Iz krize brez vizije?

Vizija države je ob ustavi ključni etični in razvojni kompas vsake medgeneracijsko odgovorne družbe, saj strateške razvojne odločitve tlakujejo pot prihodnjim generacijam, v dobrem in slabem. Slovenija, njeni državljani in državljanke so zlasti v drugi polovici 80. let in začetku 90. let 20. stoletja pokazali zgodovinsko zrelost in smelost tako za oblikovanje kot začetno uresničevanje vizije suverene ter demokratične države. A uspešno vzpostavljenega državnega okvira iz različnih razlogov nismo pretehtano nadgradili s tako vsebino delovanja države in vseh njenih podsistemov, ki bi omogočili okoljsko in medgeneracijsko odgovoren izboljšati blagostanja za vse prebivalce.

Skoraj dvajset let smo tako živeli v vse bolj interesno in socialno razslojeni državi, v obdobju vse bolj grobega nespoštovanja temeljnih etičnih podmen ustave (npr. o socialni, pravni in ekološko odgovorni državi). Zlasti po vstopu v EU smo brez osnovnega razvojnega kompasa praviloma le čakali na navodila in dodeljene naloge iz naše nove skupne prestolnice. V kriznem obdobju po letu 2008 pa smo brezvoljno potonili v nedostojanstveno, občasno poniževalno in hlapčevsko izpolnjevanje uveljavljanje vseh zahtev EU, torej brez upoštevanja naših geografskih, zgodovinskih, kulturoloških in razvojnih specifičnosti. Tako smo iz spoštovane, celo občudovane tranzicijske države postali skoraj vzročni primer države, ki sama ni sposobna dolgoročno premisliti in pravično graditi varne sedanjosti, kaj šele prihodnosti. Postali smo primer države brez skupne vizije, kužni primer delovanja t. i. ugrabljene države, v kateri je ozkim interesnim skupinam uspelo prevzeti ključne vzvode ekonomske, politične in medijske moči, v kovanju dobičkov pa jim ni mar ne za sodržavljane, še manj pa za naše otroke in vnuke.

Tri možne osnovne vizije države

Vizije razvoja države so vrednostno in družbeno, ekonomsko in okoljsko seveda lahko različne, v grobem jih po družbeno-ekonomskih in okoljskih merilih razdelimo v tri skupine:

● neoliberalni kapitalizem z nadaljevanjem modela (količinske) trajne rasti proizvodnje in potrošnje, z vse večjim preseganjem okoljskih zmogljivosti planeta in izčrpavanjem vseh oblik okoljskega kapitala prihodnjim generacijam, z obsežno zaključno fazo skoraj popolne privatizacije podjetij in javnih dobrin (naravnih virov in družbene infrastrukture) ter javnih storitev (šolstvo, zdravstvo, kultura), izključno osebno odgovornostjo za svojo usodo in nadaljevanjem občutnega socialnega ter medregionalnega razslojevanja;

● ekosocialno reformirani kapitalizem s selektivnim nadaljevanjem paradigme rasti (ob ohranjeni in delno nadzorovani količinski rasti še povečana vloga kakovostne rasti), »nadzorovanim« izčrpavanjem okoljskega in človeškega kapitala s pomočjo t. i. zelene, pametne in vzdržne gospodarske rasti, s selektivno privatizacijo javnih dobrin in javnih storitev, blaženjem prevelikih socialnih in medregionalnih razlik, ohranjanjem »obvladljive« stopnje brezposelnosti, delno plačljivega študija in zdravstva;

● demokratični ekološki socializem (krajše – ekosocializem) s prehodom v ekosistemsko in socialno ravnovesno gospodarstvo brez količinske gospodarske rasti ter omejeno, trajnostno stopnjo potrošnje v okviru zmogljivosti okolja in trajnemu ohranjanju okoljskega kapitala za vse prihodnje generacije, s sonaravnim doseganjem zmernega materialnega blagostanja za vse, s spoštovanjem človekovega dostojanstva in sprejemljivimi družbenimi (dohodkovnimi) ter regionalnimi razlikami, javnimi naravnimi dobrinami (voda, zrak) in vsakemu dostopnimi javnimi storitvami (šolstvo, zdravstvo, kultura), z ohranjanjem in krepitvijo družbene lastnine in javnega dobra ter solidarnosti, s krepitvijo soupravljanja in soodločanja delavcev v podjetjih in ustanovah (namesto političnega kadrovanja) ter podporo družbeno-ekološko odgovornih podjetij, države z visoko stopnjo prehranske in energetske samopreskrbe, s podporo različnim kooperativam in načinom socialnega podjetništva itd.

