Tiskane izdaje
Akutna situacija, ki jo povzroča velik dotok beguncev – prvenstveno iz Sirije – v Evropo, je v zadnjih tednih okrepila prepričanje, da bi bilo problem nujno treba reševati pri njegovem izvoru, torej v Siriji, posledično pa intenzivirala razprave o načinih za ustavitev zelo destruktivne sirske vojne. Pojavljajo se različni predlogi, od uporabe vojaških sredstev za vzpostavitev »varnega območja« na severu Sirije, (ne)sodelovanja med ZDA in Rusijo za rešitev krize, do argumentiranja za ali proti vključenosti sirskega predsednika Bašarja Al Asada v proces pogajanj o končanju vojne in tranzicijsko povojno obdobje. Pričujoči sestavek hoče podati celovitejši predlog za končanje konflikta v Siriji, podprt s pojasnitvijo nekaterih ozadij.
Nihče ne more zmagati
V okviru razmišljanja, kako ustaviti vojno, ki je do zdaj povzročila okoli 250.000 mrtvih, iz države pognala okoli pet milijonov ljudi in notranje razselila okoli osem milijonov ljudi, je nujno treba poudariti nekatere postulate, brez katerih konflikta ne bo mogoče končati.
Prvič, jasno je treba ugotoviti, da v vojni ne more zmagati nobena stran, niti režim niti uporniki. Vsaka stran ima namreč dovolj veliko kritično vojaško moč, da je druga ne more poraziti, v primeru, da se vojna sreča preveč nagne na katero od obeh strani, pa med drugim zunanji podporniki s krepitvijo pomoči svojim varovancem poskrbijo za uravnoteženje. Iluzijo, da lahko zmaga katera od strani, sicer ohranja tudi dejstvo, da se od začetka vojne leta 2011 izmenjujejo obdobja, ko ima katera od strani pobudo, vendar to nikoli ni bilo dovolj za končno zmago. Julija 2012 se je po uspešnem atentatu na nekaj vodilnih režimskih varnostnih funkcionarjev zdelo, da je režim pred kolapsom, vendar je oblastna stran že do maja 2013 z osvojitvijo strateško pomembnega mesta Kusajr jasno prevzela pobudo, ki jo je ohranjala vse leto 2014; leta 2015 imajo uporniki, prvenstveno zaradi izdatnega oboroževanja s strani sunitsko dominiranih zalivskih držav, jasno vojaško pobudo, vendar bo režimu s povečanim dotokom šiitskih borcev iz več držav (prvenstveno pripadniki libanonskega Hezbolaha, poleg tega pa tudi pripadniki Iranske revolucionarne garde ter šiiti iz Iraka in Afganistana) ter rusko in iransko oborožitveno pomočjo zelo verjetno uspelo ohraniti nadzor nad vitalno pomembno traso Damask–Homs–Tartus–Latakija.
