Je Slovenija lahko tehnološka gazela?
Imamo veliko lastnega razvoja, vendar smo v globalnih verigah vrednosti v funkciji dobavitelja sestavnih delov, kjer nas stiskajo z nizkimi stroški, posledica pa je nizka dodana vrednost.
Odpri galerijo
Zdaj, v času konjunkture, je primerno, da se pospešeno odpravimo proti ciljem. FOTO: Igor Modic/delo/
V Sloveniji smo priča zanimivemu paradoksu. Slovenija kot celota namenja zelo velik delež izdatkov BDP za raziskave in razvoj. S skupaj 2,2 odstotka je po tem kriteriju med prvimi državami EU. Naši raziskovalci in podjetja prijavljajo veliko število patentov pri Evropskem patentnem uradu (na prebivalca ali na milijon vloženih evrov v raziskave in razvoj) – tudi do desetkrat več kot druge nove članice EU, in imamo precej višjo stopnjo inovativnosti od njih.
Pa vendar se kljub vsem tem vlaganjem, patentom in inovacijam naše gospodarstvo ne more odlepiti od nizke tehnološke intenzivnosti naših izdelkov. Naš delež visokotehnološkega izvoza se že 15 let giblje na ravni le okoli pet odstotkov celotnega izvoza, medtem ko so ti deleži v preostalih novih članicah EU od dva- do trikrat večji.
»Berlinski zid« med univerzo in gospodarstvom
V čem je problem? Razlaga za ta paradoks je, da imajo preostale nove članice res majhno lastno razvojno in inovativno dejavnost, a jih tuja vlaganja pozicionirajo više v globalnih verigah vrednosti, saj so velikokrat izvozniki končnih izdelkov (ki se v teh državah zgolj sestavljajo). Pri nas pa je veliko lastnega razvoja, vendar smo v globalnih verigah vrednosti v funkciji dobavitelja sestavnih delov, kjer nas stiskajo z nizkimi stroški, posledica pa je nizka dodana vrednost.
Problem je še širši, saj imamo zelo propulziven izvoz, ki na leto narašča za pet do sedem odstotkov, vendar izvažamo pretežno izdelke srednje nizke ali srednje visoke tehnološke intenzivnosti, vse pa z nizkimi maržami in nizko dodano vrednostjo. S tako strukturo izvoza ne bomo nikoli dosegli povprečne razvitosti v EU, za kaj takega moramo potrojiti delež proizvodov visoke tehnologije v skupnem izvozu. Na drugi strani imamo ogromno startupov in tehnoloških gazel, ki pa ostajajo majhni ali srednje veliki in preprosto ne morejo nadomestiti izvoznega volumna domačih podjetniških velikanov, kot je, denimo, Gorenje, ki zaposlujejo od pet do deset tisoč ljudi.
Tretji problem je, da imamo pri nas nekakšen »berlinski zid« med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Po eni strani je vzrok nezainteresiranost tradicionalnih izvoznikov, ki jih ne zanima znanje z univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalnopravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi, ki raziskovalce tretira kot javne uslužbence (uradnike) in praktično prepoveduje kakršnokoli komercializacijo inovacij in patentov na univerzi prek podjetij spin-off in spin-out.
To je fundamentalni problem in nov zakon o raziskovalni dejavnosti ta »uradniški princip« raziskovalnega delovanja univerze še dodatno cementira. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij jo birokrati s šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta.
Želje, da bi do leta 2030 ujeli povprečje
Vse to nam pove, da je obstoječi sistem vlaganja v raziskave in razvoj s stališča gospodarske izrabe tako neučinkovit, da ga je treba osmisliti na novo. Samo povečevati vlaganja v neučinkovit sistem raziskav in razvoja ni smiselno, saj ustreznih rezultatov, tako kot doslej, ne bo. Tako bodo želje, da do leta 2030 dosežemo povprečno razvitost (in plače) EU28, ostale samo želje; Slovenija bo ostala preddverje Evrope s polovico nižjimi plačami, ki se ukvarja s predelavnimi posli za pametnejše sosede, naši strokovnjaki in znanstveniki pa bodo še naprej odhajali v svet služit pametnejšim tujcem. Samo v zadnjih šestih letih (do vključno 2016) se jih je izselilo 14.000.
