Javna varnost in kakovost življenja na razpotju javne oblasti
Prvi pogoj za učinkovit odziv na katerokoli tveganje, ki ogroža javno varnost in kakovostno življenje v lokalnem okolju, sta dober župan oziroma dobra županja.
Odpri galerijo
FOTO: Leon Vidic/Delo
Pred kratkim smo bili priča ostri izmenjavi mnenj med predstavniki državne in lokalne oblasti o pristojnosti pri zagotavljanju javne varnosti. Gre za domnevno sporno odredbo župana Občine Moravče ob tako imenovanem drugem valu covida-19.
Problemi, ki nam vsem grenijo življenje, bi morali biti predvsem skupni izziv kakovostnega življenja za vse, ne pa ponovni vzrok za prepir in »vojno vseh proti vsem« – bellum omnium contra omnes. Medtem ko nas izkustvo s covidom-19, vse pogostejše naravne nesreče, katastrofe in najhujše grožnje s temne strani človeške narave svarijo, da potrebujemo nov in učinkovitejši način odzivanja s skupnim potencialom družbe, trdno politično voljo in kakovostnim partnerstvom na vseh ravneh in področjih družbenega življenja, je neusklajenost države in občin s spremljajočimi razprtijami naša najhujša grožnja in ovira celotnemu napredku. Zato je že Platon svaril pred dvema vrstama vojne. Prvi, za katero ugotavlja, da je najhujša, pravi razprtija (strankarski boji). V njej so vsi vsem sovražniki tako v javnem kakor zasebnem življenju in celo posamezniki so sovražniki samim sebi. Za to vrsto vojne si vsakdo želi, da se v njegovi državi sploh ne bi zgodila, če pa bi se, da bi se čim prej končala (Platon, Zakoni, 1982, str. 27, 29, 31).
Zakonska dolžnost države in občin, da skupaj skrbijo za javno varnost ter kakovostno življenje vseh, je v našem pravnem redu določena z zakonom o občinskem redarstvu (ZORed). Po štirinajstih letih je pri sistemskih določbah o javni varnosti še vedno uporaben in skladen celo s prenovljeno resolucijo o nacionalni varnosti (ReSNV-2/2019). Toda kako učinkuje v praksi? Od vse bolj izstopajoče kriminalitetne problematike v nekaterih socialno občutljivih, ranljivejših lokalnih skupnostih in naseljih do očitnega posmehovanja paravojaških in drugih organiziranih skupin demokraciji in javnim institucijam, se z neučinkovitostjo države in občin upravičeno postavlja še vprašanje o kakovosti življenja za vse v lokalnem okolju.
Strategija Slovenija 2030 postavlja kakovostno življenje za vse v središče razvoja trajnostne in miroljubne, vključujoče in varne družbe prihodnosti. Podobno je opredeljeno v iztekajoči se strategiji razvoja lokalne samouprave do leta 2020. Pregled krovnih strateških dokumentov po posameznih občinah kaže, da kakovost življenja njihovih občank in občanov večinoma jemljejo resno. S tem namenom pripravljajo vsakoletne načrte in programske dokumente, vključno z občinskim programom javne varnosti (OPV). Ta je z navedenim zakonom (ZORed, členi 6–9) določen kot obveznost države in občin, da usklajeno skrbijo za javno varnost v lokalnem okolju (ZORed, člen 7). Raziskave kažejo, da so rezultati daleč od namena zakonodajalca. Neskladje z državo je posamezne občine primoralo celo v nesorazmerno financiranje bolj ali manj neuporabnih rešitev zasebnih ponudnikov pri izdelavi OPV.
Kaj nam navedeno skupaj z izkustvom covida-19 pove o domnevno sporni odredbi župana Občine Moravče? Pravilnemu odgovoru je nekako najbliže izjava odhajajočega ministra za notranje zadeve, ko je govoril o izbruhu covida-19 na območju občine Šmarje pri Jelšah. Če bi sledili odločitvi župana, ko je odredil zaprtje šole, bi bile posledice verjetno res manjše. Zato tudi poudarjam, da je prvi pogoj za učinkovit odziv na katerokoli tveganje, ki ogroža javno varnost in kakovostno življenje za vse v lokalnem okolju, dober župan oziroma dobra županja. Svojim občankam in občanom je praviloma vedno najbližji sogovornik z izvršilno močjo in odgovornostjo, da sprejema kakovostne odločitve. »Škarje in platno« je torej v rokah volivk in volivcev.
Primarna odgovornost in skrb občin za javno varnost pomeni tudi za varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni je izraz ustavnega položaja in vloge lokalne samouprave ter izvirnih nalog občine po 21. členu zakona o lokalni samoupravi. S tem ne trdim, da je bila konkretna odredba župana Občine Moravče v celoti primerna in sorazmerna tveganju covida-19. Z besedami Jaroslava Haška, ki jih hudomušno polaga v usta dobremu vojaku Švejku, skrbnosti javnih oblasti za zdravje in kakovostno življenje državljank in državljanov ni nikoli preveč. Tako so naši dobri možje in žene, ki skrbijo za naš skupni blagor, zaskrbljeni nad kakovostjo življenja in svobode sodržavljank in sodržavljanov, osmislili, denimo, zaščitno opremo, ograje in omejitve gibanja.
