Kako se začne in konča integriteta

Šola je prvi stik otroka z družbo, kjer spoznava norme, vrednote in delovanje družbe zunaj družine. Zato je pomembno, kakšna je. Ni pomembno samo tisto, kar razlagamo in učimo, temveč tudi to, kako se odrasli v šoli vedemo, kako se pogovarjamo, kaj dovoljujemo, ko smo tiho ali celo pogledamo stran.

Integriteta se začne tam, kjer je ujemanje med tem, kar rečemo, in tem, kar dejansko naredimo. To je takrat, ko starši rečemo otroku, naj pospravi sobo, ker je pomembno, da skrbi za svoje stvari, hkrati pa sami ne hodimo za njim in ne pospravljamo namesto njega, samo zato, da bo hitreje in da bo mir. Ali takrat, ko rečemo, da je pomembno, da pove resnico, in potem ostanemo mirni tudi takrat, ko jo pove, pa nam ni všeč, kar slišimo.

Integriteta raste v majhnih, vsakdanjih trenutkih, ko otrok ne posluša naših besed, ampak gleda, ali držijo.

Poglejmo si primer (ne)integritete v šoli, ki profesorje, dijake in učence vleče v spiralo merjenja moči in nemoči, ter poznejših posledic na družbo. Učitelju poveča delo, učencu pa stiske, zaradi česar imajo v šolah težave z odsotnostjo učencev in dijakov.

Integriteta se začne v trenutku, ko učitelj napove ocenjevanje in reče, čez en teden pišemo. Dijaki pa ne vedo, ali jim bodo profesorji v tem tednu naložili še tri nove snovi ali ne. Sprašujejo se, kaj bodo pisali, kaj bo profesor zahteval. Zato se integriteta konča še veliko prej, kot si želimo priznati. Konča se v trenutku, ko učenci in dijaki v resnici ne vedo, kje so. Ko ne vedo, kaj že znajo, česa še ne znajo, koliko je dovolj in kaj sploh pomeni biti pripravljen.

Takrat se nekaj tiho prelomi.

Na zunaj vse ostane enako. Ura teče, snov se nadaljuje, zvezki se polnijo, snov se nabira. V resnici pa se začne igra. Ugotavljanje in dogovarjanje med učenci in dijaki, kdo pride pisat in kdo ne. Opazovanje, kdo bo šel prvi k tabli in kaj bo vprašan. Čakanje na informacije in zbiranje testov, ki krožijo po spletu, učenje nalog na pamet. Začne se urjenje strategij, kako priti skozi. Ne zato, ker bi bili učenci manj pošteni. Tudi ne zato, ker jim ne bi bilo mar, ampak zato, ker ni jasnosti. Predvsem pa ni občutka, da veš, kje si, kaj je pomembno znati, ko ti učitelj reče: »Vse«, zato začneš iskati varnost drugje. In jo najdeš v taktiki.

Odrasli se pri tem velikokrat zgražamo. Govorimo o vrednotah, poštenosti, odgovornosti, v resnici pa zelo redko pogledamo vase in se vprašamo, kakšen prostor za učenje in delo smo ustvarili. Ali učenci res vedo, kaj je cilj, ali vedo, kako je videti dobro znanje, in vedo, kje na tej poti so. Ker če tega ne vedo, potem ocenjevanje ni več ugotavljanje znanja, ampak postane ugibanje, morda igra na srečo in tveganje. Postane igra, v kateri zmaga tisti, ki bolje razume pravila, ki se znajde, ne pa tisti, ki zna.

In potem se čudimo, da se učijo za ocene. Morda se pa v resnici samo zelo dobro prilagajajo.

Ko pot do znanja in merila postanejo jasna, se nekaj spremeni. Učenci pridejo in povedo: »Učitelj/-ica, nisem pripravljen/-a, ali bi lahko prestavil termin ocenjevanja.« Zato ni več potrebe po skrivanju, po preverjanju terena, po izigravanju sistema. Šele takrat se lahko začne učenje, zaupanje in odnos.

Integriteta ne nastane iz pravil in opozoril. Nastane iz občutka varnosti, jasnosti in smisla. In to je odgovornost odraslih. Takrat integritete sploh ni treba »zahtevati«, ker postane naravna posledica sistema.

Če pa sistema ni, potem dobimo točno to, učenje za oceno in kolektivno »optimizacijo« sistema. In v takem sistemu smo ljudje zelo racionalni, učenci in dijaki tudi.

Kako se priučeni vzorci kažejo v življenju?

Če to, česar se naučijo v šoli, ni zaupanje v proces, ampak taktiziranje, potem tega ne pustimo za sabo, ko zapustimo učilnico. Odnesemo s seboj v službo, v odnose, v vodenje in v politiko. Posledično dobimo odrasle, ki ne sprašujejo več, kaj je smiselno, pravično, pošteno, ampak kaj se izplača. Odrasle, ki ne iščejo več resnice, ampak informacije, ki jim dajejo prednost. Odrasle, ki ne gradijo več znanja, skupnosti, ampak pozicijo in korist zase.

Dobimo ljudi, ki znajo zelo dobro prebrati sistem, iščejo luknje, ki vedo, kdaj se izplača stopiti naprej in kdaj ostati v ozadju ter znajo odigrati igro.

Na prvi pogled so lahko zelo uspešni posamezniki, ampak nekaj manjka. Manjka notranji kompas in občutek, da nekaj delaš zato, ker verjameš, da je prav, ne zato, ker ti prinaša korist. Manjka zaupanje, da se izplača iti po poti znanja, po poti resnice, tudi ko ni najlažje.

Zato imamo zdaj organizacije, šole, podjetja, institucije, v katerih ljudje skrivajo napake. V njih se informacije delijo selektivno, netransparentno. Energija se ne usmerja v ustvarjanje, ampak v preživetje. Odnosi v teh organizacijah postanejo prostor previdnosti, oprezanja za drugimi, ne pa sodelovanja. In imamo družbo, v kateri vedno znova iščemo krivca zunaj sebe.

V resnici pa smo to začeli graditi že zelo zgodaj. Vsakič, ko je bil pomembnejši rezultat kot razumevanje. Vsakič, ko je bilo bolj pomembno, kdo je dobil kakšno oceno, kot to, kaj je kdo res znal. Vsakič, ko nismo dali jasnosti, pa smo pričakovali odgovornost.

Vprašanje ni več, zakaj se tako vedejo odrasli. Vprašanje je, kaj smo jih naučili, ko so bili še otroci. In tukaj je naša šola padla na izpitu. Izpitu šole za odgovorno družbo.

***

Mateja Peršolja, strokovna vodja BeGrejt Inštituta.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.