Iskanje prihodnosti

Po letu 1990 smo sistematično razgradili mehanizme družbene reprodukcije v slepi veri, da bo za razvoj samodejno poskrbel vsemogočni trg. Danes blaginjo iščemo nekje med davčno lestvico in družinskim statusom.

Slovenija ima zanimivo politično tradicijo. Ko pride kriza, dobimo zakon. Ko krize ni, dobimo interventni zakon. Razlika je predvsem estetska. Leta 2012 je država sprejela zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF). Nihče ni skrival njegove narave. Bil je zakon rezov. Grob, neprijazen, fiskalno asketski dokument, ki je državi nalagal, naj v času gospodarske oslabelosti sama sebi zmanjša krvni obtok. Bil je otrok evropske doktrine časa, ko so se recesije zdravile z dodatno recesijo, kot bi zdravnik slabokrvnemu pacientu predpisal še nekaj odvzemov krvi za vsak primer. ZUJF je bil problematičen, toda imel je eno redko politično vrlino: ni lagal o svojem namenu. Ni se pretvarjal, da je dolgoročna strategija. Ni obljubljal modernizacije, preboja ali nacionalnega preporoda. Bil je fiskalna disciplina, prevedena v pravni jezik.

Današnji poskus reševanja gospodarstva skozi tako imenovani tretji politični steber in njihov predlog zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS) je povsem drugačna žival. Govori o rasti, vendar pušča nerešeno vprašanje, ali strukturni premik razume kot ekonomski proces ali kot ideološko pedagogiko. To ni nepomembna razlika. Resna državotvorna politika ponavadi pomeni nekaj precej oprijemljivega: investicije v infrastrukturo, raziskave, tehnologijo, izobraževanje, stanovanjsko gradnjo, produktivnost, regionalno kohezijo, organizacijo trga dela in industrijsko strategijo. Napredek je institucionalna arhitektura prihodnosti. Toda če družbeno preobrazbo reduciramo na administrativne premike, moralne signale, kozmetično nižanje dohodnine pri oddajanju premoženja in preferiranje določenih družbenih oblik, dobimo nekaj drugega: kulturnopolitični program, zamaskiran v ekonomski jezik.

Znižanje davkov ni razvoj: interventni zakon namesto strategije prinaša iluzijo

ZUJF je državo videl kot strošek. Novi ZIURS jo vidi kot krotilca družbenega vedenja. V tem je morda globlja kontinuiteta, kot se zdi na prvi pogled. Oba zakona namreč izhajata iz podobne predpostavke: kolektivni uspeh ni rezultat organizacije proizvodnih in reprodukcijskih zmogljivosti družbe, ampak posledica pravilno nastavljenih spodbud za posameznika. Če bo posameznik dovolj motiviran, bo sistem čudežno sledil. To je ista antropologija, le retorika se je spremenila. ZUJF je govoril jezik računovodje. Novi zakon govori jezik motivacijskega govorca. Toda gospodarstvo ni seminar osebne rasti.

Slovenija nima sistemskega problema zato, ker ljudje ne bi bili dovolj disciplinirani. Težava je, da je država tri desetletja sistematično opuščala strateške mehanizme. Stanovanjska politika? Razpadla. Zdaj država razpravlja, kako spodbuditi najemni trg, kot da bi šlo za eksperimentalno novost, ne pa za nekaj, kar je nekoč že znala organizirati. Industrijska politika? Fragmentirana. Regionalno usmerjanje? Ritualno omenjeno. Demografska politika? Reducirana na transferne formule. Davčna politika? Permanentni ideološki poligon.

Če bi prihodnost jemali resno, bi bilo prvo vprašanje preprosto: kako povečati reproduktivno sposobnost družbe? Kako organizirati gradnjo stanovanj, produktivne investicije, tehnološki prehod, stabilne javne sisteme in dolgoročna pričakovanja? Namesto tega se zdi, da dobivamo politični dokument, v katerem je družbeni preboj izpeljan iz dohodninskega razreda. To je fascinantna intelektualna inovacija. Joseph Schumpeter je gospodarsko dinamiko povezoval z inovacijo. John Maynard Keynes z investicijami. Nicholas Kaldor s strukturno transformacijo. V sodobni slovenski interpretaciji pa se zdi, da blaginja prebiva nekje med davčno lestvico in družinskim statusom.

Če je bil ZUJF fiskalni skalpel, je novi zakon nekaj bolj nenavadnega: ideološki večnamenski nož. Kar je pri tem posebej zanimivo, je zgodovinski spomin. Ali bolje: njegova odsotnost. Slovenija je nekoč znala organizirati velike kolektivne projekte. Lahko razpravljamo o njihovih omejitvah, kakovosti ali političnem okviru, ne moremo pa zanikati institucionalne sposobnosti organizacije prihodnosti. Danes se zdi, kot da je ta spomin izbrisan. Kot da je edini predstavljiv mehanizem napredka individualni odziv na pravilno oblikovano davčno spodbudo. To ni vizija. To je psihologizacija ekonomije.