V nadaljevanju podajava predlog, kako naj se preoblikuje sistem vlaganja v raziskave in razvoj z namenom povečati učinek gospodarske izrabe. Ta predlog temelji na odličnosti in sposobnosti slovenske znanosti, ki je mednarodno priznana; dokazuje se tudi z uspešnim »izvozom« strokovnjakov. Dodati ji moramo samo še primerno dozo podjetnosti in zagonskih sredstev.
Prvič, že pri ocenjevanju znanstvenih dosežkov je treba v sferi raziskav in razvoja dati večji poudarek patentom in drugim gospodarsko uporabnim dosežkom v primerjavi z znanstvenimi objavami. Podpreti je treba aktivnost Agencije za raziskovalno dejavnost, ki vsako leto izbira vrhunske dosežke slovenske znanosti na ravni TRL2-3, saj je tak izbor lahko podlaga za naslednjo fazo, to je oblikovanje visokotehnoloških podjetij. Obenem je treba razčistiti tudi pravna vprašanja, ki se pojavijo pri prenosu znanstvenih dosežkov iz raziskovalne sfere v nova podjetja, skupaj s patentnimi pravicami in odškodninami, ki izvirajo iz konkurenčnih klavzul zaposlenih v raziskovalnih in visokošolskih organizacijah. Drugič, potrebno je prestrukturiranje obstoječih velikih »tehnoloških bolnikov«. Predlagava, da vlada pomaga pri učinkovitejšem tehnološkem prestrukturiranju velikih izvoznikov z ustanovitvijo sklada za pomoč podjetjem pri izvajanju dejavnosti raziskav in razvoja. Prek sklada bi pomagali obstoječim podjetjem bistveno povečati učinkovitost te dejavnosti s sofinanciranjem tehničnoekspertne in poslovnosvetovalne pomoči. Hkrati pa bi podjetjem, ki bi se podala v ta program prestrukturiranja, sklad omogočal pridobitev razvojnih subvencij.
Tretjič, ustanoviti je treba nov tehnološki sklad, ki bo financiral razvoj vrhunskih dosežkov na ravni TLR3, kar običajno predstavlja patent, najprej do stopnje TLR6, ki predstavlja razvito tehnologijo s prototipi in tržno preveritvijo, in še naprej do stopnje TLR9, ki predstavlja delujoče visokotehnološko podjetje. Vsako leto bi moral sklad podpreti najmanj deset projektov na ravni TLR3, da dosežejo stopnjo TLR6, in vsaj en projekt na ravni TRL6 z namenom, da doseže stopnjo TRL9. Sklad bi deloval po principu rizičnih skladov in bi potreboval le začetni vložek, kasneje bi se obnavljal s prodajo svojih uspešnih projektov.
Delo za vrhunske strokovnjake doma
Za delovanje teh skladov in zagonskih podjetij bomo potrebovali okoli sto novih doktorjev znanosti in drugih strokovnjakov na leto, tako da bodo našli primerno delo doma in se jim ne bo več treba tako množično izseljevati.
Financiranje teh skladov bi moralo biti odprto, na začetku bi dobro polovico kapitala prispevala država Slovenija, tudi z novimi instrumenti, podprtimi s sredstvi EU, slabo polovico pa kasneje drugi zainteresirani partnerji, podjetja in druge države.
Vesela sva, da je na posvetu o tehnološkem preboju konec lanskega leta, ki ga je organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, predsednik Borut Pahor predstavil podobno idejo. Tukaj je precej možnosti še za sodelovanje novega sklada pri Slovenski izvozni družbi ter tehnološko-inovativne platforme, ki že deluje v okviru Tehnološkega parka Ljubljana. Treba je samo povezati razdrobljene iniciative in sredstva ter omogočiti dovoljšen obseg sredstev za take sklade.
Za vse navedene dejavnosti, skupaj z obstoječimi programi raziskav in razvoja, je treba postopoma v štirih letih na državni ravni zagotoviti iz proračuna in namenskih skladov do dva odstotka BDP (skupaj s sredstvi EU), od tega na začetku polovico v obliki povratnih sredstev, ki bi bila začetni vložek v navedene sklade. Tem sredstvom pa morajo postopoma dodati v istem obdobju podjetja še dva odstotka BDP, da dosežemo podobno razmerje vlaganj celotne družbe v dejavnost raziskav in razvoja, kot ga ima zdaj Južna Koreja.
