Je prihajajoči referendum sploh ustavno dopusten?

Razprave o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) nakazujejo na povsem različno filozofsko, etično in tudi svetovnonazorsko dojemanje življenja in smrti. Iz osebne izkušnje v času covida-19 bi lahko trdil, da vsi ideološki spori izhajajo predvsem iz nerazumevanja umiranja in smrti.

Mogoče so utemeljitve, ki jih navajajo zagovorniki ZPPKŽ, napačne. Utemeljeno pa bi bilo pričakovati, da bi pravo dejansko podalo ustrezno pravno podlago za takšno ureditev. Naj uvodoma navedem, da se za trenutno zdravstveno stanje zahvaljujem vsemu zdravstvenemu osebju, ki se je trudilo ohraniti moje življenje med dolgotrajno komo zaradi covida-19. Zahvaljujem se tudi svoji ženi, ki je dejansko sprejemala ustrezne odločitve v času, ko o tem nisem bil sposoben odločati. Sem pa doživel osebno izkušnjo, po kateri lažje pišem pričujoči prispevek.

Bistvena vprašanja pri tabuizirani temi o smrti (in ZPPKŽ) so:

• vprašanje pravice do odločanja o lastnem življenju kot vrsti osebnostne pravice;

• vprašanje svetovnonazorskega prepričanja in ločitve cerkve od države;

• vprašanje meje med zdravniškim paternalizmom in samostojnim odločanjem;

• vprašanje avtonomije ceha ter razmerij med cehovskimi in državnimi pravili.

Začel bom s povsem napačnim in izkrivljenim predstavljanjem pravice do predčasnega končanja življenja. Vsi nasprotniki ZPPKŽ izhajajo iz napačne predpostavke. Vsi vidijo zgolj zaključek celotnega postopka – smrt. Še huje – pravico do samomora (beseda, ki je imela negativen naboj skozi vso človeško zgodovino). Ali še huje – možnost zastrupljanja ljudi. Pravica do predčasnega prenehanja življenja ni pravica do samomora. Samomor se dogodi zaradi različnih dejavnikov, tudi instinktivnih. Pravica do predčasnega prenehanja življenja je osebnostna pravica do dostojne podobe oziroma smrti v dostojni podobi. Ta pravica praviloma nastopi v treh primerih:

• ko se je pacient znašel v brezizhodnem položaju zaradi poteka zdravljenja in omejitev razvoja medicinske znanosti ne omogoča reševanja povzročenega stanja (povečanje stopnje demence, kapi s tetraplegijo …);

• ko se je pacient zaradi poteka bolezni znašel v brezizhodnem položaju zaradi omejitev razvoja medicinske znanosti (ko torej znanost ne zna zdraviti, temveč zgolj lajšati);

• ko se je pacient znašel v brezizhodnem stanju in izgubi dostojanstva zaradi zdravstvenih napak (namerno govorim o zdravstvenih in ne zdravniških napakah).

V vseh primerih gre za posledico zdravstvenega stanja ter zdravstvene prognoze posameznega pacienta. Brezizhodni položaj je torej posledica zdravstvene dejavnosti ali pa omejitev razvoja medicinske znanosti. Zavedati se je treba, da medicinska znanost in stroka nista vsemogočni – da obstajajo omejitve. Vedeti je treba, da povsem rutinski posegi lahko povzročijo najhujše posledice (tudi smrt). Lastna izkušnja – da tudi potek bolezni brez dejavnikov tveganja lahko povzroči najhujše zaplete (pri čemer ni medicinskega pojasnila, zakaj). Posamezniki, ki se znajdejo v teh omejitvah, so torej obsojeni na počasno ali hitrejšo smrt – medicina jim lahko ponudi zgolj lajšanje simptomov (medicinsko) ali pa počasnejši potek bolezni.

Beg pred razčlovečenjem

Česar pa nasprotniki ZPPKŽ ne razumejo ali ne želijo razumeti, je beg pred razčlovečenjem. Popolna odvisnost od drugih (pri najbolj temeljnih bioloških potrebah) za del populacije pomeni popolno osebno razčlovečenje. To razčlovečenje ni posledica odnosa osebja do posameznika. O profesionalnem obnašanju osebja lahko iz časa covida-19 izrečem samo najbolj pohvalne besede (za vse osebje – zdravstveno in nezdravstveno). Govorim o razčlovečenju v smislu dojemanja lastnega položaja v okviru lastnih moralnih standardov.

