Izobrazba – prazno upanje?

Sodobno suženjstvo,
ki zgolj izčrpava,
družbi ne bo omogočilo razcveta.

Objavljeno
10. februar 2012 19.56
Milena Zupanič, notranja politika
Milena Zupanič, notranja politika

Skoraj vsak dan prihajajo s televizijskih zaslonov v naše tople dnevne sobe obupane pripovedi delavcev iz neposredne proizvodnje in gradbeništva še pred kratkim zaposlenih v zdaj propadlih podjetjih. Vidimo shujšane obraze najslabše plačanih tujcev - ekonomske migrante -, ki so si prišli v našo državo zaslužit za kruh, tukajšnji podjetniki vseh vrst pa jih brezobzirno izkoriščajo - tudi tako, da jim njihovega dela sploh ne plačajo. Ekonomskih migrantov je približno sto tisoč.

Manj se govori o izkoriščanju nas samih, Slovencev, tudi najbolj izobraženih, ki smo v Sloveniji doma, imamo tukaj svoje otroke in sploh vse, kar smo. Zaposleni smo v na videz uspešnih, prestižnih podjetjih, a če bi pogledali v njihovo drobovje, bi videli, da temeljijo ravno tako na nepredstavljivo velikem izkoriščanju zaposlenih. Enako javne službe.

Na stotisoče neplačanih ur
v zdravstvu

V zdravstvu imajo na plačilnih seznamih skrajno nenavadno postavko: neplačane ure. Če bi jih sešteli, bi dobili astronomsko veliko ur, ki jih celotni zdravstveni sistem dolguje srednjim in visokim medicinskim sestram ter zdravnikom. V resnici deluje zdravstvo tako, da svoje zaposlene izkorišča.

»Najbolj izkoriščane smo srednje sestre. Za precej nizke osnovne plače moramo veliko delati čez redni delovni čas, kar nam je težko, saj imamo družine, otroke v vrtcih in šolah, po katere bi morale, a nas zadržijo v bolnišnici. Seveda ostanemo in delamo, nato pa nam oddelanih ur ne plačajo. Pravijo, naj koristimo proste dni, toda kdaj, ko pa smo vedno razporejene ali naprošene, naj še kakšno uro ostanemo?« pove sogovornica Majda iz UKC Ljubljana, ki za redno delo zasluži okoli devetsto evrov na mesec.

Majda (njeno in vsa imena v nadaljevanju so izmišljena, osebe pa so resnične) ni nič posebnega. Tukaj je tudi Robert, zdravnik, ki se mu je v zadnjih letih nabralo več kot tisoč neplačanih ur. Na plačilnem listu mu jih seštevajo in prenašajo iz meseca v mesec, iz leta v leto. Zdaj so jih dokončno izbrisali. Specializant Matija ima malo več kot 300 neplačanih ur. Dela enako kot starejši kolegi, resda načelno pod mentorstvom, toda bolnike sprejema in jih tudi operira podnevi in ponoči, za kar dobi le osnovno plačo, to je tisoč dvesto evrov, preostalih ur pa mu ne plačajo, češ da jih lahko izkoristi kot proste dni. A kdaj, ko pa mora skozi učni program specializacij in bi z izkoristkom prostih ur precej oddaljil opravljanje specialističnega izpita. Poleg tega je zdravnikov premalo ali so razporejeni tako, da morajo nekateri delati čez vsako mero in zakonske normative.

Izkoriščanje profesorjev

Čez vsako sprejemljivo mejo, predvsem pa več kot določa zakon, delajo tudi številni profesorji na univerzah in visokih šolah. V nasprotju z zdravstvom ponekod preseženih ur nikamor ne vpisujejo in tako ni niti potencialne možnosti, da bi za svoje delo sploh kdaj dobili plačilo. Ob dejstvu, da se je število študentov izjemno povečalo, sredstva in kader pa ne, ni drugega izhoda.

Nihče se ne vpraša, kako profesor s podvojeno delovno obveznostjo lahko raziskuje in tako prinaša študentom vedno nove in izvirne vsebine. Nikogar ne zanima, ali zmorejo preveč obremenjeni profesorji delati s študenti tudi individualno in jih vzgajati v široke, samostojne in suverene intelektualce, ki bodo nekoč sposobni voditi to državo. Tako se nam dogaja, da imamo kljub množici diplomantov namesto samostojno mislečih izobražencev le bolj izobraženo in drago delovno silo za najpreprostejša dela. Poglejmo.

