Kako namerava Orbán preživeti leto 2026

Obstaja več znakov, ki kažejo na to, da državni voditelji nameravajo ostati na oblasti, če ne za vedno, pa vsaj dovolj dolgo, da zagotovijo bogastvo in vpliv za svoje potomce. Oslabijo nadzorne mehanizme, manipulirajo s svobodo medijev, oslabijo pravno državo, zatirajo civilno družbo in odvračajo pozornost prebivalstva z umetno ustvarjenimi krizami ali polarizirajočimi socialnimi konflikti.
Vsi ti ukrepi pa so nevidni. Če iščete očitne znake ugrabitve države, se morate globoko zazreti v razsipnost državnih voditeljev v njihovih gospodinjstvih. Vila Mežigirja Viktorja Janukoviča z noji in pavi, palača Vladimirja Putina s kazinom in WC-krtačami za 700 evrov ... Zato tudi ni bilo presenetljivo videti, da se je družinska posest madžarskega premiera Viktorja Orbána v Hatvanpuszti – nekoč skromna kmetija iz habsburške dobe – preoblikovala v luksuzno stanovanjsko posestvo s palmovimi vrtovi, fontanami in zebrami.

Od leta 2010, ko se je Orbán vrnil na oblast, sta on in njegova stranka Fidesz postopno odkljukala večino točk s seznama za izgradnjo mafijske države na Madžarskem. Na neki točki se zdi, da se je odločil, da nikoli več ne bo zapustil oblasti. Ker je bila politična opozicija zmedena in razpršena, EU pa ni bila sposobna – ali pa ni hotela – ukrepati proti avtokratizaciji Madžarske, ki je v nasprotju z njenimi obveznostmi do EU, in ker je poceni ruska energija podpirala gospodarski populizem, se je Orbánov načrt zdel brezhiben. Do nedavnega. Bliskovit vzpon Petra Magyara, nekdanjega člana stranke Fidesz, predvsem kot nasprotnika Orbána, predstavlja prvi resen izziv za Fideszovo oblast v zadnjih letih. Od začetka leta 2025 je Magyarjeva stranka Tisza v neodvisnih javnomnenjskih raziskavah za parlamentarne volitve leta 2026 dosledno vodila.

Orbánov režim se zdaj ukvarja z veliko dilemo. Po petnajstih letih na oblasti ohranitev vlade ni več stvar izbire, ampak nujnost. Če bi stranka Tisza prevzela oblast, bi to pomenilo izpostavljenost neodvisnim preiskavam o Fideszovi ugrabitvi države, kar predstavlja tveganje, ki si ga ne morejo privoščiti niti Orbán niti oligarhi v njegovi bližini. Po drugi strani pa se Orbánov režim ne more zateči k volilnim goljufijam, kot to počneta Kremelj v Rusiji ali Aleksander Lukašenko v Belorusiji. Takšen korak bi lahko sprožil družbene proteste, ki bi Fidesz izrinil z oblasti na še bolj ponižujoč način kot volilni poraz.

Orbán je bil do zdaj sposoben učenec tako bodočih kot že uveljavljenih avtokratov. Že v letih 2011–2012 je parlament pod nadzorom Fidesza, opirajoč se na orodja konkurenčnega avtoritarizma, sprejel volilni zakon, ki je na novo razdelil volilne okraje v korist vladajoče stranke, in umetno napihnil večino njenih zmagovalnih kandidatov.

Leta 2022 pa je Orbánov režim, po zgledu Rusije in Azerbajdžana, prvič v zgodovini katerekoli države članice EU povabil na desetine politikov, novinarjev in aktivistov civilne družbe, naklonjenih Fideszu. Edini namen vabila je bil, da bi izbrani opazovalci ublažili pričakovano kritiko poteka parlamentarnih volitev, ki bi jo izrekel Urad za demokratične institucije in človekove pravice pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi. Prihodnje leto pa bo Fidesz morda navdih iskal ne pri avtokracijah, ampak v sosednji Romuniji, kjer je oblast konec leta 2024 razveljavila rezultate predsedniških volitev. Uradno je bila razveljavitev utemeljena z domnevnim tujim vmešavanjem. V resnici je bil verjetnejši razlog ta, da je v prvem krogu zmagal »napačen« kandidat, ki je bil na dobri poti, da zmaga tudi v drugem krogu: Călin Georgescu, zagrizeni evroskeptik in zagovornik teorij zarote, čigar zmaga bi lahko potisnila državo v politično krizo s posledicami, ki bi segale daleč čez romunske meje.

Obstajajo znaki, da Orbánov režim morda pripravlja scenarij za prihodnje volitve, po katerem bi lahko obtožbe o tujem vmešavanju uporabili za izpodbijanje morebitne zmage stranke Petra Magyarja Tisza. Če bi romunske oblasti trdile, da so bile volitve leta 2024 ogrožene zaradi nepravilnosti, povezanih z ruskim vmešavanjem, bi tudi Budimpešta s prstom lahko pokazala na domnevno vmešavanje Kijeva ali Bruslja.

Že od leta 2022 Orbán govori o ukrajinskem vmešavanju v notranje zadeve Madžarske, v zadnjih mesecih pa so se protiukrajinske kampanje stranke Fidesz zelo zaostrile. Trditve, da predsednik Volodimir Zelenski sodeluje z Brusljem proti Madžarski, so postale rutina. Fidesz zdaj širi tudi zgodbo, da Tisza in Magyar sodelujeta z ukrajinsko obveščevalno službo.

Orbánov režim, ki širi zgodbo, da Magyarja podpirajo tuje politične sile, uživa polno podporo Moskve. Trinajstega avgusta je ruska zunanja obveščevalna služba (SVR) javno okrepila propagando stranke Fidesz in trdila, da Ursula von der Leyen »resno razmišlja o scenarijih za spremembo režima v Budimpešti« in Magyarja, »ki ga opisujejo kot zvestega globalističnim elitam, vidi kot glavnega kandidata za mesto vodje vlade« na Madžarskem. SVR je v zgodbo vključil tudi Ukrajino in zatrdil, da se je Kijev pridružil »kampanji za razpustitev madžarske vlade na ukaz Bruslja«. V tej različici pa da mora Zelenski opraviti »umazano delo« in »destabilizirati razmere na Madžarskem s pomočjo ukrajinskih posebnih služb in tamkajšnje diaspore«.

Vprašanje, ali bo Fidesz uporabil tuje vmešavanje za manipulacijo na prihajajočih parlamentarnih volitvah, ostaja nerešeno. Zdaj pa je jasno, da sta se Budimpešta in Moskva že združili, da bi v javnosti utrdili dezinformacijsko zgodbo: da EU in Ukrajina sodelujeta z Orbánovim glavnim političnim nasprotnikom Petrom Magyarjem v kampanji proti Fideszu.

***

 

Anton Šehovcov, ukrajinski politolog, publicist in raziskovalec

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.