Jezik in spol

Rešitev senata filozofske fakultete nas je razdelila in v trenutku postala ideološka na obeh političnih ekstremih.

Objavljeno
05. julij 2018 08.00
Posodobljeno
04. julij 2018 20.08
FOTO: Roman ŠŠipić/Delo
Tatjana Marvin
Tatjana Marvin
V prispevku bi rada predstavila pomisleke glede rabe ženske nevtralne oblike za vse spole v slovenščini, kot jo predlaga znani sklep senata ljubljanske filozofske fakultete, o katerem je za Delo prvi pisal dr. Kozma Ahačič. Četudi je osnovni namen predlagane rabe dober, taka rešitev ne upošteva jezikoslovnih dejstev in zato pričakovano skrajno polarizira govorce in govorke.
 

Jezikovni in biološki spol


Pri razumevanju povezave med jezikom in družbenim položajem žensk in moških je ključno razumevanje razlike med konceptoma jezikovnega in biološkega spola. Spol v jeziku je le način, ki ga nekateri jeziki uporabijo za razvrščanje samostalnikov v različne razrede in v splošnem ne odseva biološkega spola. V jeziku namreč dobi oznako za spol prav vsak samostalnik, tudi tak, pri katerem o biološkem spolu sploh ne moremo govoriti, na primer stol, miza, ideja, strah. Nadalje se spol v jeziku ne ujema nujno z biološkim (dekle – jezikovno srednji ali ženski, biološko ženski) oziroma lahko en jezikovni spol označuje nanosnike obeh bioloških spolov (priča – jezikovno ženski, bitje, dete – jezikovno srednji, otrok – jezikovno moški). Razlika med konceptoma je razvidna že v terminologiji nekaterih slovnic – v angleški ali ruski tradiciji imenujemo biološki spol sex oziroma pol, jezikovni spol pa gender oziroma rod. V slovenščini za oba uporabljamo termin spol, kar gotovo prispeva k napačnemu razumevanju vloge, ki jo jezikovni spol igra v družbenih razmerjih.

Jeziki imajo več različnih načinov določanja spola, pri čemer je biološki spol lahko, a ne nujno relevanten. Mnogi razvrščajo samostalnike izključno po pomenu prek pomenskih razlikovanj človeško – nečloveško, živo – neživo, razumsko – nerazumsko, močno – šibko, veliko – majhno, moško – žensko in tako dalje. Algonkinski jeziki severnoameriških staroselcev samostalnike razvrščajo po ključu živo proti neživo in sploh ne uporabljajo koncepta naravnega spola. V jeziku avstralskih aboriginov dyirbal najdemo štiri, v bantujskem jeziku svahili pa kar šestnajst spolov. Drugi vzorec je razvrščanje delno po pomenu, delno pa po morfološki ali glasovni podobi besed. Takšni so na primer slovanski jeziki pa tudi na primer nemščina, kjer so zanimivi primeri, ko obrazilo premaga spol besede, na katero se veže – denimo beseda Mann (moški) je moškega spola, pomanjševalnica Männchen (možiček) pa srednjega. Ne smemo tudi pozabiti, da obstajajo jeziki, ki jezikovne kategorije spola sploh ne poznajo: turščina, madžarščina, estonščina, finščina, japonščina, perzijščina in drugi.
 

​Lep – lepa – lepo


Nevtralna raba spola je tista, ki označuje osebe obeh bioloških spolov; v slovenščini je to moški spol. Tu za nekatere nastopi problem, saj moški nevtralni spol nekateri čutijo kot nevključujoč do žensk in so mnenja, da je treba jezik popraviti. Taki posegi v jezik so po mojem mnenju sporni, saj slonijo izključno na ideoloških predpostavkah in ne upoštevajo jezikovnih dejstev. V slovenščini se kot nevtralna oblika uporablja moški spol, ker je to najkrajša in morfološko najbolj preprosta oblika (primerjaj: lep – lepa – lepo). Trenutno stanje je prisotno, odkar beležimo obstoj jezika, raba najpreprostejše oblike kot nevtralne pa ni določena preko jezikovne politike (ali proste izbire moških), ampak gre za enega od mehanizmov, ki jih ima na voljo jezik za pokrivanje nevtralnega pomena. Jezik glede izbire nevtralnega spola ni diskriminatoren, ampak le izbere najpreprostejšo ali najpogostejšo obliko, problem konkretnih poimenovanj pa rešuje s tvorbo novih besed, ki se nanašajo na družbeno zapostavljen biološki spol – v slovenskem primeru so to besede kot študentka, doktorica, magistrica, profesorica, zdravnica, učiteljica, županja, dekanja in tako dalje.

Poseben izziv je tudi jezikovna umestitev oseb, ki ne prisegajo na tradicionalno delitev na moški in ženski spol. S tem, ko smo z uvedbo nevtralne ženske oblike odvzeli splošno nevtralnost vključujoči moški obliki, smo te osebe trajno potisnili v »opombo pod črto«.

Kaj lahko zaključimo iz teh podatkov? Spol v jeziku je lahko, a ne nujno povezan z biološkim spolom. Posledično lahko sklepamo, da tudi ni direktne povezave med družbenimi razmerji, ki slonijo na biološkem spolu, in med kategorijo spola v jeziku. Dodaten dokaz za to so jeziki, ki kot nevtralno uporabljajo žensko obliko: omotski jezik zayse v Etiopiji, mon-khmerski jezik khasi v Bangladešu in Indiji, masajščina v Vzhodni Afriki, irokeški jezik seneca v Severni Ameriki, staroselski jezik guajiro v Kolumbiji in Venezueli, khoisanski jezik dama v Severni Namibiji. Kolikor mi je znano, v družbah, ki govorijo te jezike, moški niso zapostavljeni.
 

​Rešitev, ki razdvaja


Zagovorniki uporabe ženskega spola za nevtralno obliko tudi sami priznavajo, da predlog ne bo prispeval k večji enakopravnosti žensk in da je le simbolične narave. Morda, a simbolična dejanja naj bi bila takšna, ki ljudi pomirijo, jim osvetlijo probleme, ki se jih morda niso zavedali, in hkrati nakažejo neko rešitev, h kateri stremimo vsi. Rešitev senata filozofske fakultete nas je razdelila in v trenutku postala ideološka na obeh političnih ekstremih – na eni strani smo imeli opraviti z izrazito sovražnim govorom, na drugi pa z obsojanjem tistih, ki so imeli strokovne pomisleke, češ da so nazadnjaški in nestrpni. Upam, da nam bo ta zgodba v opozorilo, da je pri sprejemanju ideoloških posegov v jezik potrebna še posebna previdnost, saj se nam tovrstna praksa hitro lahko vrne kot bumerang. Morda bi veljalo tudi razmisliti o tem, da jezik pustimo govorcem in govorkam, »politično korektnost« pa zamenjamo s staro dobro človeško »vljudnostjo«, ki smo je vedno veseli predstavniki in predstavnice vseh spolov.

***

Tatjana Marvin je redna profesorica s področja splošnega jezikoslovja na Univerzi v Ljubljani