili pozneje aretirani. Toda kljub pridržanju svojih kandidatov je blok na volitvah zasedel drugo mesto, saj je prejel 23 odstotkov glasov in osvojil 29 sedežev v parlamentu.

Ilham Alijev, premier Azerbajdžana  FOTO: Agencije, arhiv

Mesec dni pozneje, 6. julija, so oblasti pridržale še enega opozicijskega voditelja, predsednika »Uspešne Armenije« Gagika Carukjana. Naslednji dan mu je sodišče odredilo dvomesečni pripor zaradi obtožb o goljufiji posebej velikega obsega in pranju denarja. 25. avgusta so organi pregona pridržali nekdanjega predsednika in voditelja parlamentarnega bloka »Armenija« Roberta Kočarjana ter njegovega sina Sedraka. Robert Kočarjan je bil obtožen zlorabe uradnega položaja, prejemanja podkupnin posebej velike vrednosti in pranja denarja.

Do začetka septembra sta armenska »demokracija« in »varstvo človekovih pravic« dosegla svoj vrhunec. 1. septembra so armenski varnostni organi hudo bolnega nekdanjega finančnega ministra Gagika Hačatrjana na nosilih odnesli iz njegovega doma in ga v takšnem stanju odpeljali k preiskovalcem, nato pa še na sodišče.

Po navedbah njegovih odvetnikov trpi za hudo boleznijo hrbtenice in je med prevozom doživljal izjemno hude bolečine. Kljub temu je sodišče 2. septembra 71-letnemu nekdanjemu ministru odredilo dvomesečni pripor. 8. septembra pa se je začel proces proti voditelju opozicijske stranke »Mati Armenija« Andraniku Tevanjanu in njegovi sodelavki Aregnaz Manukjan. Sodišče je obema podaljšalo pripor.

Hkrati država vodi kazenski postopek brez primere proti poglavarju Armenske apostolske cerkve, ki je nastal v ozadju odprte vojne Pašinjana z Gareginom II. Slednji je bil eden najdoslednejših kritikov premiera: zahteval je njegov odstop in njegovo vlado obtoževal izgube Karabaha. 14. februarja je bil proti njemu uveden kazenski pregon. Prav tako mu je bilo prepovedano zapustiti državo.

Nagraditi enega politika za razvoj miru v celotni regiji je že samo po sebi nesmisel. Še toliko bolj nenavadno pa je, da se uprava nagrade pri tem sklicuje na »demokratične dosežke« Armenije, ki predstavljajo niz kazenskih postopkov, aretacij in sodnih procesov proti opozicijskim predstavnikom. V tej luči podelitev nagrade Pašinjanu ni videti kot nepristranska ocena njegovega prispevka k miru, temveč kot premišljena in brezsramna politična gesta Evrope do Armenije zaradi njenega obrata proti Evropski uniji.

***

Svitlana Kushnir je ukrajinska politična strokovnjakinja, svetovalka in ekonomska komentatorka z več kot 15-letnimi izkušnjami. Je ustanoviteljica komunikacijskega studia Politlab, v ukrajinskih medijih pa redno komentira politična, gospodarska in družbena vprašanja.

Stališča, izražena v prispevku, so stališča avtorja, in ne nujno uredništva Dela. Za vsebino in izražena mnenja odgovarja avtor.