Izobrazba in digitalna preobrazba: potrebujemo odločen preboj

Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) je te dni občutno znižal napoved gospodarske rasti v Sloveniji, razlog je predvsem navezava našega izvoza na težave evropske industrije. A razlogi tičijo tudi drugje. Taisti Umar v majskem razvojnem poročilu ugotavlja, da digitalna preobrazba v slovenskih podjetjih caplja na mestu. Še tistih 17 odstotkov podjetij, ki sploh imajo digitalno strategijo, se bori s pomanjkanjem razumevanja v vodstvu. Razvojne korake otežuje tudi pomanjkanje znanja in sredstev za financiranje preobrazbe, še zlasti je očiten primanjkljaj ustrezno izobraženega kadra.

Digitalna preobrazba je nujna za konkurenčnost in trajnost države ter lahko pomembno vpliva na gospodarsko rast in dodano vrednost. Tega danes ni treba dodatno utemeljevati. Izziv Slovenije ni pomanjkanje strategij in tehnologije – ozko grlo je primanjkljaj ljudi z ustreznimi znanji in kompetencami.

Slovenska podjetja že vsaj deset let opozarjajo, da na trgu ni dovolj razvijalcev, podatkovnih analitikov, IT-arhitektov, pa tudi ne strokovnjakov za kibernetsko varnost, uporabniško izkušnjo, razvoj čipov in drugih računalniških profilov. Digitalne kompetence je težko uvažati, saj teh kadrov primanjkuje tudi v svetovnem merilu.

izr. prof. dr. Mojca Ciglarič, dekanja, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za računalništvo in informatiko. FOTO: Osebni Arhiv

Slovenija je sprejela svojo prvo digitalno strategijo, Strategijo razvoja informacijske družbe, že pred skoraj 20 leti. Strategija Digitalna Slovenija je kasneje poskrbela za vlaganja v širokopasovno infrastrukturo in državni računalniški oblak, začela je tudi digitalno opismenjevanje splošne populacije, z izobraževanjem in kadri na področju IKT pa se ni posebej ukvarjala. Aktualna digitalna strategija opozarja na to, da podjetja ne vlagajo dovolj v digitalne kompetence zaposlenih, in sporoča, da bo treba okrepiti uvoz strokovnjakov iz tujine. Ne ena ne druga pa ne opazita, da tako v osnovnih kot v srednjih šolah zaostajamo za vso Evropo pri uvajanju računalniških vsebin, in ne razumeta, da večina strokovnjakov za IKT pride v naša podjetja s slovenskih fakultet.

Slovenska država v zadnjih letih pospešeno vlaga tudi v umetno inteligenco, jezikovne tehnologije, superračunalnike in komunikacijsko infrastrukturo. Vse to so tehnologije, ključne za uspešen digitalni prehod, toda za uporabo v praksi niso enostavne in jih lahko implementirajo le ustrezno izobraženi strokovnjaki.

Večmilijonska e-Kultura: kaj bomo dobili z enotno platformo?

Če želimo biti kot družba pripravljeni na tehnološke izzive prihodnosti, moramo bistveno povečati vlaganja v visokošolsko izobraževanje na področju računalništvu in interdisciplinarnih področjih, povezanih z njim. Trenutno stanje vzbuja skrb, saj se število vpisnih mest že dolga leta ne povečuje sorazmerno s potrebami trga dela.

Finska, na primer, v svoji digitalni strategiji namenja celo paleto ukrepov povečanju števila diplomantov na področju IKT in lani so temu cilju namenili več kot 11 milijonov evrov, delež diplomantov IKT med vsemi diplomanti pa povečali na 8 odstotkov. Estonija ima enega najvišjih deležev diplomantov IKT, leta 2022 je dosegel skoraj 11 odstotkov, od tega več kot tretjino predstavljajo ženske. V Sloveniji je po podatkih Sursa delež diplomantov IKT leta 2022 dosegel le 4,5 odstotka in med njimi je bilo manj kot 5 odstotkov žensk. Morda te številke niso povsem točne, saj izhajajo iz različnih virov in merjenj, a vendarle kažejo neko splošno sliko. Kažejo, da Slovenija zaostaja.

Brez sistematičnih vlaganj v kadre in izobraževanje sicer dobro zastavljene slovenske strategije ostajajo na papirju, vrhunski raziskovalni dosežki ne prispevajo k napredku našega gospodarstva, sodobna in draga infrastruktura pa je neizkoriščena. Umetna inteligenca ne bo pripomogla k ustvarjanju dodane vrednosti, če ni strokovnjakov, ki bi jo dovolj globoko razumeli, da bi jo znali prilagoditi in uporabiti v konkretni problemski domeni.

Tudi digitalna preobrazba sama po sebi ne predstavlja cilja, ampak le orodje za prehod v nov način delovanja, ki vključuje spremembo organizacijske kulture, odnosov, procesov in vodenja. Podjetje v procesu preobrazbe postane bolj učinkovito, odporno in trajnostno, prilagojeno sodobnemu digitalnemu uporabniku. Poraba virov se zmanjša, proizvodni proces postane bolj učinkovit, izdelek pa se umesti v ekosistem dopolnjujočih digitalnih storitev. Trajnost za preobraženo podjetje ni več samo koncept, povezan z varovanjem okolja, temveč postaja ključen element konkurenčnosti, saj je ne zahteva le zakonodaja, ampak tudi vedno bolj ozaveščeni uporabniki.

Zaradi takšne kompleksnosti podjetja včasih sploh ne vedo, kje in kako začeti z digitalno preobrazbo, ali pa po nekaj korakih omagajo. Preobrazba ni enkraten dogodek, kot na primer projekt nakupa nove programske opreme, ampak dlje časa trajajoč celovit proces, ki ga lahko olajšajo kompetentno svetovanje, spremljanje in usmerjanje izkušenih zunanjih strokovnjakov.

Tudi če je želja po uporabi zmogljivih digitalnih orodij močan vzvod za digitalno preobrazbo in doseganje trajnostnih ciljev, moramo takšna orodja in tehnologije za njimi dobro razumeti in jih znati strateško usmerjati. Potrebna sta tudi širše kritično razumevanje digitalne kulture ter razumevanje varnosti in etike pri njihovi uporabi, kar pa lahko doseže le izobraževalni sistem, ki te kompetence vgrajuje že v svoje temelje. Ne le na tehničnih fakultetah, ampak tudi v osnovnih in srednjih šolah ter v vseživljenjskem učenju.

Potrebujemo odločen preboj: več vpisnih mest na tehničnih študijih, krepitev kadrov v visokem šolstvu in boljšo povezanost med gospodarstvom in akademskim okoljem. Prav tako je nujna sistemska podpora svetovanju za digitalno preobrazbo, ne samo s tehničnega, temveč tudi s poslovnega in trajnostnega vidika. Brez teh korakov bomo še naprej le pasivni opazovalci priložnosti, ki jih drugod prinaša digitalna preobrazba.

Prava preobrazba se namreč začne in konča pri ljudeh.

***

Izr. prof. dr. Mojca Ciglarič, dekanja Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.