Zdaj, v času konjunkture, je primerno, da se pospešeno odpravimo proti tem ciljem.
***
Drago Babič, inženir kemije. Dr. Jože P. Damjan, ekonomist
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Pa vendar se kljub vsem tem vlaganjem, patentom in inovacijam naše gospodarstvo ne more odlepiti od nizke tehnološke intenzivnosti naših izdelkov. Naš delež visokotehnološkega izvoza se že 15 let giblje na ravni le okoli pet odstotkov celotnega izvoza, medtem ko so ti deleži v preostalih novih članicah EU od dva- do trikrat večji.
»Berlinski zid« med univerzo in gospodarstvom
V čem je problem? Razlaga za ta paradoks je, da imajo preostale nove članice res majhno lastno razvojno in inovativno dejavnost, a jih tuja vlaganja pozicionirajo više v globalnih verigah vrednosti, saj so velikokrat izvozniki končnih izdelkov (ki se v teh državah zgolj sestavljajo). Pri nas pa je veliko lastnega razvoja, vendar smo v globalnih verigah vrednosti v funkciji dobavitelja sestavnih delov, kjer nas stiskajo z nizkimi stroški, posledica pa je nizka dodana vrednost.
Problem je še širši, saj imamo zelo propulziven izvoz, ki na leto narašča za pet do sedem odstotkov, vendar izvažamo pretežno izdelke srednje nizke ali srednje visoke tehnološke intenzivnosti, vse pa z nizkimi maržami in nizko dodano vrednostjo. S tako strukturo izvoza ne bomo nikoli dosegli povprečne razvitosti v EU, za kaj takega moramo potrojiti delež proizvodov visoke tehnologije v skupnem izvozu. Na drugi strani imamo ogromno startupov in tehnoloških gazel, ki pa ostajajo majhni ali srednje veliki in preprosto ne morejo nadomestiti izvoznega volumna domačih podjetniških velikanov, kot je, denimo, Gorenje, ki zaposlujejo od pet do deset tisoč ljudi.
Tretji problem je, da imamo pri nas nekakšen »berlinski zid« med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Po eni strani je vzrok nezainteresiranost tradicionalnih izvoznikov, ki jih ne zanima znanje z univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalnopravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi, ki raziskovalce tretira kot javne uslužbence (uradnike) in praktično prepoveduje kakršnokoli komercializacijo inovacij in patentov na univerzi prek podjetij spin-off in spin-out.
To je fundamentalni problem in nov zakon o raziskovalni dejavnosti ta »uradniški princip« raziskovalnega delovanja univerze še dodatno cementira. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij jo birokrati s šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta.
Želje, da bi do leta 2030 ujeli povprečje
Vse to nam pove, da je obstoječi sistem vlaganja v raziskave in razvoj s stališča gospodarske izrabe tako neučinkovit, da ga je treba osmisliti na novo. Samo povečevati vlaganja v neučinkovit sistem raziskav in razvoja ni smiselno, saj ustreznih rezultatov, tako kot doslej, ne bo. Tako bodo želje, da do leta 2030 dosežemo povprečno razvitost (in plače) EU28, ostale samo želje; Slovenija bo ostala preddverje Evrope s polovico nižjimi plačami, ki se ukvarja s predelavnimi posli za pametnejše sosede, naši strokovnjaki in znanstveniki pa bodo še naprej odhajali v svet služit pametnejšim tujcem. Samo v zadnjih šestih letih (do vključno 2016) se jih je izselilo 14.000.
V nadaljevanju podajava predlog, kako naj se preoblikuje sistem vlaganja v raziskave in razvoj z namenom povečati učinek gospodarske izrabe. Ta predlog temelji na odličnosti in sposobnosti slovenske znanosti, ki je mednarodno priznana; dokazuje se tudi z uspešnim »izvozom« strokovnjakov. Dodati ji moramo samo še primerno dozo podjetnosti in zagonskih sredstev.
