Iran: zgodba o odpornosti neke družbe

Da bi razumeli Iran teh dni, bi morda morali začeti pri neki šoli; pri šoli v Minabu na jugu Irana, ki je bila tarča napada in kjer je bilo ubitih več kot 160 otrok in učiteljev. Napad na šolo Šadžareh Tajebeh se je zgodil že prvi dan vojne in je postal eden najbolj pretresljivih simbolov tega spopada. To ni bila zgolj tragedija na obrobju vojne. Napad na šolo je že od samega začetka pokazal, da v tej vojni tarče niso le baze, objekti ali vojaški poveljniki, ampak samo tkivo življenja neke družbe: njeni otroci, njena prihodnost in možnost mirnega nadaljevanja življenja v njej.

Ko vojna že prvi dan doseže šolo, ne gre več zgolj za vojaški dogodek. V takšnem trenutku postane razkorak med uradnim jezikom »varnosti« in »natančnega ciljanja« ter resničnostjo preveč očiten, da bi ga bilo mogoče prikriti. Šola je kraj, kjer družba obnavlja svojo prihodnost; kraj, kjer se oblikujejo jezik, spomin, red vsakdanjega življenja in upanje na jutri. Zato napad na šolo ni zgolj uničenje neke stavbe. Je napad na možnost nadaljevanja neke družbe. Prav tu pa postane pomembno vprašanje odpornosti: odpornosti ne le v smislu vzdržati pritisk, temveč v smislu ohraniti pri življenju prav tiste niti kolektivnega življenja, ki jih vojna poskuša pretrgati.

Irana ni mogoče razumeti zgolj kot politično vprašanje: kot državo, ujeto v jedrski dosje, sankcije in krizo. Takšna podoba, čeprav izraža del sedanje resničnosti, zajema le majhen del resnice o Iranu. Iran je nastal znotraj enega najstarejših civilizacijskih prostorov na svetu – v povezavi z antičnim svetom Mezopotamije in iranske planote ter v kontinuiteti tradicij, ki so trajno zaznamovale državotvornost, znanost, medicino, merjenje časa, astronomijo, matematiko in književnost. Ahemenidi so zgradili prvi perzijski imperij in sodili med prve velike imperije sveta, Kirov valj, ki ga v zgodovinskem spominu mnogi razumejo kot prvo listino človekovih pravic, pa je nastal prav na tej zemlji pred več kot 2500 leti. Od Hvarizmija, Birunija, Hajama in Avicene do Firduzija, Sadija, Hafeza in Rumija govorimo o imenih, ki ne pripadajo le sedanjim političnim mejam. Opozarjanje na to ni dejanje ponosa, ampak poskus popraviti neko zmoto: Irana ni mogoče zreducirati zgolj na dnevne medijske varnostne naslove.

Morda prav zato nekatere izjave niso toliko znamenja moči kot znamenja pozabe. Ko predsednik Združenih držav Amerike zvečer 1. aprila grozi, da bo Iran, če ne privoli v dogovor, »vrnil v kameno dobo«, ne govori le o političnem nasilju; razkriva tudi določeno zgodovinsko slepoto. Grenka ironija je, da je takšna izjava izrečena o deželi, ki se je sama oblikovala v eno najstarejših zibelk človeške civilizacije. Grožnja, da bo neko družbo vrnila »v kameno dobo«, kadar je usmerjena proti kraju, v katerem so se naložile globoke plasti pisane zgodovine, državnosti in kulture, predvsem kaže, da govorec te dežele ne vidi kot zgodovinske resničnosti, ampak le kot predmet zadrževanja in nadzora; kljub temu pa je prav potek teh tednov vojne pokazal, da je sama možnost doseči tak cilj, pa tudi njegova jasna opredelitev, stvar razprave in dvoma.

V tem času namreč v tej vojni tarča niso le vlada ali politične strukture. Iran je velika družba: velika država z milijoni ljudi, velikimi in malimi mesti, različnimi družbenimi plastmi, resničnimi razpokami, resničnimi kritikami in hkrati z neko kolektivno zavestjo o preživetju. Prav to se v številnih zunanjih pripovedih izgubi. Onkraj svojih meja je Iran pogosto bodisi povsem izenačen s svojo oblastjo bodisi zreduciran na skupek političnih klišejev. In vendar pod temi vsakodnevnimi naslovi obstaja družba, ki je lahko hkrati protestna, izčrpana in kritična ter ki lahko tuji napad doživlja tudi kot napad na dom in domovino.

S te točke je mogoče razumeti eno od pogostih zmot o Iranu. Dolga leta so mnogi zunaj Irana verjeli, da je Iran mogoče s pritiskom, sankcijami, izolacijo ali napadom preprosto potisniti na rob.