Takšno razčlovečenje je posledica posameznikovega odnosa do lastne vloge v družbi, do izraza lastne osebnosti. Gre za vprašanje, kakšno podobo o sebi želimo ustvariti v družini ali družbi. Takšno razčlovečenje lahko razumejo zgolj redki, poleg tistih, ki se znajdejo v takšnem položaju. Pravica do predčasnega prenehanja življenja torej ni omogočanje neke kaprice – želje po samomoru. Ta pravica pomeni za posameznika možnost človeka dostojne smrti (ki jo navaja tudi amsterdamska deklaracija). Tako kot je dojemanje bolečine povsem subjektivno, je tudi dojemanje razčlovečenja povsem subjektivno. In vsak ima svoj pogled na dostojno smrt. O tem ne more soditi ne zdravstveno osebje in ne duhovna oskrba. O tem lahko sodijo zgolj tisti, ki se znajdejo v omenjenih situacijah.

Pravo in država morata varovati osebnostne pravice (in jih seveda tudi varujeta, zlasti po drugi svetovni vojni). Pravica do preprečitve razčlovečenja vsekakor sodi v ta okvir. Povzročitev razčlovečenja pomeni oškodovanje osebnostne pravice. Zahteva, da nekdo brezizhodno živi v stanju razčlovečenja, pomeni siljenje tega človeka, da živi ali bo prisiljen živeti v stanju izgube osebnega dostojanstva. Dopustitev oziroma siljenje v razčlovečenje pa pomeni namerno povzročanje škode.

V tem delu imata medicinski stan in desni pol napačno dojemanje. Država mora preprečiti, da bi bil znotraj javnega zdravstvenega sistema posameznik prisiljen v razčlovečenje zaradi egoističnih interesov posameznih interesnih skupin. ZPPKŽ zgolj omogoča preprečitev razčlovečenja zaradi omejitev razvoja medicinske znanosti ali zdravstvenih napak. Ob sedanjem pomanjkanju osebja v bolnišnicah je graditev paliativne oskrbe zidanje gradov v oblakih in – laž vsem državljanom. Menim, da je pravica do predčasnega prenehanja življenja dejansko uresničitev 34. in 35. člena ustave, ki določata temeljne človekove pravice. Prvi od teh členov določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva, drugi pa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.

Življenje v odvisnosti od drugega za povsem temeljne biološke potrebe za marsikoga pomeni izgubo osebnega dostojanstva. Podobno stanje demence verjetno pomeni, da duševna celovitost ni več zagotovljena. Pravica do predčasnega prenehanja življenja torej pomeni za posameznika možnost ohranitve dostojanstva ter preprečitve izgube duševne celovitosti. Nikjer v ustavi ne piše, da ima zdravniški stan neomejeno oblast nad ljudmi, ki želijo uresničevati pravico do zdravstvenega varstva (ki je tudi temeljna ustavna pravica).

Božji načrt

Razprave o ZPPKŽ odpirajo vprašanje o svetovnonazorskem dojemanju umiranja in smrti. Na eni strani imamo krščanski odnos – ki ga je utelešal Janez Pavel II. Bog nam je dal življenje in Bog odloča o našem življenju in smrti. Torej sta morebitno trpljenje in razčlovečenje zgolj del božjega načrta ter posameznikove poti v nebesa. Tukaj ne gre samo za trpljenje umirajočega, temveč tudi za trpljenje vseh, ki skrbijo zanj. Vse tegobe in težave v življenju je treba gledati kot del božjega načrta. In zaključek pontifikata omenjenega papeža je treba gledati tudi skozi to prizmo.

Sprejemanje trpljenja je del krščanske drže. Verujoči imajo vso pravico do takšnega dojemanja življenja in zaključka življenja. V primeru prevlade druge vere bomo lahko priča drugačnim pogledom in drugačnim družbenim zahtevam.

Ampak javno zdravstvo je dejavnost, kjer je država ločena od cerkve. Gre za javno službo, kjer se upoštevajo različni svetovnonazorski pogledi. In v tem delu je treba gledati tudi zahteve (ne)verujočih ali alternativno verujočih, ki mogoče drugače gledajo na umiranje in smrt. V tem delu je mogoče treba dopustiti egocentrični pogled na življenje in umiranje. Jaz sem tisti, ki odločam o svojem življenju, svoji človečnosti, svojem umiranju in lastni smrti. Jaz sem tisti, ki dejansko odločam tudi o obremenitvi svojcev s svojim zdravstvenim stanjem.

Tako kot medicina priznava pravico Jehovovih prič do prepovedi transfuzije (ki lahko pomeni uresničitev pravice do predčasnega prenehanja življenja), tako bi morala medicina priznavati enako pravico tudi drugače mislečim. Zakon ne nalaga zdravnikom, da »zastrupijo« vsakogar. Zakon nalaga, da lahko posamezniki, ki so drugačnega svetovnega nazora in imajo lastno predstavo o človeka dostojnem zaključku življenja zaradi določenih brezizhodnih bolezenskih stanj, tako pravico tudi dejansko uresničijo.