»Realni« socializem je svojo zgodovinsko priložnost zaradi nespoštovanja človekovih pravic in politične nesvobode, okoljske destruktivnosti in ekonomske neuspešnosti dokončno zapravil, a posebno v modelu samoupravnega socializma pustil tudi nekatere pozitivne izkušnje za prihodnost. Vse do zdaj znane oblike kapitalizma (od liberalnega, monopolnega, keynesianskega do neoliberalnega) in »realnega« socializma pa niso hkrati rešile socialnih in okoljskih problemov. Vizija demokratičnega ekološkega socializma (humanizma) z ekosocialnim kapitalizmom kot prehodnim načinom nedvomno tudi v Sloveniji zasluži zgodovinsko priložnost, vendar v nobenem primeru ne kot »jugonostalgija«.

Že danes, ne v meglenem jutri

Kdo naj pripravi osnutke vizij razvoja Slovenije do leta 2030? Glede na trenutni politični zemljevid Slovenije je ena od realnih možnosti, da dve od treh vizij slovenskega razvoja izdelajo parlamentarne stranke sedanje vladne koalicije in stranke parlamentarne opozicije. Glede na izhodišča Nacionalnega reformnega programa sedanje vlade, njeno dosledno uresničevanje zahtev evropske trojke in sprejete protikrizne ukrepe zastopa vladna koalicije delno omiljeno neoliberalno vizijo razvoja z nekaterimi elementi ekosocialnega razvojnega modela. Stranke parlamentarne opozicije (zlasti največja opozicijska politična stranka) pa glede na vsebino delovanja prejšnje vlade tršo različico neoliberalne vizije z omejenimi sestavinami ekosocialnega razvoja.

Tretja vizija, vizija demokratičnega ekološkega socializma (ekosocializma/ekohumanizma) z ekosocialnim kapitalizmom kot prehodno obliko v državnem zboru žal nima političnega zagovornika. Glede na alarmantno krizno stanje strukturne narave, ki uničuje ljudi in naravo, pa že zdaj, in ne v nekem meglenem »jutri«, potrebuje močnega političnega zagovornika in nosilca. To je po mojem mnenju vseslovenska demokratična ekosocialna politična alternativa (morda delno tudi po zgledu grške Sirize), ki bi (že) morala nastati (ob nadaljevanju protestniškega gibanja!) iz vstajniških vrst kot temelja (nosilca) in enakopravne vključitve še drugih, programsko sorodnih zunajparlamentarnih strank, združenj, gibanj itd.

Vsak izgubljeni dan povečuje tudi odgovornost tistih, ki imajo moralni kapital in zaupanje precejšnjega dela potencialnih volivk in volivcev, sposobnost in politični pogum, da primeren del prepotrebnega uporniškega elana z ulic in trgov prenesejo v politično areno. Zgolj tako se bomo še pravočasno izognili novim nasedlim Tešem 6 in privatiziranim Telekomom, socialno šibkim kmalu nedostopnim fakultetam (šolnine) in celo privatiziranim vodnim virom, ki bodo nepovratno zabetonirali našo netrajnostno prihodnost! Če bi leta 1991 »mečkali« z osamosvojitvijo le še nekaj mesecev, bi do samostojne države po mnenju zgodovinarjev prišli po bistveno zahtevnejši, zelo krvavi poti! Torej? Ustvarjanje skupne vizije ekosocialne Slovenije 2030 je lahko eden od ključnih preizkusnih kamnov programske uskladitve prepotrebne slovenske politične alternative.

Za demokratično družbo enakih možnosti bi moralo veljati, da imajo vse tri navedene vizije Slovenije enakopravne možnosti predstavljanja in zagovarjanja v javnosti. V trenutnih razmerah pa so finančno in politično najmočnejše interesne skupine neoliberalnega razvojnega modela dobesedno okupirale celotni javni prostor. Strpni, a živahni, strokovni polemični proces predstavitve različnih vizij naj bi državljanom in državljankam omogočil, da se realno in celostno seznanijo z vsemi predvidljivimi posledicami sprejetja ene od vizij Slovenije. Čim bolj državljansko soglasno sprejeta vizija Slovenije bi tako postala eden izmed ključnih strateških razvojnih dokumentov in s tem politična obveza, ki bi preprečevala, da katerakoli vladna in parlamentarna koalicija samovoljno spreminja vseslovensko dogovorjene nacionalno-strateške dolgoročne cilje. Mandat vsakokratne vladne koalicije bi moral biti v tem primeru zakoličen na iskanje čim bolj učinkovitih poti za dosego sprejetih ciljev vizije Slovenije. Po temeljiti in široki javni razpravi pod okriljem predsednika RS bi bilo treba vizijo razvoja Slovenije 2030 sprejeti na referendumu, zaradi varčevanja v paketu z drugimi takratnimi referendumskimi temami.

Odločitev o viziji razvoja Slovenije (in EU) do leta 2030 je odločitev o prihodnosti vsakega od nas. O njej pa se že dejansko odločamo kot posamezniki in interesne skupine, saj se visokoleteče vizije nenasilno lahko uresničujejo zgolj s pomočjo povečevanja gostote naših posameznih in skupnih majhnih korakov, ki gredo v isto smer.

–––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.