Toda zadnja vojna je spet pokazala, da Iran ni obrobno vprašanje, ampak eden ključnih geopolitičnih vozlov regije. Pomen Hormuške ožine, skrb na svetovnih energetskih trgih in izredna občutljivost pomorskih poti so spet spomnili, da Irana, ne glede na ves pritisk, ni mogoče preprosto izbrisati. Tudi v teh dneh so nove grožnje glede nafte, energetske infrastrukture in prehoda skozi Hormuško ožino to resničnost spet vrnile v središče pozornosti.

Ta položaj ne izhaja samo iz geografije. Izhaja tudi iz določene varnostne in vojaške neodvisnosti, ki Iran ločuje od številnih držav v regiji. V velikem delu Perzijskega zaliva je varnost držav vezana na ameriške baze, zunanje obrambne ureditve ali obsežen uvoz orožja. Iran pa je kljub vsem stroškom in omejitvam svojo odvračalno strukturo v glavnem oblikoval od znotraj, njegovo varnostno odločanje pa ni opredeljeno znotraj okvira tujega vojaškega zavezništva. To ne pomeni, da so njegove politike brez napak, pomeni pa, da je Iran med najpomembnejšimi silami Zahodne Azije eden najbolj neodvisnih akterjev na področju varnostnega in vojaškega odločanja.

Morda pa je zunaj Irana manj opazna ne le geopolitična teža te države, ampak tudi sposobnost njene družbe za odpornost. Ljudstvo, ki je v zadnjih 47 letih v različnih obdobjih in skozi številne vstaje ter gibanja glasno izražalo svoje zahteve, plačevalo ceno in v nekaterih primerih del svojih zahtev vsililo družbeni resničnosti. Prav zato vlada Islamske republike zdaj ni več enaka, kot je bila v prvih letih svojega nastanka. Iranska družba kljub vsem pritiskom, represiji in omejitvam ni ostala statična in nema družba.

In vendar ta ista družba, ko se znajde pred tujim napadom, na dogajanje ne gleda nujno skozi prizmo teh istih notranjih razpok. Za številne ljudi v trenutku tujega napada vprašanje ni le oblast; vprašanje so dom, domovina, spomin in preživetje. Tega odziva ni mogoče razložiti zgolj z jezikom dnevne politike. Delno sega k nečemu globljemu: k zgodovinski izkušnji ljudstva, ki je več tisočletij stalo nasproti vdorom, okupaciji, razpadu in pritisku ter se je kljub vsem ranam vedno znova znalo obnoviti.

Morda je prav tu eden od razlogov za iransko vztrajnost. V regiji, kjer so številne dežele skozi zgodovino večkrat izgubile svojo jezikovno, kulturno ali politično identiteto, je Iran ohranil svoj jezik, svojo književnost, svoj zgodovinski spomin in pomemben del svoje civilizacijske kontinuitete. Ta vztrajnost ni bila zgolj rezultat držav ali dinastij; bolj kot karkoli drugega je bila rezultat trdoživosti družbe, ki ji je sredi porazov, vdorov in velikih pretresov uspelo ne pretrgati vezi s svojo zgodovino in kulturo.

Odpornost Irana ni bila zgolj v tem, da je vztrajal pred vdori, ampak tudi v njegovi zmožnosti, da je preoblikoval same napadalce. Mongoli so na to ozemlje prišli z enim najbolj uničujočih napadov v njegovi zgodovini, vendar so se v Iranu tudi sami ilkanidski vladarji postopno vključili v kulturo, vero in politično izročilo te dežele. Spreobrnitev Gazana kana v islam je pomenila prelomnico v tem procesu, za njim pa je Oldžejtu, mongolski vladar, v iranski zgodovini postal znan kot sultan Mohamed Hodabande. To ni bil le znak, da je neka dežela zdržala pod napadom – bil je tudi znak kulturne in zgodovinske moči družbe, ki je bila sposobna preoblikovati celo svoje osvajalce.

S tega vidika sedanjega iranskega odpora ne bi smeli zreducirati zgolj na njegovo vojaško moč ali geopolitični položaj. Del tega odpora je zakoreninjen v družbi, ki je hkrati lahko kritična, utrujena, nezadovoljna in zahtevna, vendar se ob tujem napadu ne sesuje preprosto sama vase. Prav ta kompleksnost je Iran za številne zunanje opazovalce naredila težko razumljiv: državo, ki je ni mogoče pojasniti le z njeno oblastjo, ne le z njenimi protesti in ne le z vojno, ki ji je vsiljena.

Če je ta vojna kaj razjasnila, je morda prav to: Iran ni zgolj varnostni dosje, vojaška tarča ali predmet groženj in zadrževanja. Iran je zgodovina, ki še vedno živi v njegovi družbi; družba, ki si je večkrat želela spremembe, večkrat plačala ceno, večkrat povzdignila glas in hkrati obstala pred poskusi, da bi jo zlomili. Prav zato je Iran mogoče raniti, nanj je mogoče izvajati pritisk, vendar ga ni mogoče preprosto izbrisati iz svetovnega spomina in iz enačb te regije.

***

Sara Afzali, v Sloveniji živeča iranska pesnica in novinarka.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.