Drugič, vojne ne bo mogoče končati, dokler ne bo ustavljen dotok orožja in borcev od zunaj v Sirijo oziroma dokler vplivni zunanji akterji, ki podpirajo uporniško stran (Saudska Arabija, Katar, Združeni arabski emirati, Turčija, Velika Britanija, Francija, ZDA in Izrael) in režim (Iran, Rusija), ne bodo z ustavitvijo oboroževanja in urjenja svojih varovancev nehali generirati iluzije obeh neposredno vojskujočih se strani, da lahko zmagata, posledično pa nista pripravljeni na kompromis oziroma politično rešitev. Upoštevana bi morala biti izkušnja iz Libanona, kjer se je dolgotrajna državljanska vojna (1975–1989) končala šele po tem, ko so vplivni zunanji akterji (Francija, ZDA, Saudska Arabija, Iran, Izrael, Sirija) ustavili vojaško podporo svojim libanonskim varovancem. Pri tem je nujno treba poudariti, da morajo podporo hkrati ustaviti vsi vplivni zunanji akterji, saj drugače še naprej podpirana sirska stran lahko verjame, da je nastopil trenutek za njeno zmago. V tem smislu je dvolično, da zahodne sile Rusiji v zadnjih tednih očitajo, da povečuje vojaško pomoč režimu, hkrati pa same, skupaj z zalivskimi državami, še naprej bolj ali manj intenzivno oborožujejo upornike. Krepitev ruskega vojaštva v Siriji je v sedanjih razmerah celo mogoče obravnavati kot manjše zlo, saj ruska pomoč režimu pomaga ohranjati vojaško ravnotežje, ki je potrebno za spoznanje vseh sirskih vojskujočih se strani o nujnosti kompromisne rešitve. Trenutno se sicer kot največja ovira kaže Saudska Arabija, ki je – prvenstveno na podlagi vpliva mladega, neizkušenega in bojevitega obrambnega ministra (kraljevega sina) Mohameda Ibn Salmana – prepričana, da lahko vojaško zmaga v sunitsko-šiitskih konfliktih, ki potekajo na Bližnjem vzhodu. Zato vse bolj intenzivno oborožuje sirske upornike, razmišlja pa celo o uporabi lastnih letalskih sil v podporo sovražnikom režima. Saudska vladarska hiša verjame, da je lahko končni zmagovalec v percipirani vojni s šiitskim Iranom zaradi svoje veliko večje finančne moči (ima okoli 800 milijard dolarjev finančnih rezerv, država pa je najmanj zadolžena na svetu) in dejstva, da je zelo velika večina svetovnih muslimanov sunitov.
Tretjič, vojno bo mogoče ustaviti izključno s kompromisno politično rešitvijo. Predlogi glede uporabe zahodne vojaške sile za vzpostavitev »varnega območja« v Siriji, kamor naj bi se zateklo ogroženo sirsko prebivalstvo, so neustrezni, saj bi takšno delovanje najverjetneje zgolj še podžgalo spopade. Zahodna letala, ki bi vzpostavljala »varno območje«, bi se neposredno konfrontirala z režimskimi silami, zato bi Iran, Rusija in libanonski Hezbolah še okrepili svojo pomoč režimu. Politična rešitev mora nujno vsebovati kompromis, v okviru katerega bi bila vzpostavljena inkluzivna, skupna režimsko-uporniška oziroma šiitsko-sunitska (so)oblast. Okvirni obrisi takšnega političnega kompromisa so bili predstavljeni že v »Končnem komunikeju Akcijske skupine za Sirijo«, sprejetem 30. junija 2012 v Ženevi. V tem dokumentu, ki ga je sprejela široko reprezentativna skupina relevantnih akterjev (generalna sekretarja OZN in Arabske lige; zunanji ministri vseh petih stalnih članic varnostnega sveta OZN ter Turčije, Iraka, Katarja in Kuvajta; visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko), potrdil pa ga je tudi varnostni svet OZN z resolucijo številka 2118 (27. september 2013), je bilo navedeno, da bi moralo biti v okviru »sirsko vodene tranzicije« vzpostavljeno »tranzicijsko vladajoče telo«, ki bi imelo polne izvršilne pristojnosti in ki bi lahko vključevalo tako člane obstoječe sirske vlade kot tudi člane opozicije in drugih skupin (res pa je, da je bilo dodano, da bi moralo biti takšno telo oblikovano »na temelju vzajemnega soglasja«, kar je dopuščalo nekonstruktivne razlage, da mora sirska opozicija odobriti sodelovanje konkretnih režimskih predstavnikov v telesu).
Kaj z Asadom?