Prvič, že pri ocenjevanju znanstvenih dosežkov je treba v sferi raziskav in razvoja dati večji poudarek patentom in drugim gospodarsko uporabnim dosežkom v primerjavi z znanstvenimi objavami. Podpreti je treba aktivnost Agencije za raziskovalno dejavnost, ki vsako leto izbira vrhunske dosežke slovenske znanosti na ravni TRL2-3, saj je tak izbor lahko podlaga za naslednjo fazo, to je oblikovanje visokotehnoloških podjetij. Obenem je treba razčistiti tudi pravna vprašanja, ki se pojavijo pri prenosu znanstvenih dosežkov iz raziskovalne sfere v nova podjetja, skupaj s patentnimi pravicami in odškodninami, ki izvirajo iz konkurenčnih klavzul zaposlenih v raziskovalnih in visokošolskih organizacijah. Drugič, potrebno je prestrukturiranje obstoječih velikih »tehnoloških bolnikov«. Predlagava, da vlada pomaga pri učinkovitejšem tehnološkem prestrukturiranju velikih izvoznikov z ustanovitvijo sklada za pomoč podjetjem pri izvajanju dejavnosti raziskav in razvoja. Prek sklada bi pomagali obstoječim podjetjem bistveno povečati učinkovitost te dejavnosti s sofinanciranjem tehničnoekspertne in poslovnosvetovalne pomoči. Hkrati pa bi podjetjem, ki bi se podala v ta program prestrukturiranja, sklad omogočal pridobitev razvojnih subvencij.
Tretjič, ustanoviti je treba nov tehnološki sklad, ki bo financiral razvoj vrhunskih dosežkov na ravni TLR3, kar običajno predstavlja patent, najprej do stopnje TLR6, ki predstavlja razvito tehnologijo s prototipi in tržno preveritvijo, in še naprej do stopnje TLR9, ki predstavlja delujoče visokotehnološko podjetje. Vsako leto bi moral sklad podpreti najmanj deset projektov na ravni TLR3, da dosežejo stopnjo TLR6, in vsaj en projekt na ravni TRL6 z namenom, da doseže stopnjo TRL9. Sklad bi deloval po principu rizičnih skladov in bi potreboval le začetni vložek, kasneje bi se obnavljal s prodajo svojih uspešnih projektov.
Delo za vrhunske strokovnjake doma
Za delovanje teh skladov in zagonskih podjetij bomo potrebovali okoli sto novih doktorjev znanosti in drugih strokovnjakov na leto, tako da bodo našli primerno delo doma in se jim ne bo več treba tako množično izseljevati.
Financiranje teh skladov bi moralo biti odprto, na začetku bi dobro polovico kapitala prispevala država Slovenija, tudi z novimi instrumenti, podprtimi s sredstvi EU, slabo polovico pa kasneje drugi zainteresirani partnerji, podjetja in druge države.
Vesela sva, da je na posvetu o tehnološkem preboju konec lanskega leta, ki ga je organizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti, predsednik Borut Pahor predstavil podobno idejo. Tukaj je precej možnosti še za sodelovanje novega sklada pri Slovenski izvozni družbi ter tehnološko-inovativne platforme, ki že deluje v okviru Tehnološkega parka Ljubljana. Treba je samo povezati razdrobljene iniciative in sredstva ter omogočiti dovoljšen obseg sredstev za take sklade.
Za vse navedene dejavnosti, skupaj z obstoječimi programi raziskav in razvoja, je treba postopoma v štirih letih na državni ravni zagotoviti iz proračuna in namenskih skladov do dva odstotka BDP (skupaj s sredstvi EU), od tega na začetku polovico v obliki povratnih sredstev, ki bi bila začetni vložek v navedene sklade. Tem sredstvom pa morajo postopoma dodati v istem obdobju podjetja še dva odstotka BDP, da dosežemo podobno razmerje vlaganj celotne družbe v dejavnost raziskav in razvoja, kot ga ima zdaj Južna Koreja.
Zdaj, v času konjunkture, je primerno, da se pospešeno odpravimo proti tem ciljem.
***
Drago Babič, inženir kemije. Dr. Jože P. Damjan, ekonomist
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
