Japonke pod Alpami

Slovenija leta 2041: V kakšni državi si želim živeti čez 25 let in kako priti do nje?

Objavljeno
22. junij 2016 22.00
Turizem,morje,Portorož, Slovenija 07.08.2015
Miha Žerko
Miha Žerko

Vedno sem si govoril, da bom vedel, da mi je res uspelo, takrat, ko bom živel nekje, kjer bom lahko celo leto nosil kratke hlače in japonke. Sicer je res, da se naše ozračje segreva, a vseeno močno dvomim (in hkrati tudi upam!), da se bo v Sloveniji ozračje v 25 letih že segrelo do te mere!

Moram priznati, da se mi je, ko mi je bilo zastavljeno uvodno vprašanje, zazdelo, da bo nanj precej enostavno odgovoriti. Toda dlje ko se ukvarjam z njim, več idej imam in vse težje mi jih je spraviti v neki razumljivi red.

Najprej sem se vprašal, koliko bom star leta 2041. 61 let. Brrrrrr, dobrih pet let manj kot moji starši danes. In potem naslednje vprašanje: »V kakšni državi bi si želel živeti kot 61-letnik?« Definitivno si želim, da bi imel v njej dostop do vrhunskih zdravstvenih storitev, na katere mi ne bi bilo treba čakati. Želim si, da bi bili vsi moji zdravstveni podatki digitalizirani, da bi me zdravnik lahko spremljal prek pametnih naprav, ki bi jih imel na sebi, da bi lahko te podatke posredoval, komur bi hotel, in da bi lahko prek njih moje zdravje spremljali in upravljali preventivno.

Naprej, želim si, da bi čez 25 let živel v varni državi. Rad bi se zvečer sprehajal naokoli brez skrbi, rad bi parkiral avto (če jih bomo sploh še imeli) na ulici brez strahu, da bo kdo vlomil vanj. Da bi bili naši policisti, gasilci in reševalci dobro opremljeni, dobro usposobljeni in dobro motivirani. Verjetno tudi vojska, ampak vzgojen sem bil v bolj pacifističnem duhu, tako da se z njo nikoli nisem preveč ukvarjal.

Tako kot večina ljudi res ne maram birokracije in dolgih birokratskih postopkov. Kar se tiče mojega opravka z državo, si želim, da bi lahko vse stvari opravil elektronsko. Da bi imel vpogled v vse postopke, povezane z menoj, da bi lahko videl, na kateri stopnji obravnave so, in da bi imel na voljo tudi predviden datum zaključka te obravnave. Glede na to, da govorimo o času čez četrt stoletja, upam, da bo večina teh postopkov informatiziranih in da jih bo reševal kar centralni inteligentni sistem. In da bomo volili elektronsko. Res ne vem, zakaj to ni možno že danes.

Želim si, da bi imela moja država čez 25 let odlične odnose z drugimi državami, da bi lahko v čim več držav potoval neovirano, brez vizumov in brez posebnih omejitev. Recimo, da bi slovenski potni list odprl toliko vrat kot finski. Hkrati bi se mi zdelo super, če bi Slovenija v tem času postala ena najuglednejših držav na svetu. Tako kot sta danes Singapur in Švica. Če smo trenutno na 25. mestu na lestvici HDI (Human Development Index; indeks človeškega razvoja), bi leta 2041 rad živel v državi, ki bi bila med prvimi desetimi na svetu. Ta indeks je v grobem sestavljen iz treh kriterijev: BDP na prebivalca, pričakovana življenjska doba in kakovost izobraževalnega sistema. In to je super iztočnica za cilje, ki bi si jih morali postaviti.

Nova Zelandija je država z najnižjim BDP na prebivalca, ki je v prvi deseterici na lestvici HDI. Za njo zaostajamo za nekaj več kot 16 odstotkov. Torej moramo rasti približno 0,6 odstotka hitreje od nje na leto, da bi jo v naslednjih 25 letih ujeli. Zato bi si morali postaviti cilj, da naše gospodarstvo raste vsaj s 3-odstotno stopnjo na leto. (Upam, da vas tale del zapisa ni uspaval. To je posledica študija ekonomije.)

Pričakovano življenjsko dobo lahko podaljšamo z izboljšanjem zdravstvenih storitev, čistejšim okoljem, ostrejšo obdavčitvijo tobaka in alkohola (s tem stavkom sem verjetno dobil kakšnega novega sovražnika) ter s spodbujanjem gibanja.

Tretji oreh je kakovost izobraževalnega sistema. Raziskave kažejo, da so dobro izobraženi ljudje v povprečju bolj produktivni in bolj srečni v življenju. Torej moramo vzpostaviti sistem, ki bo ustvaril čim več takih ljudi.

Lepo bi bilo, če bi nam v Sloveniji uspelo vzpostaviti izobraževalni sistem, ki bi k nam privabljal najbistrejše ume iz vsega sveta. Prvi korak v tej smeri bi bila odprava obvezne uporabe slovenščine v izobraževalnem procesu.

Predlog menda že obstaja in upam, da se bo to kmalu zgodilo, se pa seveda postavlja vprašanje, ali s tem izdajamo lasten jezik. O tem se ne strinjam z mnogimi fanatičnimi branilci naše kulturne dediščine. Z odpiranjem svoje kulture, jezika in okolja ne ogrožamo lastnega kulturnega izročila, ampak ga krepimo, saj s tem kažemo, da smo odprta družba, ki ne potrebuje umetne zaščite pred zunanjimi vplivi, ampak jih sprejema, jih poskuša razumeti, se seveda prilagaja, vendar hkrati tudi povratno vpliva nanje. Noben predpis – v stilu, koliko slovenske glasbe se mora vrteti na naših radijskih postajah – me ne bo prepričal, da bom bolj zaveden Slovenec. Povem vam, da sem imel Slovenijo najraje prav v času, ko sem živel v tujini.

Zato upam, da bo v naslednjih 25 letih veliko Slovencev vsaj za nekaj časa odšlo študirat ali delat v tujino. Upam tudi, da bo hkrati veliko tujcev prišlo študirat ali delat v Slovenijo. Mešanje kultur, vrednot in izkušenj je nekaj, kar te najbolj obogati kot človeka. Razvija tvojo toleranco, zmanjšuje strah pred neznanim in krepi občutek pripadnosti ne le svojemu narodu, ampak tudi ljudem nasploh. Rad bi, da bi bila Slovenija leta 2041 znana kot ena najbolj odprtih družb, kjer so dobrodošli vsi sposobni, pametni, delovni in ambiciozni ljudje, ne glede na to, kakšne barve, oblike ali vonja so.

Ko že govorimo o odprti družbi, si pod tem predstavljam tudi enakopravnost ver, ki so vse, brez izjeme, ločene od države. Enakopravnost ljudi ne glede na poreklo, spol ali spolno usmerjenost. Torej družbo, ki spoštuje različnost in kjer nihče ne vsiljuje svoje volje, prepričanj ali načina življenja drugemu.

Zelo verjetno je, da bom imel pri 61 letih pred seboj še kar nekaj let dela, preden se bom lahko upokojil. Zdi se mi, da lahko največji napredek naredimo prav v našem poslovnem okolju. Slovenija je premajhen trg, da bi nam omogočila razvoj velikih, svetovno konkurenčnih podjetij. Zato je večina naših najuspešnejših podjetij bolj ali manj neodvisnih od slovenskega trga. In prav je tako. Spodbujajmo izvoz in mednarodno trgovino.

Upam, da bomo Slovenci v naslednjih 25 letih postali bolj samozavestni. Smo dovolj pametni, iznajdljivi in delovni, da lahko uspešno tekmujemo s svetom. Manjka nam močnega zaledja doma, ker pač nismo velik trg, ampak vseeno obstaja mnogo odličnih slovenskih podjetij, ki so na svojem področju med vodilnimi v svetu.

Predvsem pa si želim, da bi se večina velikih slovenskih podjetij, v zasebni ali državni lasti, obnašala racionalno. Da bi si torej zastavila cilj rasti, dobička, optimalnih rešitev, da bi investirala v razvoj in nudila atraktivne službe bistrim, mladim ljudem, tako Slovencem kot tujcem.

V taki Sloveniji bi leta 2041 z veseljem živel in plačeval davke. Ter zmrzoval čez zimo in se spraševal, zakaj ne grem nekam, kjer bi lahko nosil kratke hlače in japonke!

***

Miha Žerko je predsednik uprave SRC.

Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

***

Vse prispevke smo zbrali v dosjeju, do katerega pridete s klikom na ikono:


 

Na Delu smo se pred 25. rojstnim dnem slovenske države odločili skupaj z vami usmeriti pogled v prihodnost.

Zato smo skupini avtorjev z različnih področij družbenega delovanja postavili naslednje vprašanje: kaj bi bilo treba storiti in spremeniti, da bi bila Slovenija čez 25 let država, v kakršni si želim živeti?

Njihova razmišljanja lahko vsak dan prebirate na mnenjskih straneh tiskanega Dela in na Delo.si, obenem pa vas vabimo, da tudi vi prispevate svoje poglede na Slovenijo leta 2041. Pošljite nam jih na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in izbrane bomo objavili na naši spletni strani.