Kaj dela visokošolskega učitelja odličnega

Kaj dela visokošolskega učitelja odličnega? To je bilo eno od vprašanj za razpravo na nedavnih »pedagoško-andragoških dnevih« v organizaciji Oddelka za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ker je to vprašanje, ki me je strokovno in raziskovalno pritegovalo več desetletij, sem se z zanimanjem udeležila razprave. Ta se je vrtela predvsem okoli vloge študentskih anket pri evalvaciji učiteljevega pedagoškega dela – njihovih prednosti pa tudi možnih pomanjkljivosti.

Pri tem pa so ostala v ozadju pozornosti dolgoletna prizadevanja, da pri opredeljevanju odličnosti visokošolskih učiteljev – in s tem tudi pri oblikovanju meril za napredovanje v nazive – ni dovolj omejevati se le na znanstveno produktivnost, na objavljanje knjig in preštevanje člankov, kar so danes prevladujoči in natančno opredeljeni uradni kriteriji, ampak da je ob doseženih učnih izidih nujno treba primerno upoštevati tudi raznovrstnost in kakovost metod dela s študenti.

Vprašamo se lahko, zakaj so kriteriji kakovosti, temelječi na spoznanjih visokošolske didaktike, pri nas v preteklih desetletjih tako zelo stopili v ozadje, kljub temu da imajo za seboj dolgoletni razvoj raziskav in praktičnih izkušenj ter publikacij, vse od 70. let; naj omenim le pionirsko delo prof. dr. Vlada Schmidta (Visokošolska didaktika, 1972), ki je tudi mene zgodaj pritegnil v to področje (moj Prispevek k visokošolski didaktiki je izšel leta 1978). Pomemben prispevek h kakovosti je predstavljala ustanovitev Slovenskega društva za visokošolsko didaktiko (žal ukinjenega že leta 2013).

Pomemben je bil prispevek serije desetih večdnevnih poletnih šol iz visokošolske didaktike ob sodelovanju najvidnejših mednarodnih strokovnjakov s tega področja (kot so John Elliott, John Elton, David Jaques). Vzporedno s tem je izhajala serija publikacij Centra za pedagoško izobraževanje FF (o predavanjih, skupinskem delu, ocenjevanju dosežkov in podobno). Tudi Slavko Cvetek je v Mariboru že zgodaj opozoril, da je poučevanje profesija, za katero se je treba posebej usposobiti. Nato je sledil projekt INOVUP (inovativno učenje in poučevanje) z novimi publikacijami; od najnovejših je treba omeniti priročnik skupine 16 avtorjev pod uredniškim vodstvom Damijana Štefanca in Mateja Urbančiča.

Zakaj vse to omenjam? Ker se zdi, da so sestavljavci uradno veljavnih kriterijev, opisanih v Merilih za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev in sodelavcev, ki jih je sprejel svet Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu že leta 2010 in so bili nato deležni še številnih dopolnitev, vse to dogajanje očitno »prespali«. Zelo obširno in podrobno, tudi kvantitativno, opredeljujejo znanstveno odličnost oziroma produktivnost visokošolskih učiteljev, preštevajo in »tehtajo« vsako publikacijo in podobno, medtem ko se pri opredeljevanju kakovosti oziroma odličnosti pedagoškega dela še vedno omejujejo na kakovost predavanj, kot kriterij te kakovosti pa jemljejo predvsem anketne odgovore študentov (do česar so udeleženci posveta zavzeli kritično stališče).

Resda je »univerzo težje spremeniti kot premakniti pokopališče«, kot je že pred četrt stoletja zapisal sodelavec Centra za razvoj univerze (ki ga danes tudi že ni več) dr. Bogomir Mihevc. Vendar ne velja obupati. Poglobitev v načela visokošolske didaktike in njihovo upoštevanje, na primer ob uvajanju različnih metod, dialoškega, izkustvenega in sodelovalnega učenja, bi dalo bogatejše študijske rezultate, veljavnejša merila napredovanja visokošolskih učiteljev in jih hkrati tudi spodbudilo, da se pogosteje aktivno udeležujejo različnih seminarjev za boljše poučevanje doma in v tujini, da uvajajo raznovrstnejše in učinkovitejše metode in pristope, ki miselno aktivirajo študente in jih bolje usposabljajo za izzive prakse, jih spodbujajo, da sodelujejo med seboj in izmenjujejo izkušnje tudi v mednarodnem okviru.

S primernimi ukrepi je torej treba čim prej doseči, da bodo visokošolski učitelji dosledneje namenjali pozornost kakovosti svojega pedagoškega dela, ne le doseženim (znanstvenim) rezultatom, in da bo to tudi v njihovi profesionalni karieri primerno upoštevano.

***

Prof. ddr. Barica Marentič Požarnik, zasl. prof. Univerze v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.