Junckerjevo sporočilo

Predsednik evropske komisije Jean–Claude Juncker enostavno ni mogel razumeti, zakaj toliko jeze in gneva v odzivih hrvaških politikov. Presenečen je bil še toliko bolj, ker je bila povod vsega hudega njegova izjava, da morajo evropske države spoštovati dogovorjena pravila in pravni red. Med pogovori prejšnji teden v Ljubljani je Juncker zgolj opomnil, da sta Hrvaška in Slovenija sklenili mednarodno veljaven sporazum o rešitvi mejnih vprašanj in da verjame, da bosta obe strani v popolnosti in brezpogojno spoštovali odločitev arbitražnega sodišča. S tem ni sporočil popolnoma nič novega ali vznemirljivega.

Po vsebini je zgolj ponovil tisto, kar je konec oktobra 2004 povedal v Zagrebu. Svojemu takratnemu gostitelju, predsedniku vlade Ivu Sanaderju je brez diplomatskega okrasja dejal, da je eden pomembnih pogojev za hrvaški vstop v EU spoštovanje mednarodnega pravnega reda in sodelovanje z mednarodnimi sodišči. Sanader je razumel in imel je dovolj državniške moči, da o tem ni dopustil velike notranjepolitične razprave. Pa je šlo takrat za zelo občutljivo vprašanje popolnega sodelovanja z mednarodnim sodiščem za vojne zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije, in aretacijo generala Anteja Gotovine.

Tudi zato je Juncker presenečeno bral odzive na svojo sedanjo omembo spoštovanja odločitve arbitražnega sodišča. Najprej odgovor podpredsednika hrvaške vlade in zunanjega ministra Davorja Iva Stierja in takoj zatem še premiera Andreja Plenkovića, ki sta mu sporočala, da je njegovo stališče povsem nepotrebno, nepomembno in nesprejemljivo, saj da je kompromitiran arbitražni postopek za Hrvaško končan.

Prav tu se moram ustaviti. Plenkovićevo trditev, da je bil proces arbitraže kompromitiran, je namreč treba razumeti dobesedno. Pa seveda ne zaradi one skrbno pripravljene operacije prisluhov slovenskemu sodniku in pravnici, ki jim je sledilo še bolj natančno iskanje pravega časa za javno razkritje njunih pogovorov in nato skorajda amatersko plasiranje posnetkov najprej v enega od beograjskih tabloidov, ki naj bi vse skupaj odkril. Ne. Bilo je dosti drugače.

Hrvaška odločitev o diskreditiranju arbitraže o meji s Slovenijo je bila sprejeta precej prej. Ugledni hrvaški profesor mednarodnega prava dr. Vladimir Ibler je pred izdajo knjige spominov govoril tudi o dolgoletnih pogajanjih o meji. Po njegovi oceni – objavil jo je skorajda sočasno z razkritjem zvočnih posnetkov pogovorov sodnika in pravnice – se Slovenija in Hrvaška nista nikoli zares pogajali, šlo je bolj za nekakšno prisiljeno mučenje, ki je imelo za posledico, da so se iz pogajalskih skupin umikali strokovnjaki, nadomeščali pa so jih politično ubogljivi člani. Člani, ki niso znali ali hoteli razumeti, da hrvaška stran nikoli ne sme privoliti v arbitražo, temveč mora vztrajati pri eni in edini možni rešitvi mejnih vprašanj, zlasti v Piranskem zalivu, pred evropskim sodiščem v Haagu. Zato je konec novembra 2009 tudi spraševal vodilne hrvaške politike, kdo bo kriv, če bo odločitev arbitražnega sodišča v škodo Hrvaške.

To je bil zgolj prvi korak v projektu odpovedi arbitraže. Odločitev o tem je bila sprejeta skorajda sočasno s podpisom in ratifikacijo sporazuma o arbitraži, ki sta ga v navzočnosti predsedujočega Svetu EU Fredrika Reinfeldta podpisala premier Borut Pahor in njegova hrvaška kolegica Jadranka Kosor.

