Javnomnenjski izziv samovšečni oblasti

Ankete kažejo na katastrofalni razpad zaupanja v slovensko strankokracijo.

Objavljeno
17. maj 2016 17.47
Miran Mihelčič
Miran Mihelčič

Pred tremi meseci sem s člankom Sprenevedavi NE ustavnemu določilu izzval vse tri veje oblasti, zakonodajno, izvršilno in sodno, da vendarle že store nekaj konkretnega glede zamenjave sedanjega slabega in spridenega sistema volitev v državni zbor (DZ). Ustreznejši sistem bi omogočil volivcem uveljaviti ustavno določeno moč odločilnega vpliva na izbiro poslancev. Moje razmišljanje je imelo kar nekaj neposrednih (J. Hafner, A. Dobnikar, V. Šoukal, M. D. Puc in M. Marc) ter tudi posrednih (A. Cetinski, J. Tršan), večinoma pritrjujočih, odzivov. Pričakoval sem, da bodo nosilci vsaj ene od vej oblasti obrazložili svoje »zadržano« ravnanje glede spoštovanja tega določila.

To se – seveda – ni zgodilo, kar samo dokazuje, da imamo v oblastnih strukturah pri nas že dolgo opraviti z nosilci javnih funkcij, ki se zaradi svoje samozadostnosti ne čutijo dolžne pojasnjevati svojega (ne)ukrepanja tistim, ki so jih izvolili. Ker gre v danem primeru za očitno izigravanje ustavnega določila, je to obnašanje še toliko bolj skrb vzbujajoče. Kaže namreč na to, da se parlamentarni pluralistični sistem, ki je v določeni meri temelj vsem trem vejam oblasti, ne potrjuje v smeri, ki jo ljudje pričakujejo. Anketa o zadovoljstvu s parlamentarno demokracijo (Delo, 13. julija 2015) in iz nje izvedeni izračuni – odmisliti je treba odgovore »ne vem« – so pokazali, da je v Sloveniji z njeno obstoječo obliko zadovoljnih le 13 odstotkov anketirancev. Gre torej za katastrofalni razpad zaupanja v slovensko strankokracijo, ki ga s številkami vztrajno potrjujejo tudi ankete, po katerih zdaj (anketa, Delo, 9. maja 2016, str. 2) le še 36,3 odstotka anketirancev (po)ve, katero stranko bi volilo. V prejšnjih mesecih se je ta številka gibala okoli 40 odstotkov. Če primerjamo le delež strankarsko opredeljenih (36,3 odstotka) in delež tistih, ki ne bi volili nobene stranke (16,7 odstotka), in ju vzamemo kot 100 odstotkov, potem sedanji strankarsko naravnan volilni sistem jemlje zaželeno možnost voliti nestrankarske kandidate kar dobrim 31 odstotkov »politično ozaveščenih« državljanov.

Ni navdušenja za spremembe

Negativni trendi državljanskega političnega opredeljevanja, konkretno zlasti padanje volilne udeležbe, kot izraz splošnega razočaranja nad politiko pri nas trajajo že dlje časa, a to odgovornih oblastnikov v Sloveniji in še marsikje v Evropi, kot vse kaže, ne moti. Seveda se ob tem postavlja vprašanje, kaj lahko državljani ob omejujoči referendumski zakonodaji spremenimo, ne da bi pri tem z neko »taborsko« aktivnostjo ogrožali družbeno tkivo sodelovanja in ustvarjanja ter zato dobili oznako »revolucija ulice«. Kdo bi ob tem namreč utegnil kaj hitro govoričiti tudi o »revolucionarno ugrabljeni Sloveniji«, čeprav smo že zdaj priča vsakodnevnemu ugrabljanju učinkov dela njihovim ustvarjalcem, zdrave hrane potrošnikom, lepo govorjenega jezika Slovencem in zaželene demokracije volivcem.

Če se tu zadržim le pri zadnji »ugrabitvi«, pričakujem, da politiki javnosti vendarle že pojasnijo, zakaj nasprotujejo volilnemu sistemu (VS), v katerem bi volivec z dvema glasovoma, enim za konkretnega kandidata, drugim za listo kandidatov, dobil tisto vlogo, ki mu jo daje ustava: resnično moč odločati o kandidatu, ki ga želi imeti za poslanca. Uveljavitev takega kombiniranega VS (predlog Zveze društev upokojencev Slovenije – ZDUS) je, kot kaže, nočna mora (vseh?) vodstev naših strank. Predlagani sistem ZDUS je dobro orodje za nujen prehod iz naše dokazano – mislim na izide anket – neuspešne strankokracije v preglednejšo obliko demokracije z večjim vplivom volivcev ter z možnostjo povečanja odgovornosti poslancev.

Čeprav gre za ustavno bistveno primernejšo obliko demokratične izbire poslancev, ki ustreza načelom dobrega VS, v vodstvih večine naših strank za prepotrebno spremembo ni navdušenja. Ob tem, ko imajo skoraj vse stranke v našem DZ v svojem nazivu izvedenko iz besede »demokracija«, vsaj na prvi pogled ne bi smelo biti ovir za nadomestitev obstoječega VS z boljšim. Pa vendar mora biti tu prva na potezi vodilna koalicijska stranka SMC, ki resda nima demokratičnega poimenovanja, a bi mi njeno vodstvo najbrž hudo zamerilo, če je ne bi označil za demokratično.