Ob predpostavki, da vsi vplivni zunanji akterji sprejmejo politični kompromis, ki bi pomenil skupno oblast predstavnikov režima in opozicije (upornikov), pa se postavlja odločilno vprašanje, ali naj taka rešitev vključuje tudi sedanjega sirskega predsednika Bašarja Al Asada. Glede tega obstajajo različna mnenja, saj nekateri akterji (ZDA, Saudska Arabija) zahtevajo njegov takojšnji odhod, drugi (Iran, Rusija) pa njegovo vključenost v na novo vzpostavljeno skupno oblast. Tudi pri tem ožjem vprašanju bi morala biti rešitev kompromisna, kar pomeni, da bi Asad moral biti del skupne režimsko-opozicijske (uporniške) oblasti, vendar zgolj v nekem kratkoročnem oziroma srednjeročnem prehodnem obdobju, ki bi trajalo od 18 do 24 mesecev, v skrajnem primeru pa do konca njegovega sedanjega predsedniškega mandata. Razlogi za nujnost vključitve Asada v skupno oblastno telo so v grobem trije. Prvič, Bašar Al Asad personificira sirski režim, s katerim se identificirajo sirske manjšinske religijske skupine (alaviti, kristjani, druzi, nizariti in dvanajstniki), ki so v štirih letih vojne izjemno krvavele in ves čas živijo v eksistenčnem strahu za svoj obstoj. Te skupine ne bodo dopustile, da bi bila po dolgoletnem trpljenju odstavljena simbolna glava režima, v katerem vidijo jamstvo za svoje preživetje. Drugič, Asadu se ne bosta odrekla Iran in Hezbolah, ki v osebi sedanjega sirskega predsednika, vsaj še v določenem prehodnem obdobju, vidita jamstvo za še nadaljnji obstoj »strateškega mostu«, prek katerega Iran pošilja orožje Hezbolahu – libanonsko gibanje je prepričano, da le s tem orožjem lahko parira Izraelu v pričakovani novi vojni. Iran in Hezbolah se čutita tudi dolžnika družini Asad, ki je bila v preteklosti v kritičnih trenutkih njun trden zaveznik (Sirija pod vodstvom Hafiza Al Asada je bila edina vplivna arabska država, ki se je v času iraško-iranske vojne v letih 1980–1988 postavila na stran Irana; Hezbolah se Izraelu v vojni julija 2006 ne bi mogel uspešno upirati brez pomoči Bašarja Al Asada). Tudi Rusija se zaveda, da je vojaško oporišče Tartus v Siriji (edino rusko oporišče v Sredozemlju in izven nekdanje Sovjetske zveze) dobila leta 1971, ko je sirski predsednik postal Hafiz Al Asad, poleg tega pa Zahodu še vedno zameri, da je leta 2011 resolucijo varnostnega sveta OZN št. 1973 zlorabil za neposredno rušenje libijskega predsednika Gadafija. Tretjič, sirski režim je organiziran zelo hierarhično, to pomeni, da bi takojšen Asadov odhod lahko povzročil njegovo destabilizacijo (tudi zaradi težav pri izbiri ustreznega naslednika) in kolaps, posledično pa eksistenčno katastrofo za sirske manjšinske religijske skupnosti. Ne nazadnje tudi trditev Zahoda, da je Asad največji krivec za izbruh sirske vojne, ni neproblematična. Tudi če sprejmemo to stališče, je mogoče dodati, da so za izjemno razplamtevanje in dolgotrajnost vojne najbolj odgovorni Zahod in zalivske države. Vseeno pa je Asadovo ime tako povezano z vojno, da dolgoročno z namenom umirjanja napetosti ne more ostati (so)oblastnik.
Najpomembneje je, da bi sodelovanje Asada v skupni oblasti omogočilo prepotrebno ustavitev vojne, poleg tega bi v prehodnem obdobju lahko prišlo do vsaj relativne stabilizacije položaja in uveljavitve varnostnih zagotovil (odprave eksistenčnega strahu) za sirske manjšinske religijske skupnosti. V prehodnem obdobju bi člani režima v sodelovanju z vso alavitsko skupnostjo in drugimi manjšinci lahko lažje izbrali Asadovega naslednika oziroma novega člana skupne šiitsko-sunitske oblasti.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
Dr. Primož Šterbenc
politolog in sociolog,
docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem
