Tiskane izdaje
»Kaj pravzaprav praznujem?« sem se vedno spraševala s tistimi rožami v rokah, kot da mi čestitajo za nekaj, česar ne razumem čisto dobro. Ker imamo v ustavi zapisane iste pravice kot moški in ker sem bila vzgojena v precej svobodomiselni družini, kjer mi kot ženski nikoli ni bilo odmerjeno kakšno »posebno« mesto, mi tudi nikoli ni bilo jasno, zakaj vendar bi morala proslavljati nekaj, s čimer sem se rodila in kar je meni tako lastno, samoumevno in postranskega pomena, kot če bi mi poklanjali rože, ker imam glavo na vratu ali kaj podobnega. Zato se mi je vedno zdelo malo sumljivo, zakaj se moškim okrog mene zdi enkrat na leto tako pomembno, da počastijo moj ženski spol. Delajo to zaradi sebe ali zaradi mene? Osmi marec sem namreč vedno doživljala kot dan, ko predvsem moški izkažejo spoštovanje ženskam, in ne kot praznik, ob katerem bi se ženske med seboj veselile svoje vloge. Kaj torej uspeva ženskam, za kar nam vsakega 8. marca moški čestitajo?
Na papirju smo si priborile enakost v delovnih in zakonskih razmerjih. Postale smo volivke, znanstvenice in intelektualke. Ženske po vsem svetu vztrajno korakajo k enakopravnosti, feministke, humanistke, aktivistke, umetnice in druge ozaveščene ženske so prehodile dolgo pot. Pa vendar vsi vemo, da v današnji demokratični družbi moški in ženske še zmeraj nismo enaki v marsičem.
V tekmi za denar in preživetje
V predstavi Inventura, ki smo jo pred kratkim postavili v Mali drami, spremljamo odločitve štirih mladih, sposobnih, ambicioznih in izobraženih žensk, ki so za mogočo zaposlitev pripravljene narediti marsikaj – se sterilizirati, odpovedati partnerstvu, družini in svojemu zdravju. Dejstvo, da so glavne junakinje ženske, in visoka cena, ki so jo za finančno neodvisnost pripravljene sprejeti, ni danes za nas – mlajšo generacijo – nič novega ali presenetljivega. Problem, ki ga odpira igra, tudi ni ekskluzivno ženski – liki brezpravnih, podplačanih, izkoriščanih delavcev bi lahko bili tudi moški. Pa vendar je med žensko in družbo, ki od nje »zahteva«, da se odpove materinstvu ali družini, da bi lahko enakovredno vstopila na delovni trg, konflikt močnejši in nosi večjo težo, kot bi jo nosila ista dilema v moški konstelaciji. »Kako si se odločila, boš režirala ali kuhala?« se je glasilo, napol v šali in napol zares, vprašanje profesorja ob moji diplomi. Prepričana sem, da moji sošolci niso bili deležni take spodbude. Zanje je bilo verjetno samoumevno, da so sposobni obojega.
Vsak zgodovinski trenutek pred nas postavlja določena eksistencialna in etična vprašanja. Ena izmed okoliščin kapitalizma je ta, da je trg skrajno tekmovalen, da so na trgu vsi in v razmerju do kapitala skrajno ranljivi, zamenljivi. In v tekmi za denar in preživetje sodelujemo vsi, moški in ženske. Ker se sama rada dojemam kot enakopravno in enakovredno bitje, težav, ob katere zadevam v življenju, ne pripisujem svojemu spolu. Pripadam generaciji, ki ji pravijo »mlajša«, čeprav sem po svojih letih že precej presegla mejo »mladosti«. Če bi me vzeli pod drobnogled, bi ugotovili, da nimam stalne zaposlitve, da nisem poročena, nimam družine in nisem lastnica svojega doma. Sem ženska v svojih tridesetih, ki med svojimi vrstniki oziroma vrstnicami nisem nič posebnega. Delam kot samozaposlena v kulturi, kar pomeni, da delam projektno in se preživljam s honorarji, ki jih dobivam za svoje ustvarjalno delo. Moj status pomeni, da sem formalnopravni ekonomski subjekt in individuum v eni osebi, tako da samo sebe zaposlujem, si nakazujem denar s poslovnega računa na osebni in urejam računovodstvo. Poleg vseh radosti birokracije nimam pravice do plačane bolniške ali dopusta in velikokrat sem za svoje delo zaslužila podpovprečno slovensko plačo. Mislim, da med mano in kakšnim moškim primerkom samozaposlenega v kulturi ali samostojnega podjetnika ni kakšne posebne razlike.
Razen ko se odpre vprašanje otrok in porodniške. Kadar kakšen moj kolega razmišlja o naraščaju, mu verjetno ni treba razmišljati, da bo »izpadel iz sistema«, sama pa se ob tem vprašanju bojujem ravno s tem strahom. Kadar razmišljam o otrocih, razmišljam o tem, da bom izostala iz tekme vedno dosegljive delovne sile, da bom postala finančno še bolj ranljiva ali kako bom otroka zavarovala pred vsemi boleznimi, ker si izostanka z dela, da bi lahko poskrbela zanj, verjetno ne bom mogla privoščiti. In vem, da nisem edina. Verjetno se z enakimi skrbmi srečujejo vse mlade ženske, ki so na trgu.
Služb za povprečne ni več
Postali smo firme, podjetja na dveh nogah, ki tržijo skoraj vse, kar posedujejo. Self-management je prevladujoča oblika našega družbenega in profesionalnega življenja. Sposobnosti, ki jih imamo, še zdaleč niso dovolj. Treba je biti ob pravem času na pravem mestu, treba je biti multi-task, vedno na razpolago, vedno najboljši, drzen, drugačen, hiter, lep, mlad in tako dalje. Morda trenutni čas v tem pogledu niti ni tako poseben. Mogoče je moral biti ambiciozen človek vsake dobe iznajdljiv in interdisciplinaren v svojem oportunizmu, mogoče je od nekdaj prodajal okolici kaj več kot samo svoje znanje. Veliko razliko pa vidim v dejstvu, da je danes ambiciozen, samooglaševalski način delovanja postal skoraj obveza, če se človek želi obdržati v tekmi za svoj kruh. Moja vsakdanja dilema ni odločitev, ali naj bom ambiciozna, ampak jo povzroča pričakovanje, da to nenehno sem. Človek se danes ne more odločiti, ali bi bil vrhunski ali povprečen v svojem poklicu, ne, če človek ni uspešen, ga danes ni. Trg ga izbriše, zradira. Služb, v katerih bi bili povprečni, ni več ali pa se od dohodka ne da preživeti. Dandanes smo primorani imeti neko dodano vrednost, nekaj, kar lahko v vsakem trenutku ponudimo kot bonus, presežno vrednost opravljenega dela. In tisto, kar je naš adut, je hkrati tudi vstopnica za vlak, ki nas pelje v finančno oziroma družbeno neodvisnost. Vse drugo, kar ogroža našo kariero, kar skali našo štiriindvajseturno razpoložljivost za delo, kar ni tržno zanimivo ali potencialni artikel, ki ga lahko prodamo ali unovčimo, je postalo odvečna teža, ki se je je treba čim prej znebiti. In ženske s svojimi maternicami, devetmesečno nosečnostjo in kasnejšim materinstvom smo polne odvečne teže. Nekatere sicer prehitevajo po desnem pasu z varuškami, ki vzgajajo njihove otroke, s sterilizacijami in nadomestnimi materami, velika večina pa se mora sprijazniti s tem, da bodo zaradi svoje danosti – skreirati novo življenje – na službenem intervjuju vedno v podrejenem položaju. V današnjem času nas, ženske, družbeno-ekonomska situacija uči, da je naša biologija zaviralni moment. Da smo v tekmi za dostojno življenje na slabšem zaradi biološke ure naših jajčec in da je materinstvo v današnjih okoliščinah darwinovska neprilagojenost, s katero bo treba nekaj narediti. Moškim biološka ura nikoli ne tiktaka in to je postala njihova poslovna/družbena prednost.
Mislim, da bi se bilo tukaj pametno ustaviti. Namreč to, kar se kaže kot »ženski« problem, je pesek v oči in terja razmislek, ki presega spolno identiteto in njen družbeni položaj. Vsak pri sebi in kot skupnost si moramo odgovoriti na vprašanje, kaj je v resnici tisti zgrešeni koncept v ozadju, ki diskriminira oboje, človekovo željo po družini ali njegovo poklicno realizacijo. Mislim, da imamo odgovor že ves čas pred nosom. Tako moški kot ženske.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Gostujoče pero
Ajda Valcl
režiserka
