Kaj naredi človeka?

Prejšnji mesec so redni obiskovalci kinematografov drli v kinodvorane, da bi videli film Vojna za planet opic. V njem se proti človeštvu bojuje vojska primatov, ki jih je preobrazil retrovirus. Šimpanzi na konjih, gorile z brzostrelkami in učeni orangutani nedvomno naredijo dobro predstavo. Toda ali bi se lahko to zgodilo tudi v resničnem življenju?

Posnemanje je premalo za razvoj kulture

Film temelji na romanu Planet opic pisatelja Pierra Boulla, ki je izšel leta 1963. V njem astronavt Ulysse Mérou zasilno pristane na mrakobnem planetu, ki mu vladajo gorile, orangutani in šimpanzi. V evolucijskem razvoju so napredovali zaradi posnemanja jezika, kulture in tehnologije svojih nekdanjih človeških gospodarjev. Ljudje so medtem nazadovali v primitivne in nasilne zveri.

Dobršen del mračnega realizma romana Planet opic je posledica Boullove občudovanja vredne pozornosti za znanstvene podrobnosti in takratne raziskave o obnašanju živali. V knjigi je obdelal znano domnevo, da imajo živali, kot so šimpanzi ali delfini, kompleksen, a prikrit sporazumevalni sistem, ki ga ljudje težko doumemo. Mnogi namreč menijo, da »arogantnim« znanstvenikom, ki so dognali, da živali ne zmorejo govoriti, preprosto ni uspelo razvozlati živalskega tuljenja.

A Boullova knjiga je nedvomno fikcija. Zemeljske opice namreč ne bi zmogle zgolj na podlagi posnemanja prevzeti človeške kulture. V resnici so za kompleksno kulturo potrebne osnovne biološke zmožnosti, ki se oblikujejo skozi dolga evolucijska obdobja. Šimpanzi tako nimajo vokalne fiziologije za govor.

Poleg tega ne bi zmogli današnjih opic narediti visokointeligentnih niti s spodbujevalci možganov. Kljub temu da lahko mikrobi vplivajo na obnašanje (na primer, zaradi stekline postane gostitelj nasilen in agresiven), pa ne morejo nobene živalske vrste obdariti z govorom.

Vse to nam je znano zato, ker že več kot stoletje poteka obširno raziskovanje obnašanja živali. Znanstveni dokazi nakazujejo na zapletene sporazumevalne sposobnosti nečloveških vrst. Na primer, v 40. letih 20. stoletja je raziskovalec na svojem domu vzgajal šimpanza Vikija. Toda temu se je uspelo naučiti zgolj štiri besede: mama, očka, skodelica in zgoraj. Vendar pa je bilo to vsekakor več kakor v nekem prejšnjem eksperimentu, ko so skupaj vzgajali otroka in šimpanza. Raziskavo so morali prekiniti, ker se šimpanzu ni uspelo naučiti niti ene besede, otrok pa je začel posnemati šimpanzove zvoke.

Najdaljša izjava govoreče opice

V naslednjih desetletjih so veliko navdušenja prinesle študije opičjega učenja znakovnega jezika. Toda skoraj vsi lingvisti se strinjajo, da se v teh eksperimentih opice niso naučile jezika. Zapomnile so si pomene znakov, toda niso se bile sposobne naučiti slovničnih pravil.

Pomenljivo je, da so izjave »govorečih« opic zelo egocentrične. Ko so bile opice zmožne govoriti, je bila njihova komunikacija omejena na izražanje želja, kot na primer »daj hrano«. Najdaljša zabeležena izjava »govoreče« opice pripada šimpanzu Nimu Chimpskyju: »Daj pomaranča meni daj jesti pomaranča meni jesti pomaranča daj meni jesti pomaranča daj meni ti.« Izkazalo se je, da so šimpanzi, bonobi in gorile zelo slabi sogovorniki.

V nasprotju s tem pa lahko dveletni otrok že mesece po prvi izrečeni besedi tvori zapletene, slovnično pravilne in tematsko raznolike stavke, ki jih sestavljajo glagoli, samostalniki in predlogi. To jim uspe zato, ker so se človeški možgani razvili tako, da razumejo in izražajo jezik.

Mnogi strokovnjaki so prepričani, da se je jezik razvil z uporabo smiselnih znamenj. Naši predniki so bili obkroženi s svetom, ki je bil poln simbolov. Posledica tega je bila evolucijska povratna informacija, ugodna za nevralne strukture, ki nam omogočajo učinkovito ravnanje s simboli. Sintakso v današnjem človeškem jeziku so naši predniki omogočili z dolgotrajno uporabo simbolnih protojezikov. Geni in kultura so skupaj preoblikovali človeške možgane.

Zakaj lahko prebavljamo laktozo

Podobno je z vojskovanjem, ki je veliko več kot zgolj povečana agresija. Kompleksne institucije diktirajo v vojni točno določen način obnašanja in točno določeno vlogo posameznika. Šele to omogoči kooperacijo. Raziskovalci menijo, da se takšna stopnja kooperacije ni zmogla razviti pri živalskih vrstah, ki nimajo kulture in nimajo razvitega institucionaliziranega kaznovanja ter družbeno sprejetih povračilnih ukrepov.

Večina teh norm ni samoumevnih in jih je treba mladim vcepiti v glavo. Vendar pa je zelo malo prepričljivih dokazov za to, da tudi najbolj usposobljene posnemovalke med opicami aktivno učijo druge opice. Če opice že sodelujejo, potem gre večinoma za pomoč sorodnikom. Obseg človeškega sodelovanja, ki vključuje ogromno nepovezanih ter sodelujočih posameznikov, je neprimerno večji, ker temelji na naučenih in družbeno posredovanih normah.

Številni dokazi kažejo na to, da so kulturne aktivnosti naših prednikov s pomočjo naravne selekcije spreminjale človeške možgane. S tem pa so se naše kulturne zmožnosti v naslednjih ciklih še bolj okrepile. Na primer, ljudje so začeli piti mleko v zgodnjem neolitiku. Posledično se je pojavila okrepljena selekcija, ki je delovala v prid genom, ki razgrajujejo energijsko bogato laktozo. Takšen sorazvoj genetike in kulture nam pove, zakaj mnogi od nas, ki imamo pastirske prednike, z lahkoto prebavljamo laktozo.

Ni se treba čuditi, da je Boulle tako zelo poudarjal posnemanje. Ljudje smo potomci dolge linije posnemovalcev, ki so drug drugega oponašali pri odzivih na strah, kar jim je pomagalo pri prepoznavanju plenilcev in izogibanju nevarnostim. Danes se vse to izraža v empatiji in drugih oblikah čustvenega prenosa, zaradi katerega je ogled filma lahko izredno doživet dogodek. Brez teh lastnosti bi film doživljali tako kot sociopati, ki jih umor ali poljub ne gane.

Edina opica, ki je zmožna vojskovanja

S posnemanjem so se naši predniki naučili tudi razkosavanja živalskih trupel, priprave ognjišča ter izdelovanja orodij, sulic in ribiških trnkov. S temi in številnimi drugimi spretnostmi smo izvrstno usposobljeni za dešifriranje gibanja drugih ter ponavljanja gibov z lastnimi mišicami, kitami in sklepi. Tudi dandanašnji filmski zvezdniki kažejo enake zmožnosti, ko gibanje primatov oponašajo z natančnostjo, ki je ni zmožna doseči nobena druga živalska vrsta.

Človeška kultura, ki se je razvijala tisočletja, ni nekaj, kar bi neka druga živalska vrsta z lahkoto prevzela. Lahko smo prepričani, da na Zemlji ne bo nobene vojne med primati. Da bi se to zgodilo, bi morala iti katera od drugih živalskih vrst po podobno dolgi evolucijski poti. Kot kaže, pa bo edina vojskujoča se opica na planetu to preprečila z vsemi sredstvi.

––––––

Kevin Laland, profesor vedenjske in evolucijske biologije na Univerzi St. Andrews in avtor knjige Darwin’s Unfinished Symphony: How Culture Made the Human Mind (Darwinova nedokončana simfonija: kako je kultura ustvarila človeški um)

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.