Sledila je operacionalizacija načrta. Nekdanji hrvaški minister pomorstva in zunanjih zadev, kasnejši veleposlanik, profesor Davorin Rudolf je imel prve dni oktobra 2012 – nekaj manj kot tri leta pred objavo prisluhov telefonskih pogovorov sodnika in pravnice – predavanje z vabljivim naslovom Meje sodobne Hrvaške. Najprej je ponovil občo tezo, da gre pri vprašanju meje v Piranskem zalivu predvsem za vprašanje teritorialnih pretenzij Slovenije. In nadaljeval z dvema sklepoma. Prvim, da obstaja možnost, da bo odločitev arbitražnega sodišča o meji na morju ugodna za Slovenijo. Da pa prav to lahko odpre skrajno nevarno vprašanje morske meje med Italijo in Hrvaško in razmejitve morja vse do otočka Palagruža. Njegov drugi sklep je bil bolj obsodba. Da so vsa dosedanja hrvaška pogajanja o morski meji s Slovenijo, Bosno in Hercegovino in Črno goro vodili nezadostno pripravljeni in površni pogajalci in tisti hrvaški politiki, ki niso pravi patrioti.

Nekako v tem času, konec leta 2012 in na začetku leta 2013, se je začel tudi vsebinsko pripravljati projekt odpovedi sporazuma o arbitraži.

Ne morem z vso gotovostjo trditi, saj nimam potrebnih dokumentov ali pričevanj, toda bili sta določeni tudi osebi, ki bosta prevzeli krivdo. Povsem v skladu z Iblerjevo in Rudolfovo oceno o hrvaških pogajalcih s premalo ljubezni do domovine.

Prvi naj bi bil hrvaški veleposlanik Joško Paro, drugi pa predstojnik kabineta predsednika države Stipeta Mesića Željko Dobranović.

Za oba so bili tudi pripravljeni dokumenti o okoriščanju z državnim denarjem. Oba sta sodelovala pri meddržavnih pogajanjih. Paro je bil celo pomemben operativec tako pri sporazumu o meji, ki sta ga sklenila Janez Drnovšek in Ivica Račan, ter podobnem sporazumu, ki sta ga podpisala predsednik Franjo Tuđman in predsednik Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović, kot pri pogajanjih o začasni točki razmejitve s Črno goro.

S politično obsodbo obeh, Dobranovića in Para, bi se lahko začel proces odpovedi arbitraže. Ostalo je le še vprašanje, ali takoj zatem ponoviti predlog o rešitvi mejnega spora pred evropskim sodiščem v Haagu.

Del odločujočih svetovalcev hrvaškega političnega vodstva je bil proti. Zaradi dveh razlogov. Najprej, ker bi bilo težko pojasniti, zakaj arbitražno sodišče ni primerna institucija, evropsko sodišče pa je. In nato zato, ker je prevladala ocena, da bi bila hrvaška pozicija pred sodiščem otežena tako zaradi parafiranega sporazuma Drnovšek-Račan kot, še bolj, zaradi podpisanega, ratificiranega, v Sloveniji celo potrjenega na državnem referendumu, mednarodno veljavnega sporazuma o arbitraži.

Kar danes predlagata Sloveniji Stier in Plenković, je bilo kot ideja oblikovano leta 2014. Po odpovedi arbitraže naj bi začeli nov krog bilateralnih pogajanj. Hrvaški predlog naj bi bil, in je kot tak verjetno tudi pripravljen, naj državi ponovno oblikujeta mešane komisije strokovnjakov, ki naj najprej naredijo revizijo vseh dosedanjih pogajanj in jih s tem dokončno zavržejo, nato določijo faktično stanje in vnovič začno razpravo o sredinski razmejitveni črti v Piranskem zalivu. Novost v predlogu je bila, da bi k sodelovanju povabili še tuja mednarodna pravnika, izvedenca za morsko pravo.