Osebno imam občutek, da je boj proti ZPPKŽ bolj posledica nezaupanja v vero kristjanov in mamljivost morebitnega prepovedanega sadeža. Zanimivo je, da se desni – krščanski pol ne zavzema za spodbujanje umiranja v družinskem krogu. Nasprotno, spodbujajo razvoj hospicev. Ne zavzemajo se, na primer, za bolniški oskrbni dopust, ki bi ga plačevali delodajalci vse do smrti svojca (in bi recimo znašal 90 odstotkov povprečne plače, ki jo je zaposleni prejel v zadnjih treh mesecih, nikakor pa ne manj od zajamčene plače). Zavzemajo se za umiranje v hospicih v breme prispevkov zaposlenih. Pri zaščiti kapitala se očitno krščanska etika konča. Ob vseh zahtevah o krščanskem temelju sodobne Evrope si desni pol ne upa ali pa namerno noče zahtevati od kapitala enake krščanske drže – torej financiranja izrednega dopusta zaposlenemu v času skrbi za umirajočega svojca.

Iz zdravniškega stanu so ugovori zoper ZPPKŽ zlasti etični. Naloga zdravnika je, da zdravi. Bolj absurdno pa se zdi utemeljevanje zdravniškega stanu, da nasprotujejo ZPPKŽ tudi v interesu pacientov – da zagovarjajo ohranjanje življenja pacientov. Pri napredovalem raku trebušne slinavke vsekakor ne moremo govoriti o ohranjanju življenja – prej lahko govorimo zgolj o omejeni pomoči pri umiranju. V dobi, ko se povečujejo pravice pacientov do odločanja o lastnem zdravljenju, pravici do prepovedi določenih posegov in uporabe določenih zdravil, se kot argument pojavi zdravniški paternalizem. Zdravniki najbolje vedo, kaj je dobro za pacienta. Kljub temu, da pacient velja za polno poslovno sposobnega, torej sposobnega odločanja o samem sebi, odločitve pacientov, ki nasprotujejo logiki zdravniškega poklica, zdravniki obravnavajo kot pojav duševne motnje ali bolezni. Zdravniki tako mimo zakona odločajo, ali je pacient za odločitev poslovno sposoben ali ne (in to zgolj na temelju posameznikove odločitve, da želi predčasno smrt). Argument, ki temelji na paternalizmu, je, da nihče od pacientov na koncu ne želi umreti. Torej so vsi, ki imajo takšno željo, po mnenju zdravniškega stanu potrebni psihiatrične obravnave. Ampak smrti si želi tudi večina starostnikov, ki ne zmorejo več vsakdanjih opravil in nimajo več generacijske družbe (od katerih večina ni deležna psihiatrične obravnave). Iz navedenega argumenta zdravniški stan javno poudarja, da je ZPPKŽ v nasprotju z interesi pacientov (in pa prednostno z njihovimi osebnimi interesi, ker ne želijo izvajati te storitve).

Pacientove pravice

Država ter institucije, ki bi morale varovati človekove pravice, ob tem molčijo. Vsekakor je država tista, ki bi morala zagovarjati javni interes, ne pa pripadniki stanu, ki je v morebitnem navzkrižju interesov. Zakon o pacientovih pravicah dejansko uvaja pravico posameznika, da odloča o sebi in svojem telesu. Ta zakon v slovenski pravni red vnaša tudi določbe mednarodnih konvencij na tem področju (na primer oviedske konvencije in amsterdamske deklaracije). Zakon o pacientovih pravicah ukinja zdravniški paternalizem. Menim, da se argumenti o zaščiti pacientovih pravic zlorabljajo za kritje uveljavljanja lastnih interesov – torej preprečevanja zakonske ureditve, ki bi bila v nasprotju z morebitno enotnim etosom zdravniškega stanu (ali pa bi se mogoče pokazalo, da zdravniški stan ni tako enoten glede tega vprašanja). Dejansko je stanje glede predčasnega prenehanja življenja enako stanju uvajanja pravice do splava kot enega izmed načinov odločanja o rojstvu otrok. Bolj verjetno je, da je zdravniški stan z ZPPKŽ dojel dvoje:

• da je zdravniški paternalizem (in s tem oblast nad zdravjem in življenjem v zdravniških rokah) v zadnjih izdihljajih;

• da medicina ni več etična dejavnost, temveč vse bolj prodajni izdelek (kar je medicina sama naredila z dopuščanjem vseh mogočih posegov na željo pacientov).