Ob tem je – za koga morda presenetljivo – glas za večjo demokracijo prišel iz ust predsednice NSi-KD Ljudmile Novak, ki so jo na mitingu 2. aprila 2016 v Ljubljani podporniki druge stranke istega političnega pola sicer izžvižgali ob besedah, da »mora desnica postati bolj demokratična«. Za povedano se ji kaže zahvaliti in hkrati dodati, da morajo vse naše stranke postati bolj demokratične. Ker pa naj bi to pomenilo tudi upoštevanje pobud civilne družbe, si naši parlamentarci ne zaslužijo pozitivne ocene, saj so te pobude, vključno z omenjeno pobudo ZDUS, »na testu« v našem hramu demokracije do zdaj padale kot po tekočem traku.

Skrajni čas je, da vodstva naših strank prenehajo tiščanje »nojeve« glave v pesek pred izidi anket o stanju demokracije in skrivati – kot kača »noge« – svoja pretežno preračunljiva stališča do sprememb VS. Za ustreznejšo demokracijo zainteresirani državljani in institucije civilne družbe smo žal vse bolj prepričani, da so dogodki, kot je bila »javna predstavitev mnenj o oceni stanja in morebitnih spremembah ureditve volitev v Republiki Sloveniji« dne 13. januarja 2015, torej pred 16 meseci, le primerek Potemkinovih vasi, s katerimi se želi manj ozaveščene državljane prepričati, da se njihov glas sliši tudi v kuloarjih oblasti. Ob nikakršnem izplenu s tega dogodka zelo prazno zveni izjava ministra Koprivnikarja (Delo, 9. maja 2016, str. 2), da je sedanja vlada bolj odprta za dialog od predhodnic. Če je namreč v okvir te izjave mogoče vključiti tudi »prizadevanja« vlade za uresničitev povedanega na omenjenem dogodku, potem si državljani od take »odprtosti« s kulturo izigravanja izraženih stališč civilne družbe nimamo veliko obetati.

Avtorizirano večinsko javno mnenje

Ob spoznanju, da z uresničevanjem dobrih zamisli nikoli ne smemo prenehati poskušati spreminjati nezadovoljivih razmer, želim v nadaljevanju podpreti dobro zamisel A. Dobnikarja in zlasti M. D. Puca (Delo, SP, 30. aprila 2016, str. 29) o avtoriziranem večinskem javnem mnenju (AVJM) na podlagi digitalnih podpisov. Od omenjenih treh vidikov (vsebinski, tehnološki, organizacijski) te zamisli naj izpostavim le prvega in tretjega skupaj. Gre za določitev tem in vprašanj, o katerih bi poskušali pridobiti mnenje javnosti, ki mu nihče ne bi smel oporekati tehtnosti. Glasovalci bi morali pred javnim elektronskim glasovanjem o konkretnih vprašanjih ter ponujenih odgovorih »da« in »ne«, »za« in »proti« seveda dobiti objektiven »opis problematike z vseh možnih zornih kotov, in to na razumljiv in nepristranski način« (Puc, prav tam). Če naj bi taki opisi dosegli zadostno število državljanov, bi se morale v pridobivanje AVJM verjetno aktivno vključiti »hiše« vplivnih javnih občil: ob javni RTV še najvidnejši in najbolj brani tiskani dnevniki in tedniki. Takšno pridobivanje informacij o stališčih volivcev bi bilo tudi gospodarnejše od izvajanja referendumov. Ena od aktualnih tem, ki bi jo čim prej kazalo postaviti pred tribunal takega overjenega izrekanja, je prav gotovo povezana s t. i. čezatlantskimi sporazumi.

Svoje bi lahko k takemu pridobivanju AVJM prispeval tudi (novi) glasnik digitalnih tehnologij kot neodvisen predstavnik civilne družbe, ki bi tako lahko oblasti, zlasti izvršni, pogosteje postavljal zrcalo (glejte: Delo, SP, 7. maja 2016, str. 14!). Dovolj veliko število zbranih podpor državljanov, npr. več kot 40.000, nekemu stališču bi moralo biti odločilen signal danes vse preveč vase zaverovani oblasti, da ga kaže vsekakor upoštevati.

Zgodovinska prizadevanja za pravičen VS s splošno in enakopravno volilno pravico so bila letos vidneje omenjena ob 8. marcu zaradi dolgega boja za volilno pravico žensk. Izbojevana predstavniška demokracija je pomembna, a bolj učinkovita, če so politični predstavniki izbrani na ustrezen način in kasneje odgovorni predvsem svojim konkretnim (dokaz: kopija glasovnice) volivcem. Pri tem so nas že antični Grki podučili, da je za izražanje nezadovoljstva konkretnih volivcev z njihovimi predstavniki ostrakizem nedvomno ustreznejši način kot lustracija, ki jo izvaja druga politična opcija. Sprejetje novega zakona o volitvah poslancev v DZ, ki bi zagotavljal pestrejšo neposredno izbiro kandidatov za poslance in vgradil prvine konkretne odgovornosti poslancev do njihovih volivcev, postaja tako lakmusov papir za slovensko demokracijo.

––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Gostujoče pero
Prof. dr. Miran Mihelčič
ekonomist