Če za konec pustim ob strani, kako je ostra izmenjava mnenj med ključnimi akterji v primeru moravškega župana v javnosti najbrž pustila več nerešenih vprašanj kot odgovorov, menim, da je glavni problem še vedno to, kar sem zapisal v prispevku Paravojaške formacije razkrile pravno praznino. Z leti pometanja pod preprogo strukturnega neskladja je s konkretnimi varnostnimi problemi na površje splavala neučinkovitost pri zagotavljanju javne varnosti in kakovostnega življenja za vse.
***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Problemi, ki nam vsem grenijo življenje, bi morali biti predvsem skupni izziv kakovostnega življenja za vse, ne pa ponovni vzrok za prepir in »vojno vseh proti vsem« – bellum omnium contra omnes. Medtem ko nas izkustvo s covidom-19, vse pogostejše naravne nesreče, katastrofe in najhujše grožnje s temne strani človeške narave svarijo, da potrebujemo nov in učinkovitejši način odzivanja s skupnim potencialom družbe, trdno politično voljo in kakovostnim partnerstvom na vseh ravneh in področjih družbenega življenja, je neusklajenost države in občin s spremljajočimi razprtijami naša najhujša grožnja in ovira celotnemu napredku. Zato je že Platon svaril pred dvema vrstama vojne. Prvi, za katero ugotavlja, da je najhujša, pravi razprtija (strankarski boji). V njej so vsi vsem sovražniki tako v javnem kakor zasebnem življenju in celo posamezniki so sovražniki samim sebi. Za to vrsto vojne si vsakdo želi, da se v njegovi državi sploh ne bi zgodila, če pa bi se, da bi se čim prej končala (Platon, Zakoni, 1982, str. 27, 29, 31).
Zakonska dolžnost države in občin, da skupaj skrbijo za javno varnost ter kakovostno življenje vseh, je v našem pravnem redu določena z zakonom o občinskem redarstvu (ZORed). Po štirinajstih letih je pri sistemskih določbah o javni varnosti še vedno uporaben in skladen celo s prenovljeno resolucijo o nacionalni varnosti (ReSNV-2/2019). Toda kako učinkuje v praksi? Od vse bolj izstopajoče kriminalitetne problematike v nekaterih socialno občutljivih, ranljivejših lokalnih skupnostih in naseljih do očitnega posmehovanja paravojaških in drugih organiziranih skupin demokraciji in javnim institucijam, se z neučinkovitostjo države in občin upravičeno postavlja še vprašanje o kakovosti življenja za vse v lokalnem okolju.
Strategija Slovenija 2030 postavlja kakovostno življenje za vse v središče razvoja trajnostne in miroljubne, vključujoče in varne družbe prihodnosti. Podobno je opredeljeno v iztekajoči se strategiji razvoja lokalne samouprave do leta 2020. Pregled krovnih strateških dokumentov po posameznih občinah kaže, da kakovost življenja njihovih občank in občanov večinoma jemljejo resno. S tem namenom pripravljajo vsakoletne načrte in programske dokumente, vključno z občinskim programom javne varnosti (OPV). Ta je z navedenim zakonom (ZORed, členi 6–9) določen kot obveznost države in občin, da usklajeno skrbijo za javno varnost v lokalnem okolju (ZORed, člen 7). Raziskave kažejo, da so rezultati daleč od namena zakonodajalca. Neskladje z državo je posamezne občine primoralo celo v nesorazmerno financiranje bolj ali manj neuporabnih rešitev zasebnih ponudnikov pri izdelavi OPV.
Kaj nam navedeno skupaj z izkustvom covida-19 pove o domnevno sporni odredbi župana Občine Moravče? Pravilnemu odgovoru je nekako najbliže izjava odhajajočega ministra za notranje zadeve, ko je govoril o izbruhu covida-19 na območju občine Šmarje pri Jelšah. Če bi sledili odločitvi župana, ko je odredil zaprtje šole, bi bile posledice verjetno res manjše. Zato tudi poudarjam, da je prvi pogoj za učinkovit odziv na katerokoli tveganje, ki ogroža javno varnost in kakovostno življenje za vse v lokalnem okolju, dober župan oziroma dobra županja. Svojim občankam in občanom je praviloma vedno najbližji sogovornik z izvršilno močjo in odgovornostjo, da sprejema kakovostne odločitve. »Škarje in platno« je torej v rokah volivk in volivcev.
Primarna odgovornost in skrb občin za javno varnost pomeni tudi za varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni je izraz ustavnega položaja in vloge lokalne samouprave ter izvirnih nalog občine po 21. členu zakona o lokalni samoupravi. S tem ne trdim, da je bila konkretna odredba župana Občine Moravče v celoti primerna in sorazmerna tveganju covida-19. Z besedami Jaroslava Haška, ki jih hudomušno polaga v usta dobremu vojaku Švejku, skrbnosti javnih oblasti za zdravje in kakovostno življenje državljank in državljanov ni nikoli preveč. Tako so naši dobri možje in žene, ki skrbijo za naš skupni blagor, zaskrbljeni nad kakovostjo življenja in svobode sodržavljank in sodržavljanov, osmislili, denimo, zaščitno opremo, ograje in omejitve gibanja.
Če za konec pustim ob strani, kako je ostra izmenjava mnenj med ključnimi akterji v primeru moravškega župana v javnosti najbrž pustila več nerešenih vprašanj kot odgovorov, menim, da je glavni problem še vedno to, kar sem zapisal v prispevku Paravojaške formacije razkrile pravno praznino. Z leti pometanja pod preprogo strukturnega neskladja je s konkretnimi varnostnimi problemi na površje splavala neučinkovitost pri zagotavljanju javne varnosti in kakovostnega življenja za vse.
***
Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