Upor zdravniškega stanu proti ZPPKŽ je tako treba pogledati skozi to prizmo. Kot nasprotniki ZPPKŽ iz zdravniškega stanu sami navajajo, je paliativna oskrba alternativa (boljša opcija) od možnosti predčasnega prenehanja življenja. Če izhajamo iz pravice pacienta, da odloča o lastnem zdravljenju, potem je paliativna oskrba del zdravstvenega varstva, za katerega se pacient lahko odloči ali ne. In glede na navedeno bi moral zdravstveni sistem ponuditi tudi alternativo paliativni oskrbi, če pacient ne želi, da do trenutka paliativne oskrbe sploh pride. Lahko torej razpravljamo o tem, ali se bo pravica do predčasnega prenehanja življenja izvajala pred paliativno oskrbo ali kot uvodni del paliativne oskrbe. Ugovori vesti na strani izvajalcev, ki uporabnikom onemogočajo nemoten dostop do storitev javnih služb, bi verjetno morali biti izločilni kriteriji za dostop do posameznega študija.

Hipokrat in ženevska deklaracija

Med argumenti zdravniškega stanu proti ZPPKŽ najdemo tudi sklicevanje na zdravniški kodeks (Hipokratovo prisego). Po mnenju nekaterih naj bi bila celo nad veljavnim pravnim redom. Ob tem opozarjam, da je Hipokratovo prisego nadomestila ženevska deklaracija Svetovnega zdravniškega združenja. Ženevska deklaracija je doživela vrsto novel zaradi razvoja konvencijskega prava na področju človekovih pravic.

Del ženevske deklaracije izraža vsebino nürnberških načel. Ta načela so nastala zgolj in izrecno zaradi tega, ker ni bilo ustreznih mednarodnih aktov na področju človekovih pravic, ki bi omogočili sojenje zaradi vojnih zločinov. Ob tem želim opozoriti, da gre za ženevsko deklaracijo in ne konvencijo (konvencija ima sankcije za nespoštovanje). Danes sklicevanje na to, da je zdravniški kodeks nad pravnim sistemom – celo nad mednarodnimi konvencijami – pomeni zgolj izraz norčevanja skupine ljudi iz prava in pravnega reda.

Dejstvo je, da mednarodne konvencije s področja človekovih pravic varujejo posameznika pred dejanji države ali drugih soljudi (vključno s cehi) v nasprotju s posameznikovo voljo. Ob svojih argumentacijah zdravniški stan pri Hipokratovi prisegi modro zamolči pomemben del – njen uvod. Uvodni stavek pravi: »Prisežem na Apolona Zdravnika in Asklepija in Higiejo in Panakejo in na vse bogove in boginje ter jih kličem za priče, da bom to prisego in to pogodbo izpolnjeval po zmožnosti in presodnosti.« Tudi Hipokrat ni napisal, da naj bi prisega veljala nad pravnim redom. In še en pomemben dodatek – gre za prisego bogovom, ne ljudem ali človeštvu.

Nedotakljivost človeškega življenja pomeni varstvo pred neželenimi posegi v človekovo življenje ali telo mimo njegove volje. Imamo pa primere, kjer ta nedotakljivost ni absolutna. Gre za primere, ko je nedotakljivost človeškega življenja kršena po lastni želji – denimo izvajanje profesionalnega športa (avtomobilske dirke, boks, prosto plezanje …). Tudi pri zdravljenju zdravnik ne more prisilno prepovedati pacientu škodljivih ravnanj – na primer, okrog Onkološkega inštituta lahko vidimo veliko pacientov, ki kadijo ali kako drugače slabšajo uspeh svojega zdravljenja (kljub prepovedi kajenja na celotnem območju). Zdravstveni stan torej dopušča ravnanja, ki dejansko zmanjšujejo uspeh zdravljenja ali celo ogrožajo zdravje pacientov.

Pri ZPPKŽ ne gre za vprašanje nedotakljivosti človeškega življenja – ne gre namreč za vsiljevanje volje države pacientom. Pri sprejetem zakonu gre za uresničevanje pacientovih odločitev – pacientovih želja. Prostovoljno prenehanje življenja se izvede po volji in želji posameznika in ne na željo in zahtevo države. Zato je sklicevanje na Hipokratovo prisego ali omenjeno ženevsko deklaracijo v tem delu povsem neustrezno.

Zaradi vseh omenjenih razlogov bi morala tako državni zbor kot ustavno sodišče pobudo za drugi referendum o ZPPKŽ prepoznati kot neustavno in nedopustno, saj posega v temeljne človekove pravice, varovane z ustavo.

---

Borut Stražišar je doktor pravnih znanosti, predavatelj na Erudiu.