Po vsem je bilo treba samo počakati na primeren trenutek za začetek operacije. Sledil je nastop slovenskega zunanjega ministra na lokalni kabelski televiziji in njegovo omenjanje arbitražnega sodišča. Hrvaški načrt se je deloma spremenil. Ocenili so, da je lažje pridobiti telefonske prisluhe pogovorom slovenskega sodnika in pravnice kot sprožiti zapleten postopek dokazovanja krivde Para in Dobranovića.

Hrvaški proces izstopa iz sporazuma o arbitraži se je pripravljal vsaj od leta 2010.

Konec avgusta 2015 je predsednica Kolinda Grabar Kitarović zgolj ponovila, da bosta morali mejno vprašanje rešiti Slovenija in Hrvaška sami.

Zato je danes še toliko bolj pomembno vprašanje, ali je bila res splošna Junckerjeva izjava o spoštovanju sodniške odločitve lahko povod za tako nediplomatsko reakcijo obeh ključnih voditeljev hrvaške vlade.

Predsednik evropske komisije je na pogovorih s predsednikom slovenske vlade Mirom Cerarjem poleg presenetljive omembe svojega odnosa do arbitražnega sporazuma prav tako nepričakovano odprl tudi drugo temo, o nadaljnjem razvoju Evropske unije. O tistem, čemur je prve dni septembra 2011 na pogovoru v vodstvu nemške vladajoče stranke finančni minister Wolfgang Schäuble dejal oblikovanje evropskega jedra, kaclerka Angela Merkel pa, na istem sestanku, vzpostavitev Evrope dveh hitrosti. In mesec dni kasneje takratni francoski predsednik Nicolas Sarkozy model Evrope dveh hitrosti.

Saša Vidmajer je napisala ključen odgovor. Da bo konec meseca na velikem praznovanju v Rimu Merklova predstavila načrt dveh ali treh EU. In da se meja Evrope dveh hitrosti večidel ujema s staro zahodno-vzhodno zgodovinsko zarezo, cezuro med ustanovnimi in višegrajskimi članicami.

Vprašanje, ki nas zanima danes, je skorajda usodno. Ali bo Slovenija, članica EU in zveze Nato, članica držav schengenskega sporazuma in evropske monetarne unije, ostala del najbolj razvite jedrne skupine evropskih držav? Kot sem razumel predsednika vlade Mira Cerarja, z njim sem govoril v soboto pozno popoldne, so bila Junckerjeva sporočila optimistična. Po moji oceni je bil prav tako izjemno pomemben nedavni obisk predsednika Boruta Pahorja v Berlinu in spodbudna ocena odločujoče Angele Merkel. Slovenija mora imeti v tem prelomnem času politični konsenz odločujočih političnih strank, pozicije in opozicije, o tem, da moramo ostati del najbolj povezanega, jedrnega dela kontinentalne Evrope.

In prav znotraj tega je treba razumeti hrvaške odzive na Junckerjeva sporočila o spoštovanju arbitražnega sporazuma. Ti odgovori namreč niso bili namenjeni samo njemu, temveč tudi ali celo predvsem Sloveniji. Da bi spodbudili podobne odgovore in dokazali, da je tudi Slovenija v tistem drugem delu Evrope, ki želi zgolj prinašati nerešene težave, spore in konflikte na skupno evropsko mizo. S tem bi tudi arbitražni sporazum postal zgolj eden iz množice nerešljivih sporov v regiji.

Zato velja, kot so v eni od zaupnih analiz napisali ključni svetovalci slovenskega zunanjega ministrstva, prav zdaj temo arbitraže in sporov s Hrvaško umakniti iz javnosti in se posvetiti drobnemu, a skritemu delu iskanja evropskih zaveznikov tudi za rešitev tega desetletja trajajočega spora. Kot dela tistega političnega prizadevanja, ki je potrebno za mesto pri najbolj vplivnem evropskem omizju.