Neven Borak. FOTO: Matej Družnik

In tu se vračamo k primerjavi z ZUJF. Če bi moral izbirati med cinično iskrenostjo in optimistično zavajajočnostjo, bi bila izbira manj trivialna, kot se zdi. ZUJF je odkrito povedal: varčujemo. Novi zakon pravi: gradimo prihodnost. Toda prenova brez institucij, brez investicijske arhitekture in brez organizacije kolektivnih zmogljivosti je le retorična dekoracija. Ekonomija ima za to precej star izraz: simbolna substitucija. Laično povedano: ko barvanje fasade nadomesti gradnjo hiše.

Da ne bo pomote – kritika ni dovolj. Če je zgornje besedilo diagnoza, potem mora slediti recept. Ne recept v smislu štirih ali petih točk populističnega programa, ampak smer institucionalnega preobrata. Slovenija zdaj ne potrebuje še enega zakona z zvenečimi besedami v naslovu, ne moralnega pouka o vrednotah, ne davčnih eksperimentov, ki jih nihče ne bo evalviral. Potrebuje štiri stvari, ki jih noben interventni zakon ne more nadomestiti.

Prvič: trajno stanovanjsko agencijo z lastnimi, sistemskimi prihodki. Nekdo bo ugovarjal, da republiški stanovanjski sklad že imamo. Res je, a ta deluje projektno, odvisen je od ad hoc proračunskih kapljic in evropskih kohezijskih transferjev za gasilske odkupe rudarskih stanovanj. Potrebujemo vzporedni javni gradbeni sektor po vzoru avstrijskega modela. Ta skozi trajne davčne vire in revolving sklade omogoča masovno gradnjo neprofitnih stanovanj ter dolgoročni najem z možnostjo odkupa. Stanovanje ni davčna olajšava – je prvi pogoj za to, da mladi sploh razmišljajo o prihodnosti.

Ko samoumevnost postane del problema

Drugič: regionalne banke. Da, na papirju imamo Slovenski regionalno razvojni sklad v Ribnici. Toda v praksi je to centraliziran državni administrativni aparat, ki deli mikro posojila, namesto da bi deloval kot avtonomna finančna institucija regije. Zgledujmo se po nemških regijah in njihovih javnih bankah (deželnih bankah ali hranilnicah). Nekoč smo imeli podobne banke. Na preostalih hranilnicah, ki jih imamo, da se nadzorniško izživljamo. Denar iz Ljubljane ne vidi specifičnih razlik med Prekmurjem, Zasavjem in Primorsko. Brez regionalnih finančnih hrbtenic, ki samostojno investirajo v lokalno gospodarstvo, je vsaka decentralizacija le lepa politična fraza.

Tretjič: proticiklični investicijski mehanizem. Danes, ko Evropa spet drsi v primež javnofinančnega zategovanja pasu, bi morala Slovenija ravnati obratno: v recesiji graditi, v ekspanziji varčevati. Sedanje ustavno zlato fiskalno pravilo državo sili v krč natanko takrat, ko bi morala investirati. Potrebujemo zakonsko varovan, zunajproračunski investicijski sklad – ne proračunskega zabojnika, ki ga vsaka vlada sproti izprazni. Takšen mehanizem uspešno uporablja Singapur, saj avtomatsko sprošča vnaprej zbrana državna sredstva za javno infrastrukturo v trenutku, ko pade BDP, s čimer ohranja stabilnost gospodarskega krogotoka.

Četrtič: desetletne pogodbe za uresničevanje ciljev v vsaki regiji. Namesto sedanjih rigidnih, vnaprej natisnjenih regijskih strategij, ki služijo zgolj birokratskemu kljukanju evropskih pogojev, potrebujemo zavezujoče pogodbe z jasnimi roki, finančnimi penali in neodvisnim zunanjim nadzorom. Če strateška železniška proga do Nove Gorice ali tretja razvojna os nista zgrajeni v osmih letih, morajo slediti avtomatske politične in pravne posledice, vključno z odstopom pristojnega ministra – brez izjem. Švicarski model dolgoročnih infrastrukturnih pogodb FinöV dokazuje, da stabilnost projektov ne sme biti talec štiriletnih mandatnih ciklov.

Ti štirje mehanizmi niso levi ali desni. So predideološki. So pogoji možnosti za kakršenkoli premik, ne glede na to, ali ga opredeljujemo s socialdemokratskega ali liberalnega vidika. Brez njih bomo pisali iste tekste čez pet let. Z istimi metaforami. Z isto resignacijo.

Vrnimo se k izhodiščni dilemi. Izbira med ZUJF in novim interventnim zakonom ni izbira med dobrim in slabim. Je izbira med dvema vrstama poštenosti. ZUJF je bil pošten kot račun za elektriko. Boli, a veš, pri čem si. Novi zakon je nepošten kot horoskop. Govori o tvojem potencialu, ne o tem, kako ga boš dosegel. ZUJF je v tem smislu jasnejši. Ne zato, ker bi bil dober. Ampak zato, ker v politiki, kjer je fantastika postala norma, postane cinična iskrenost že skoraj vrlina. Toda prava izbira ni med tema dvema. Prava izbira je tretja pot: institucionalna odgovornost brez leporečja. Ne več varčevanja zaradi varčevanja. Ne več napredka le na papirju. Ampak stavbe, proge, stanovanja, banke, pogodbe – in politiki, ki odgovarjajo z glavo, ne z izgovori. To ni levi program. To ni desni program. To je program odraslih ljudi. Vse drugo je le politična fantastika s predpono »interventno«.

***

Ddr. Neven Borak, ekonomist in zgodovinar.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.