Iran, Amerika in regija brez jasne podobe svoje prihodnosti

V zadnjih dneh se ponovno govori o možnem sporazumu med Iranom in Združenimi državami – od posrednih pogajanj do razprav o zmanjševanju napetosti in možnosti vrnitve k neki obliki političnega razumevanja. Toda osrednje vprašanje morda ni več zgolj to, ali bo sporazum dosežen ali ne. To, kar se zdaj odvija med Teheranom in Washingtonom, se zdi precej bolj zapleteno kot zgolj spor zaradi jedrskega vprašanja.

Več let je bila podoba Irana v velikem delu svetovnih medijev in političnih pripovedih večinoma omejena na jedrski program: bogatenje urana, sankcije, pogajanja in strah pred jedrskim orožjem. Toda nedavna vojna je vsaj delno spremenila to podobo. Vprašanje zdaj ni več samo, kaj Iran govori ali kakšen jedrski program razvija, ampak koliko vpliva Iran lahko izvaja na dogajanje v Zahodni Aziji – regiji, ki jo svetovna politična govorica še vedno večinoma imenuje »Bližnji vzhod« – in kakšno mesto bo imel v prihodnji ureditvi tega prostora.

Po vojni nekaterih starih predstav o Iranu ni več mogoče tako preprosto ponavljati kot nekoč. Iran se še vedno spopada z gospodarsko krizo, notranjimi pritiski in družbenim nezadovoljstvom, vendar je hkrati pokazal, da še vedno lahko vpliva na energetske poti, varnostno ravnotežje v Perzijskem zalivu in politično ozračje v regiji. Morda prav zato tudi pogled na Iran počasi dobiva novo obliko; ne nujno v smeri sprejemanja Irana, ampak v spoznanju, da ga ni več mogoče obravnavati zgolj kot začasen ali obroben problem.

Dolga leta je prevladovalo prepričanje, da bi gospodarski pritiski, sankcije ali politična izolacija Iran sčasoma lahko privedli do zloma. Toda resničnost Irana je precej bolj zapletena od teh predstav. Iran ni zgolj vlada ali politični dosje; je družba z dolgim zgodovinskim spominom, z izkušnjami vojne, pritiskov, izolacije in preživetja. Prav ta zgodovinski spomin povzroča, da se družba tudi v trenutkih utrujenosti in nezadovoljstva še vedno boji nestabilnosti in možnosti zdrsa v razmere, podobne Siriji ali Libiji.

V Iranu je občutek izčrpanosti resničen. Leta sankcij, gospodarske krize in regionalne negotovosti so zožila vsakdanje življenje, mnogi pa prihodnost vidijo kot negotovo. Toda hkrati se tudi ideja nenadnega zloma ne zdi več tako preprosta kot nekoč. Iran ni država, ki bi razpadla zgolj zaradi gospodarskega pritiska ali varnostnih operacij – prav tako se zdi, da tudi Združene države ne morejo Irana zlahka odstraniti iz regionalnih enačb.

Morda je prav zato malo verjetno, da bi morebitni sporazum dejansko pomenil konec problema. To, kar zdaj obstaja, je bolj podobno stanju suspenza; stanju, v katerem se vojna ni zares končala, mir pa se pravzaprav še ni začel.

Toda morda ena najpomembnejših stvari, ki jih je razkrila nedavna vojna, ni bila zgolj sprememba ravnotežij v Zahodni Aziji. Vojna je razkrila tudi globlji dvom – dvom o samem mednarodnem redu in pravilih, ki naj bi urejala svet po drugi svetovni vojni.

V številnih trenutkih te krize se je zdelo, da klasični jezik diplomacije – dialog, ki naj bi potekal pod okriljem Združenih narodov, mednarodnega prava in večstranskih sporazumov – nima več avtoritete, ki jo je nekoč imel. Kot da bi svet počasi vstopal v obdobje, v katerem vojaška moč pomeni več kot pravne zaveze pri določanju tega, kaj je legitimno in kaj ne.

Diplomacija še vedno obstaja, pogajanja se nadaljujejo in sporazumi se še vedno podpisujejo, toda hkrati se krepi občutek, da nad vsako pogajalsko mizo vse močneje visijo senca grožnje in razmerja moči.

V zadnjih dneh je Vali Nasr, iransko-ameriški raziskovalec in profesor mednarodnih odnosov, v analizi mogočih pogajanj med Teheranom in Washingtonom zapisal, da bi dogovor na prvi pogled lahko deloval kot uspeh za Iran, vendar v Teheranu še vedno obstaja globok dvom o tem, ali bo ta proces res pripeljal do miru ali pa gre zgolj za kratek odmor pred novim krogom napetosti.

Morda je prav ta negotovost ena ključnih značilnosti sedanjega trenutka; nezaupanje, ki ne obstaja več zgolj med Iranom in Združenimi državami, ampak se zdi, da se je razširilo celo na samo idejo pogajanj in sporazumov.

Klasični perzijski književnik Rumi pripoveduje znamenito zgodbo o slonu v temni sobi. Vsak človek, ki je vstopil v prostor, se je dotaknil le enega dela slona in ga opisal glede na to, kar je občutil: eden je prijel rilec in mislil, da drži veliko kačo, drugi se je dotaknil noge in jo imel za masiven steber. Nihče ni mogel videti celotne podobe, ker tema ni dopuščala pogleda na celoto.

Morda je sedanja Zahodna Azija podobna prav temu slonu v temi. Vsaka stran vidi le del resničnosti in ga zamenjuje za celotno zgodbo. Za nekatere je vprašanje še vedno zgolj iranski jedrski program. Za druge gre predvsem za regionalni vpliv ali varnost Izraela. Tretji vse skupaj razumejo predvsem skozi rivalstvo med Združenimi državami, Kitajsko in Rusijo. Toda nobeden od teh pogledov sam po sebi ne more v celoti pojasniti tega, kar se zdaj odvija v tej geografiji.

To, kar vidimo v regiji, je bolj podobno prostoru, ki še vedno nima jasne podobe svoje prihodnosti. Vsi kupujejo čas – da utrdijo svoje položaje, preverijo odzive drugih in morda ugotovijo, kako se bo nova regionalna ureditev sploh oblikovala.

Morda prav zato politika v tej regiji ne spominja več na klasično diplomacijo preteklosti. Vse bolj je podobna prizoru, v katerem Iran igra šah, Združene države pa poker.

Ena stran stavi na čas, vzdržljivost in dolgoročno pozicioniranje; druga na dvoumnost, prikazovanje moči in siljenje nasprotnika v negotovost. V takšnih razmerah vprašanje ni zgolj, katera stran je močnejša, ampak katera lahko drugo dlje časa ohranja v stanju suspenza – nekje med sporazumom in grožnjo, med pogajanji in možnostjo vojne.

In morda je prav v tem največja nejasnost: nihče nima jasne podobe konca igre, ker se vsi še vedno dotikajo le enega dela slona, ne pa celote.

***

Sara Afzali, v Sloveniji živeča iranska pesnica in novinarka.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva​.