Maša je diplomirana sociologinja. Kljub fakultetni izobrazbi je čistilka na Koroškem; zasluži dobra dva evra neto na uro. Dela s posredovanjem tujega čistilnega servisa, ki je »zmagalo« v mednarodnem razpisu, ker je ponujalo najcenejšo delovno silo. Ali Maša za čiščenje res potrebuje fakulteto? Se morda vsaj počuti bolje, ker ima visoko izobrazbo? Ne, Maša je na robu obupa, čeprav je zaposlena.

Med brezposelnimi
14.708 najvišje izobraženih

V še bolj nezavidljivem položaju so tisti izobraženci, ki zaposlitve nimajo. V letošnje leto smo vstopili s 14.708 nezaposlenimi osebami z višjo, bolonjsko in visoko izobrazbo ter doktorji znanosti! A čeprav trg dela očitno ne potrebuje toliko najvišje izobraženih ljudi, je tudi letos razpisanih več študijskih mest, kot je mladih v državi. Zaradi tako množičnega vpisa visokošolski sistem v celoti znižuje raven znanja. S spodbujanjem k čim večjemu vpisu se mladim - predvsem manj sposobnim - daje lažno upanje, da bodo z visokošolsko izobrazbo lahko delali »kot gospodje«. Tega sploh ni več. Tudi najvišje izobražene delodajalci čedalje bolj izkoriščajo.

Diplomirani pravnik Marko že peto leto dela v odvetniški pisarni v Ljubljani, kjer mu kljub končani fakulteti izplačujejo minimalno plačo. V pisarni je od devete zjutraj, domov se vrača ob devetih, včasih celo ob desetih zvečer. »Ker imamo veliko dela,« pove. Prav tako od jutra do večera mora biti v službi Metka, diplomirana profesorica angleškega jezika, ki dela v znani reklamni agenciji. Pred dvema letoma sta lastnika vsem zaposlenim zaradi krize znižala plače, sama pa se izobražujeta na seminarjih, službeno potujeta po svetu in nasploh živita na veliki nogi, kot še nikoli, pravi Metka.

Delo brez plačila
in brez malice

Podobno je tudi v novinarstvu. Za podvojeno delo, zaradi katerega moramo biti v službi velikokrat pozno v večer, zaslužimo realno manj kot pred desetletjem. Naših ur nihče ne šteje. Če bi jih, bi bil naš urni zaslužek najbrž mizeren. Mlade zaposlujemo le še za določen čas. V Sloveniji nasploh kar dve tretjini mladih dela začasno, kar našo državo uvršča na prvo mesto v Evropi. In še več: pri nas morajo najbolj izobraženi mladi delati v slabših pogojih kakor nekoč sužnji - brez plačila in ponekod celo brez malice.

Ministrstvo za šolstvo vsako leto razpiše 400 volonterskih pripravniških mest v šolah in sto takšnih mest v vrtcih! Tudi na sodiščih poznajo delo brez plačila za diplomirane pravnike, v zadnjem času so se volonterji pojavili tudi med mladimi zdravniki.

Kako se izkoriščani in brezposelni fakultetno izobraženi mladi spopadajo z dejstvom, da so bili vsa leta »obetajoči cvet družbe«, zdaj pa so nenadoma nebodijihtreba? Kako se bodo osamosvojili od staršev, imeli otroke in zaživeli? Kakšno je sporočilo mladim, ki si po 17 letih šolanja ne morejo zaslužiti za preživetje? Sporočilo je eno samo, zelo deprimirajoče: družba vas ne potrebuje. In mladi, v katerih izobraževanje smo vložili na milijone evrov, odhajajo v tujino.

V naši državi smo zanesljivo zašli. Družba, v kateri se niti najuspešnejši, torej visoko izobraženi, ne morejo solidno preživljati s svojim delom, ni na dobri poti. Sodobno suženjstvo, ki izčrpava, družbi ne bo omogočilo razcveta.

Negotov delovni položaj, slabo plačano delo in občutek družbene odvečnosti ljudi ne spodbuja, še zdaleč ne razvija njihovih kreativnih potencialov. Nasprotno, postavlja jih v gmotno in miselno pasivnost in odvisnost. Najbrž si prav to snovalci globalne družbe želijo. V Sloveniji bi kljub majhnosti - ali prav zaradi nje - lahko privoščili lastni premislek.

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.